Jedro

Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 24080/2018 z dne 16. 3. 2026, je sodišče prve stopnje odločilo, da se stranska denarna kazen 30 dnevnih zneskov po 35,00 EUR, to je skupno 1.050,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 24080/2018 z dne 19. 2. 2019, izvrši tako, da se obsojencu na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika v (v nadaljevanju KZ-1) določi 15 dni zapora. Odločilo je še, da se izvrševanje zapora ustavi, če obsojenec plača izrečeno stransko denarno kazen.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obsojenega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi izreka kazenske sankcije. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter odločitev spremeni v korist obsojenca, podredno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3.Na pritožbo zagovornika je odgovorila državna tožilka in se v odgovoru zavzela za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zagovornik v pritožbi navaja, da obsojenec ni bil seznanjen z izvršilnim postopkom, ki je tekel zoper njega, prav tako, da ni prejel poziva z dne 4. 7. 2025. Ob tem še zatrjuje, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe ni opravilo naroka ter zaslišalo obsojenca o razlogih, zakaj stranska kazen ni bila poravnana.

6.S povzetimi pritožbenimi navedbami višje sodišče ne soglaša. Kot pravilno poudarja državna tožilka v odgovoru na pritožbo, je bil zoper obsojenca 30. 5. 2025 vložen predlog za izvršbo, katerega samostojna vročitev obsojencu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni predvidena, sklep o izvršbi pa ni bil izdan, saj ni bilo učinkovitih virov za izvršilna sredstva (uradni zaznamek na l. št. 223). Da je bil obsojenec seznanjen s postopkom izterjave denarne kazni v višini 1.050,00 EUR, pa je razvidno iz nadaljnjega procesnega dogajanja. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da obsojenec ni prejel poziva z dne 4. 7. 2025. S tem pozivom je sodišče prve stopnje obsojenca ob pojasnilu, da je bila izvršba zaradi izterjave denarne kazni neuspešna, pozvalo, da v roku 15 dni od prejema dopisa predloži dokazila o plačilu denarne kazni, sicer bo sodišče odločilo, da se bo kazen zapora izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Sodišče prve stopnje je predmetni poziv obsojencu vročalo po detektivu, pri čemer iz njegovega poročila izhaja, da je bila pisemska pošiljka pravilno vročena obsojenčevi ženi B. B. , ki je prevzem s podpisom na vročilnici tudi potrdila (l. št. 251 v zvezi z vročilnico, pripeto l. št. 248).

7.Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi v očitkih, da sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni izvedlo zaslišanja obsojenca na posebnem naroku, da bi ga zaslišalo o razlogih, zakaj stranska kazen ni bila poravnana. Narok v postopku za spremembo denarne kazni v kazen zapora ni obligatoren, ob tem pa zagovornik niti ne konkretizira, katera določila Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naj bi bila v postopku na prvi stopnji prekršena, zato tovrstnih pritožbenih navedb niti ni bilo mogoče preizkusiti.

8.Z zagovornikom pa ni mogoče soglašati niti glede pritožbenih navedb, da je predmetna sodba izbrisana iz kazenske evidence in da je nastopila rehabilitacija obsojenca, s čimer smiselno zatrjuje, da tudi iz tega razloga sprememba denarne kazni v zaporno kazen ni dopustna. Zagovornik zatrjevanih dejstev ni z ničemer konkretneje obrazložil in dokazno utemeljil, ob tem pa je tudi spregledal, da je mogoče obsodbo iz kazenske evidence izbrisati v določenem roku šele od takrat, ko je bila kazen izvršena (tretji odstavek 82. člena KZ-1). V predmetni zadevi pa je jasno, da denarna kazen zaradi neplačila in nemogoče izterjave še ni bila izvršena.

9.Prav tako niso utemeljene zagovornikove nadaljnje pritožbene navedbe, da je izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastarala z 20. 3. 2023, ko je potekel štiriletni rok od pravnomočnosti sodbe v skladu s prvim odstavkom 93. člena KZ-1. Zagovornik zmotno meni, da izvršitev stranske denarne kazni ni več dovoljena na podlagi navedene določbe, saj prezre, da je bilo obsojencu odobreno obročno odplačilo denarne kazni, pri čemer je zadnji obrok zapadel v plačilo 17. 1. 2020 in šele takrat je začel teči štiriletni zastaralni rok po prvem odstavku 93. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 94. člena KZ-1. Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1. Po navedenem določilu zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti in v ta čas spada tudi obdobje trajanje postopka osebnega stečaja glede na določbo prvega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Tako so pravilni razlogi sodišča prve stopnje (opomba 1 k točki 7 obrazložitve sodbe), da izvršitev denarne kazni še ni zastarala in zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami teh razlogov v ničemer ne more omajati.

10.Preostale pritožbene navedbe, v katerih zagovornik izpostavlja slabe premoženjske razmere, saj da obsojenca preživlja žena in da denarne kazni ni zmogel plačati, prav tako ne morejo vplivati na izpodbijano odločitev, ki je glede na prvi odstavek 87. člena KZ-1 vezana le na dejstvo, da se denarne kazni ni dalo niti prisilno izterjati, kar pa je bilo v izpodbijani sodbi nedvomno ugotovljeno.

11.Višje sodišče je glede na vse navedeno pritožbo obsojenčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, ob tem ko tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

12.Glede na premoženjske in osebne razmere obsojenca, kot so bile ugotovljene že v postopku na prvi stopnji, je tudi višje sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), ne glede na to, da s pritožbo ni uspel.

-------------------------------

1Sodba VS RS I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018.

2Tako tudi: sklep VSL I Kp 14800/2015 z dne 28. 5. 2024.