Jedro

Varnost otrok je pomembna a hkrati splošna obveznost, da je ni mogoče izčrpno predpisati in je presoja primernosti (oziroma protipravnosti) ravnanja vedno odvisna od okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 9.597,73 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 13. 8. 2005 do 31. 12. 2006 od zneska 2.300.000,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.597,73 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo s sodbo v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju je tožnik dne 5. 6. 2009 vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da že same navedbe zavarovanca tožene stranke, da se samo po sebi razume, da otroci skačejo na lastno odgovornost, dokazujejo na možnosti poškodb pri uporabi tobogana in bi zato zavarovanec tožene stranke moral otrokom pred uporabo dajati navodila za varno uporabo tobogana in pri toboganu namestiti še opozorilne napise o načinu uporabe, da bi jih lahko starši prebrali, saj vsi otroci še ne znajo brati. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do tožnikovih navedb v tožbi, niti do nadaljnjih navedb iz pripravljalnega spisa. Ni sprejelo dokazne ocene teh navedb, temveč le napravilo pravni zaključek, da tobogan ni nevarna stvar v smislu določil drugega odstavka 131. člena OZ in navedlo, da je nevarna stvar tista, pri kateri je tveganje večje od običajnega, in nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci, presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri vsakdanjih opravilih. Uporaba tobogana na način, kot je bil dovoljen po zavarovancu tožene stranke, skriva v sebi vrsto nevarnosti za različne vrste poškodb, saj lahko pri takšni uporabi pride do padca na tilnik in zloma vratu, do težjih zlomov spodnjih in zgornjih okončin in drugih podobnih poškodb. Zavarovanec tožene stranke bi zagotovo lahko preprečil nastanek škodnega dogodka, če tožniku ne bi dovolil takšnega načina uporabe tobogana in je za to imel na razpolago več možnosti (prepoved nadaljnje uporabe, opozorilo staršem, predhodna navodila, opozorilne table itn.). Sodišče prve stopnje ni omenjalo navedb tožnika, da ni bilo nikjer pisnih navodil o uporabi tobogana in je zato uporaba potekala po prosti presoji udeležencev. Višje sodišče ugotavlja, da na tem toboganu ni prihajalo do poškodb, kar pa je v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Navedbe višjega sodišča, da je tožnik šele v pritožbi uveljavljal, da ni bilo postavljenih opozorilnih tabel glede uporabe tobogana in da je te navedbe šteti za novoto, so v direktnem nasprotju s tožnikovimi navedbami v pripravljalnem spisu z dne 16. 4. 2008. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Skladno z 371. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi se je kot bistveno postavilo vprašanje obstoja varnostnih pravil in ukrepov na toboganu za preprečitev škode udeležencem. Sodišče prve stopnje je pravilno postavilo izhodišče, da je glede na materialnopravno podlago konkretnega spora o temelju odgovornosti potrebno ugotoviti, ali bi po naravi stvari od zavarovanca tožene stranke bilo utemeljeno pričakovati uporabo določenih varnostnih ukrepov za preprečevanje konkretne škode, oziroma ali bi zavarovanec tožene stranke ob uporabi lastnih varnostnih pravil lahko preprečil nastop škodnega dogodka. Odločitev, utemeljena na ugotovitvi, da v primeru poškodovanja mladoletnega tožnika ni šlo za pretirano poskakovanje, zaradi katerega bi po sami naravi stvari od tožene stranke bilo pričakovati konkretne varnostne ukrepe in da zavarovancu tožene stranke kot prireditelju te zvrsti […], ni moč očitati kršitve kakšnega posebej določenega ali celo objavljenega pravila prireditve, ki bi ga bil dolžan izvrševati za varstvo udeležencev […], pa je materialnopravno napačna.

7. Zavarovanec tožene stranke se ukvarja z dejavnostjo obratovanja tobogana in bi moral pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Napis „ […] na lastno odgovornost“ avtomatično ne izključuje odškodninske odgovornosti, prav tako izključitev odgovornosti ni samoumevna, kot to zmotno trdi tožena stranka. V takih primerih (opravljanje storitev športno-rekreacijske narave za plačilo) ni mogoče vnaprej izključiti odškodninske odgovornosti za potencialne škodne dogodke, toliko bolj ne v primeru, ko je storitev namenjena otrokom, ki so različno gibčni in (ne)spretni.

8. Varnost otrok je tako pomembna a hkrati splošna obveznost, da je ni mogoče izčrpno predpisati in je presoja primernosti (oziroma protipravnosti) ravnanja vedno odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tobogan je bil namenjen uporabi otrok, starejših od 5 let. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 5 let in pol. Na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bil tobogan visok 6,5 m, na drugi pa 10m. Vsi otroci so, preden so se podrčali po toboganu, poskočili, to pa je (zgledujoč se po drugih otrocih) počel tudi tožnik. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, je zavarovanec tožene stranke izpovedal, da je na predmetnem toboganu do poškodb pred poškodbo tožnika že prihajalo (opekline, zvini) in se je sam zavedal, da lahko do poškodb pride, če otroci naredijo kakšen nepazljiv gib. Glede na navedeno je bil padec (in s tem poškodba) tožnika očitno predvidljiv in posledično preprečljiv (izrecna prepoved skakanja, opozorilo staršem, opozorilne table itd.). V zvezi z navedenim revizijsko sodišče pojasnjuje, da so navedbe višjega sodišča, da na tem toboganu ni prihajalo do poškodb, v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno zaključili, da tobogan glede na njegove lastnosti ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ.

11. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). V slovenskem odškodninskem pravu velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena, pri čemer mora tožnik zatrjevati in dokazati škodo, protipravno ravnanje in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, toženec pa dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde.

12. Tožnik je v postopku navajal, da od zavarovanca tožene stranke ni prejel nobenih navodil, kako naj se spušča po toboganu, zato se je zgledoval po drugih udeležencih. Nihče mu skokov ni prepovedal. Da se z vrha tobogana ne sme skakati, ni bil opozorjen niti noben drugi udeleženec, zato so tudi drugi udeleženci uporabljali podobne skoke kot tožnik. Pred vstopom na tobogan, niti v njegovi bližini niti nikjer, ni bilo nobenega pisnega navodila o uporabi tobogana in je zato uporaba le-tega potekala povsem po prosti presoji udeležencev in brez vsakršnih navodil. Tako so ugotovitve višjega sodišča, da je tožnik šele v pritožbi uveljavljal, da ni bilo postavljenih opozorilnih tabel glede uporabe tobogana in da je te navedbe šteti za novoto, v direktnem nasprotju s tožnikovimi navedbami v pripravljalnem spisu z dne 16. 4. 2008, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Nasprotno je tožena stranka navajala, da je njen zavarovanec na svojem igralu odsvetoval oziroma ni dovoljeval skakanja z namenom preprečitve potencialnega padca skakajočega otroka pri doskoku na drugega otroka, ki bi se v tem času spuščal po drči. Ob igralu je vedno stal eden od zaposlenih, ki je otroke spuščal na igralo in jih tudi opozarjal na nepravilno ravnanje. V zvezi z navedenim pa revizijsko sodišče kot pomembno ugotavlja, da sodišči nižjih stopenj glede toženkinih trditev o izključitvi krivdne odgovornosti njenega zavarovanca nimata ugotovitev in je bilo tako zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo nepravilno uporabljeno.

14. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje celovito ugotovi in presodi (ne)obstoj krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke kot četrtega elementa odškodninske obveznosti.

15. Revizijsko sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.