U-I-60/94 - 5

13.4.1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Generalnega državnega tožilca, na seji dne 13.4.1995

s k l e n i l o:

Zahteva za oceno ustavnosti Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4/45), se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Po mnenju predlagatelja je izpodbijani odlok tako formalno kot materialnopravno v nasprotju s povojno in sedanjo ustavno ureditvijo. Z Odlokom naj bi bili odpravljeni vsi predpisi, ki so veljali v trenutku okupacije, če so nasprotovali revolucionarnim dekretom, s čimer naj bi bili odpravljeni tudi predpisi kazenskega prava. Po predlagateljevem mnenju Odloka ni sprejel in razglasil ustavno določen organ v ustavno določenem postopku, zato naj Odlok ne bi mogel odpraviti ustave in zakonov, zlasti tudi ne formalnih in materialnih kazenskopravnih predpisov, ki so jih v ustavno določenem postopku sprejeli ustavno pristojni organi pred 6.4.1941. Predlagatelj navaja, da izpodbijani Odlok še vedno uporabljajo sodišča v Republiki Sloveniji, kadar v kazenskih zadevah iz povojnega obdobja odločajo in sodijo na podlagi izrednih pravnih sredstev.

Vlagatelj zahteve predlaga, da Ustavno sodišče oceni ustavnost in zakonitost izpodbijanega odloka, zlasti njegovega 2. člena, ter ugotovi, da ni v skladu z Ustavo in zakonom in da nikoli ni bil pravni predpis, zaradi česar se naj v Sloveniji ne bi mogel uporabljati niti kot nekdanji niti kot sedanji pravni vir.

B.

V skladu z določbo pete alinee prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko vloži zahtevo za oceno ustavnosti predpisa državni tožilec, če nastane vprašanje ustavnosti in zakonitosti v zvezi s postopki, ki jih vodi.

Državni tožilec se v zahtevi sklicuje na postopke v kazenskih zadevah iz povojnega obdobja, v katerih odločajo sodišča na podlagi vloženih izrednih pravnih sredstev. Ti postopki tečejo na podlagi določb Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45 in Uradni list FLRJ, št. 56/46), Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) oziroma Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46), Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46) in Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45).

Generalni državni tožilec je za navedene zakone v celoti ali delno sprožil postopke za oceno ustavnosti. Postopki v posameznih zadevah, ki tečejo v zvezi s tem pri tožilstvu ali pristojnih sodiščih, utemeljujejo tožilčevo legitimacijo kot predlagatelja le za oceno ustavnosti navedenih zakonov. Ni pa na tej podlagi mogoče šteti, da je izpolnjen procesni pogoj za izpodbijanje Odloka, saj navedeni zakoni na njem ne temeljijo niti posamezni postopki z njim niso v neposredni zvezi.

Kolikor pa gre za uporabo izpodbijanega Odloka na drugih pravnih področjih oziroma za vprašanje veljavnosti predvojnih predpisov v kazenskih postopkih, izvedenih po 26/10-1946, za katere je dovoljena obnova, pa je treba poleg navedenega opozoriti, da se vse izpodbijane določbe Odloka niti ne morejo več uporabljati, saj so bile spremenjene z Zakonom o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46 - v nadaljevanju: ZRPP-46). Državni tožilec izpodbija vse določbe Odloka, iz razlogov zahteve pa je razvidno, da se izpodbijanje nanaša v bistvu na določbo 2. člena, kajti le ta zadeva vprašanje uporabe ali neuporabe predvojnih predpisov v povojnih postopkih.

Odlok, ki ga je izdalo Predsedstvo AVNOJ-a, ki je bilo za to pooblaščeno, je bil potrjen najprej avgusta 1945 na zasedanju AVNOJ-a, ki se je takrat preimenoval v Začasno ljudsko skupščino DFJ, zatem pa še z odločitvijo izvoljene Ustavodajne skupščine dne 1.12.1945. Navedeni organi, ki so izdajali v okviru pooblastil odloke in zakone oziroma so jih potrjevali, so opravljali funkcijo tedanjih organov zakonodajne oblasti. Zato je bil Odlok takrat veljaven predpis. Po sprejemu Ustave FLRJ je bil Odlok potrjen in spremenjen z zakonom in je od tedaj veljal kot ZRPP. Nekatere določbe tega zakona se v Republiki Sloveniji splošno še uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, kar pa ne velja za Odlok, zlasti ne za njegov 2. člen. Ta se je zaradi uzakonjenih sprememb v ZRPP- 46 prenehal uporabljati že 26.10.1946, ko je bila ta določba spremenjena z določbami 2. do 5. člena ZRPP-46, zato se v oceno ustavnosti takšne določbe Odloka s tega vidika Ustavno sodišče niti ne more spuščati.

Ker glede na navedeno niso podani procesni pogoji za izpodbijanje Odloka, je bilo treba zahtevo zavreči.

C.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno. Sodnik dr. Šturm je dal pritrdilno ločeno mnenje, ki sta se mu pridružila sodnika dr. Jambrek in dr. Jerovšek.

P r e d s e d n i k

dr. Tone Jerovšek

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Šturma,

ki se mu pridružujeta sodnik dr. Jambrek in dr. Jerovšek

Pri odločanju o tej zadevi je bilo Ustavno sodišče v dilemi, ali naj sprejme sklep o zavrženju ali odločbo, da določbe izpodbijanega Odloka ter kasnejšega Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46 - v nadaljevanju: ZRPP-46, niso v neskladju z Ustavo. Glede na to, da je ZRPP-46 izpodbijani Odlok v vsebinskem pogledu bistveno spremenil in nadomestil, je sprejelo sklep o zavrženju, s čimer se strinjam. Vendar obrazložitev sklepa o zavrženju ne pojasnjuje v zadostni meri vseh okoliščin, ki zadevajo takratno veljavnost in uporabo Odloka, niti ne pove dovolj določno, v čem je vsebinska razlika med Odlokom in ZRPP-46, zato jo dopolnjujem in navajam dodatne argumente za sprejeti sklep. Vsebinska razlika med Odlokom in ZRPP-46 je namreč razlog, ki upravičuje zavrženje. V primeru, ko bi ZRPP-46 ne posegel v taki obliki v vsebino Odloka in bi pomenil samo njegovo manj bistveno noveliranje, bi bilo treba sprejeti odločitev, da njegove določbe niso v neskladju z Ustavo.

Naslov odloka o "odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku". nekoliko zavaja, kajti po svoji vsebini je ta Odlok potrdil in ohranil v veljavi pravne predpise, ki so veljali pred 6. aprilom 1941, to je predpise predvojne Jugoslavije. V tem pogledu je ključen 2. člen Odloka, ki se glasi:

"Pravni predpisi (zakoni, uredbe, naredbe, pravilniki itd.), ki so veljali v trenutku okupacije po sovražnikih (pred 6. aprilom 1941) se odpravljajo, kolikor nasprotujejo pridobitvam narodno osvobodilne borbe, ter deklaracijam in Odlokom protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije in deželnih protifašističnih predstavniških zborov posameznih federalnih enot ter njih predsedništev, kakor tudi pravnim predpisom, izdanim po nacionalnem komitetu osvoboditve Jugoslavije in njegovih poverjeništev ter po vladah in posameznikih poverjeništev federalnih enot".

Iz citiranega člena je razvidno, da je Odlok dne 3. februarja 1945 odpravil le tiste predpise, ki so nasprotovali plemenitim pridobitvam NOB ter protifašističnemu odporu. Te pridobitve NOB so pomenile izgon okupatorja in zlom okupatorske oblasti, pridobitve protifašističnega odpora pa so povsod po demokratični Evropi pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki temelji na evropski pravni kulturi in civilizaciji. Te določbe Odloka so torej popolnoma nesporne in če so bili zaradi teh določb morebiti izločeni nekateri pravni predpisi predvojne Jugoslavije, so bili odpravljeni upravičeno. Vendar se ni mogoče izogniti ugotovitvi, da je tedanja revolucionarna in nasilna oblast ta člen brala in razumela drugače. Tudi njeni tedanji in novejši ideologi oz. avtorji so očitno smatrali, da je treba enačiti pridobitve NOB in protifašističnega odpora s pridobitvami revolucije (gl. op. 1) Šnuderl in op. 2) Kristan). Mnogi primeri uporabe pravnih predpisov v tedanjem času opravičujejo tako sklepanje, o čemer najdemo prepričljivo dokumentacijo v novejših delih, zlasti zgodovinskih avtorjev (glej več pod op. 3). Razvidno je tudi iz utemeljevanja tedanjih pravnih avtorjev, ki ga najdemo tudi v kasnejših interpretacijah o izenačevanju NOB in revolucije (gl. poleg avtorjev pod op. 1) in op. 2) tudi Pašića pri op. 4) in o tem, kako razlagati 2. člen Odloka. Avtorji brez izjeme trdijo, da je Odlok odpravil vse predpise predvojne Jugoslavije (gl. navedbe Androjne pri op. 5), Šnuderla pod op. 1), Kristana pod op. 2) in Bavcona pod op. 6). Najbrž je v resnici tudi tako bilo (prim. Kobe, op.7). Vendar je bilo takšno ravnanje v nasprotju z Odlokom in in zato tudi v nasprotju z tedanjim pravom.

Odlok v istem členu nadalje tudi določa, da pravni predpisi tedanje državne oblasti razveljavljajo prejšnje predpise. To stališče je načeloma mogoče sprejeti v skladu z upoštevanjem načela, da novejši predpis derogira prejšnjega (lex posterior derogat legi priori) in zato predpisi, ki jih je izdala tedanja državna oblast, nadomestijo prejšnje. Pri tem je pomembno, ali se morebiti katerikoli od teh predpisov, ki jih je izdala tedanja državna oblast in ki so vsebinsko posegali v predpise predvojne Jugoslavije, dandanes še uporabljajo. V primeru, da se takšni predpisi še uporabljajo, tako kot n.pr. na področju kazenskega prava, jih je v vsebinskem pogledu možno podvreči ustavnosodni presoji, tudi če so formalno prenehali veljati. Ustavno sodišče v takem primeru presodi, ali so bile določbe takih predpisov že v času nastanka in njihove uporabe v skladnosti ali v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in ali so v nasprotju tudi z Ustavo Republike Slovenije. Tako stališče je Ustavno sodišče zavzelo v zadevi U-I-6/93 z dne 1. aprila 1994 (Ur. list št. 23/94, str. 1442-1450 - OdlUS III,33), ko je odločalo o uporabi Uredbe o vojaški sodiščih z dne 24. maja 1944. Odlok, ki ga je avgusta 1945 potrdila začasna ljudska skupščina DFJ, nato pa 1.12.1945 tudi Ustavodajna skupščina, je veljal do 26. oktobra 1946. V tem obdobju so torej predpisi nekdanje Jugoslavije sestavljali pomemben del tedanjega veljavnega pravnega reda in so jih bili vsi državni organi dolžni uporabljati. To velja n.pr. tudi za vso procesno zakonodajo, tako na civilnem, kakor tudi na kazenskem in upravnopravnem področju. Plemenite pridobitve NOB in protifašističnega odpora v nobenem pogledu niso mogle vplivati na vsebino teh predpisov, tako da bi jih bilo treba zaradi tega v vsebinskem pogledu odpraviti. Podobno velja tudi za materialne določbe predpisov nekdanje Jugoslavije. Predpisi, ki so jih izdali tedanji državni organi, so sicer lahko v vsebinskem ali proceduralnem pogledu spremenili ali razveljavili predpise nekdanje Jugoslavije, kolikor sami po sebi iz razlogov, ki smo jih na kratko omenili, niso bili protipravni v svojih bistvenih določbah. Kolikor novi predpisi niso bili sprejeti, je veljal pravni red nekdanje Jugoslavije.

Tudi potem, ko je bil sprejet ZRPP-46, to je po 26. oktobru 1946, so pravni predpisi nekdanje Jugoslavije posredno ohranili veljavo, vendar le kot pravna pravila. Do tega datuma so bili državni organi take predpise dolžni uporabljati in jih tudi izrecno citirati v svojih aktih, po tem datumu pa jih je bilo treba spoštovati kot obvezna splošna pravna pravila, pač v vseh tistih primerih, kjer bi sicer bila pravna praznina, niso pa jih bili dolžni več citirati.

Odlok je torej z določbo 2. člena odpravil pravne predpise, izdane pred okupacijo le, kolikor so nasprotovali povojnim predpisom. Na tej podlagi ni mogoče trditi, da so bili že s to določbo Odloka razveljavljeni vsi predpisi, vključno nematerialni in procesni predpisi s področja kazenskega prava (drugače Bavcon, gl. op. 6). Ustava FLRJ iz leta 1946 je določila v drugem odstavku 136. člena, da ostanejo odloki, zakoni in uredbe, potrjene z odločbo Ustavodajne skupščine z dne 1. decembra 1945, v veljavi, dokler ne bo o njih izdana dokončna odločba. Dokončna odločitev je bila za Odlok sprejeta s sprejemom ZRPP-46, ki je bil v skladu z tretjim odstavkom 136. člena Ustave FLRJ izdan kot Zakon o potrditvi in spremembah Odloka in sprejet v prečiščenem besedilu z naslovom Zakona: ZRPP-46. Od uveljavitve ZRPP-46 je bilo vprašanje, ki ga je urejal Odlok, urejeno na drug način. Določba 2. člena Odloka je bila nadomeščena s tremi novimi določbami (2. do 5. člen ZRPP-46). Po novi ureditvi so pravni predpisi, izdani pred 6.4.1941, izgubili pravno moč, pravna pravila v teh predpisih, ki niso bila v skladu z določbo 3. člena ZRPP-46 izrecno proglašena za obvezujoča, pa so se po določbi 4. člena ZRPP-46 lahko uporabljala, kolikor niso nasprotovala Ustavi in veljavnim predpisom. Na tej podlagi se nekatera pravna pravila s področja civilnega prava na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine v Republiki Sloveniji še vedno uporabljajo.

Kolikor se uporaba Odloka oziroma ZRPP-46 nanaša na kazenske postopke, izvedene v povojnem obdobju, gre le za vprašanje, v kakšnem obsegu so se lahko predvojni kazenski materialni in procesni predpisi uporabljali v kazenskih postopkih. O namenu in smislu kazenskega pravosodja ter o njegovi družbeni podlagi podaja prepričljivo podobo Bavcon (op.8). Do uveljavitve ZRPP-46 so se lahko uporabljali kot predpisi, kolikor niso bili z novejšimi v nasprotju, po uveljavitvi tega so se lahko glede posameznih vprašanj uporabljali kot pravno pravilo, vendar le glede splošnih materialnih kazenskih vprašanj ter glede uporabe pravil procesnega prava. Ta pravna pravila so sodišča sicer lahko uporabljala, niso pa mogla nanje neposredno opirati svojih odločb (drugi odstavek 4. člena ZRPP-46). Tako se ta pravna pravila tudi niso mogla uporabljati glede vprašanja, ali je neko ravnanje določeno kot kaznivo dejanje. Kazniva dejanja so bila določena v posameznih zakonih, kot so Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45 in Uradni list FLRJ, št. 56/46), Zakon o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) oziroma Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46), Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46) in Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45). Za vse navedene zakone pri Ustavnem sodišču že teče postopek za oceno njihove ustavnosti na zahtevo Generalnega državnega tožilca.

Posamezni od teh zakonov so vsebovali tudi t.im. splošne kazenskomaterialne določbe in določbe o postopku, katerih ustavnost bo sodišče ocenjevalo v okviru vloženih zahtev za oceno ustavnosti teh zakonov. Morebitna neustavnost določb v teh zakonih ne more biti razlog za izpodbijanje Odloka oziroma ZRPP-46, ki pomenita vzpostavitev pravne kontinuitete, na kateri temelji tudi kontinuiteta Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine.

Dr. Lovro Šturm

Dr. Peter Jambrek

Dr. Tone Jerovšek

1.) Makso Šnuderl, Politični sistem Jugoslavije, Ljubljana 1965. Avtor poglavje - Revolucija med NOB (str. 11-16) zaključuje z naslednjimi sklepnimi ugotovitvami: "Pri vsem tem revolucionarnem dogajanju pa je prevevala sleherno dejavnost ideološko politična ideja marksizma in leninizma, ki jo je med NOB širila, uveljavljala in utrjevala KPJ. Ideja o diktaturi proletariata ... je bilo osnovno revolucionarno vodilo. Odpraviti meščansko oblast, osvojiti politično oblast za ljudske množice ter porušiti gospodarske položaje meščanstva, pa na tem izgraditi državo proletarskega tipa, to so bili cilji in duh, ki je prežemal NOB. Pri tem so velika oktobrska revolucija in razvoj Sovjetske zveze močno vplivali na duhove in razvoj v NOB. Eno je bilo vsem jasno: NOV se ne bojuje ... zato, da bi se pojavile ... prejšnje politične stranke... Revolucija je rušila vse... in gradila osnove za nov družbeni red, novo obliko države in novo oblast. Na tej ideološki politični ideji so se ustvarjali prvi revolucionarni socialistični ustavni temelji nove Jugoslavije" (str. 16).

2.) Strobl-Kristan-Ribičič, Ustavno pravo SFR Jugoslavije, IV. izdaja, Ljubljana 1986. V drugem poglavju Ustavni razvoj Jugoslavije avtor dr. Ivan Kristan v podpoglavju 2. Dvojni značaj NOB ugotavlja: "Med narodnoosvobodilnim bojem sta potekala omenjena dva procesa: - narodnoosvobodilni boj zoper okupatorja....", - "boj za oblast delavskega razreda..."(str- 28- 29). "Oba omenjena procesa, osvobodilni boj zoper okupatorja in socialna revolucija, sta se med seboj prepletala in pogojevala drug drugega" (str. 29). "Tako se je revolucija med NOB se je kazala v več elementih". Prvi element revolucije je zamenjava starih organov oblasti z novimi. Tu je šlo za uresničenje ene izmed zahtev marksistične teorije v zvezi z osvajanjem oblasti po delavskem razredu, to je, da mora delavski razred razbiti stari državni aparat in namesto njega postaviti svoj aparat" (str. 29). "Drugi element revolucije je graditev novega pravnega reda z revolucionarnimi dekreti organov revolucije in pozneje s pravnimi predpisi. Ta proces se zaključuje s formalnim razveljavljanjem predpisov iz bivše Jugoslavije in pa predpisov okupatorja (Odlok predsedstva AVNOj z dne 3. februarja 1945). S tem je bila tudi pravno pretrgana notranje politična kontinuiteta s starim pravnim redom. V samem značaju revolucije je, da ruši stari pravni red in da razveljavlja predpise, ki jih je izdala prejšnja oblast" (str. 30).

3.) Jera Vodušek-Starič: Ozadje sodnih procesov v Sloveniji v prvem povojnem letu. Prispevki za novejšo zgodovino XXXII - 1992, str. 139-153 - "namen procesov je bil strahovati ljudi ...."; "likvidacija vse potencialne pozicije s psevdo-juridičnimi metodami se nadaljuje", "glavni motiv (sodnih procesov) je bil revolucionaren - podržaviti privatno lastnino - ne pa selekcionirano kaznovati vojne zločince", vse navedbe iz strani 152. "Zvezno ministrstvo za pravosodje je zato 11. in 12. januarja (1946) sklicalo konferenco o sodstvu.... Sodišča naj bodo bič v rokah ljudstva", str. 149. Jera Vodušek- Starič: Prevzem oblasti 1944-1946, Cankarjeva založba , Ljubljana 1992 "prevzem (oblasti) sam pa je temeljil na ustrahovanju ljudi, skratka začel se je revolucionarni teror", str.5. "Pisarna glavnega javnega tožilca (Vita Kraigherja) je prepisala prevod kazenskega zakonika Ruske SFSR v toliko izvodih, da je dobil vsak javni tožilec svojega.. Kot razlog je Kraigher navajal predvsem, da "Sovjetski kazenski zakonik vsebuje vrsto najmodernejših kazensko pravnih načel., ki so za našo sedanjo sodno prakso mnogo primernejša kakor načela starega Jugoslovanskega kazenskega zakonika". "Prednost pa je videl v tem, da je Sovjetski zakonik dopuščal uporabo načela analogije", str. 18. Glej tudi poglavja: Sodstvo: vojaški procesi in drugi postopki, str. 266-272, Spreminjanje zakonodaje, str. 280-283, Druga faza revolucije, str. 371-391 in: Ostrejši ukrepi v sodstvu, str. 407-426.

4.) Milko Mikola: Sodni procesi na Celjskem 1944 - 1951, publikacija Zgodovinskega arhiva v Celju, Celje 1995 "če se izrazimo z besedami, ki jih je leta 1948 zapisal takratni predsednik Celjskega Okrožnega sodišča je sodišče v tistem času predstavljalo "borbeni organ, ki se mora boriti zoper razredne sovražnike". "Takšna vloga sodišč je prišla do izraza predvsem v izvajanju političnih in zrežiranih sodnih procesov, ki so bili v Sloveniji množični zlasti od 1948 do 1951, kar pa nikakor ni bilo slučajno, saj je to tisto obdobje v slovenski povojni zgodovini, ki ga lahko označimo kot obdobje stalinizma", str. 1, glej več o revolucionarnem sodstvu v pogl.: Nekatere značilnosti delovanja Okrožnega in Okrajnega sodišča v Celju na področju kazenskega sodstva v prvih povojnih letih, str.102.-111 in v pogl. Pregled nekaterih pomembnejših procesov pred Okrožnim in Okrajnim sodiščem v Celju v letih 1945 - 1951, str. 116-216.

5.) Ljubo Bavcon, Materialno kazensko pravo v času dachauskih procesov, str. 118-124, v publikaciji: Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Ljubljana 1990. "...spričo tega, da je šlo v tistem času za uveljavitev nove socialistične družbenoekonomske in politične ureditve, ki je znana kot diktatura proletariata, je razumljivo, da je slonela celokupna državna ureditev na ideološki in politični represiji, katere poglavitni instrument sta bila kazensko pravo in organi represije".

6.) Jovan Djordjevič (ured.), Društveno politički sistem SFRJ, Beograd 1979. V drugem poglavju avtor dr. Najdan Pašić v poglavju Revolucionarne osnove družbenopolitičnega sistema razčlenjuje delavsko razredne in socialistične značilnosti političnega sistema, nastale "v revoluciji z vodilno vlogo revolucionarne avantgarde delavskega razreda pri organiziranju in splošnem usmerjanju NOB in revolucije" (str. 55). "Nastanek narodnoosvobodilnih odborov je izražal zgodovinsko dejstvo največjega pomena: dejansko preraščanje narodnoosvobodilne borbe v socialistično revolucijo, bistveno spremembo značaja in razredne narave oblasti" (str. 56). "Narodnoosvobodilna borba je bila po svoji razredni vsebini posebna oblika socialistične revolucije in v njej je vprašanje oblasti trajno in dokončno odločeno v prid delavskega razreda. Politični sistem, izgrajen na tej podlagi, je bil lahko samo sistem diktature proletariata" (str. 57). "Najpomembnejši akt predsedstva AVNOJ je bil Odlok z dne 3. februarja 1945 o odpravi in neveljavnosti vseh pravnih predpisov stare Jugoslavije in okupatorja; predpisi, ki niso v nasprotju z novim stanjem, se lahko uporabljajo kot pravna pravila. S tem je bila tudi pravno pretrgana kontinuiteta starega meščanskega ustavnega in pravnega reda kot logična posledica socialistične revolucije" (str. 28).

7.) Vilko Androjna: Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 1977. V poglavju - Razvoj splošnega upravnega postopka v novi Jugoslaviji avtor navaja: "Po Odloku predsedstva AVNOJ z dne 3. februarja 1945 je izgubil pravno moč poleg drugih predpisov bivše Jugoslavije tudi Zakon o splošnem upravnem postopku iz leta 1930" ( str. 16).

8.) Ljubo Bavcon - Alenka Šelih: Kazensko pravo, splošni del, Ljubljana 1978, I. del - Kriminaliteta in kazensko pravo (avtor dr. Ljubo Bavcon) "Ob postopnem osvobajanju ozemlja Jugoslavije in ob koncu vojne so nastale nekatere težave v sodstvu spričo tega, da je na področju kazenskega prava veljala samo Uredba o vojaških sodiščih, ki ni mogla zajeti vseh družbi nevarnih dejanj, ki so se dejansko pojavljala. Položaj je bil urejen z Odlokom AVNOJ (3. 2. 1945), ki je postal leta 1946 Zakon o neveljavnosti pravnih predpisov iz časa pred 6. aprilom 1941 in iz dobe sovražne okupacije. Ta zakon je dopuščal uporabo posameznih pravnih meril, ki jih je vsebovalo pravo stare Jugoslavije, če ta pravila niso bila v nasprotju z Ustavo FLRJ in ustavami ljudskih republik, z zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, kot tudi z načeli ustavnega reda FLRJ. Zakon pa tudi izrecno določa, da se smejo taka pravila samo uporabljati, ne smejo pa državni organi svojih odločb s temi predpisi utemeljevati. Na tej podlagi je poslovalo tudi kazensko pravosodje" (str. 64).

9.) Peter Kobe: Kazensko pravni sistem, organi kazenskega pregona in pravosodja v času dachauskih procesov, str. 91-124, v publikaciji: Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Ljubljana 1990. "Za postopno izgrajevanje pravnega sistema pa sta pomembni dve predvsem ideološko politični izodišči, prevzeti iz arzenala marksistične koncepcije o revoluciji in izgradnji novega reda po prevzemu oblasti v leninistični- stalinistični različici. Tu je najprej ideja o diskonuiteti pravnega reda ali drugače rečeno, treba je v načelu odpraviti vse predpise, ... ki so dediščina preteklosti oz. prejšnje eksploatatorske oblasti in jih nadomestiti z lastnimi novimi, izpeljanimi iz tistih temeljev, ki so nastajali in se razvijali že med NOB. Drugo izhodišče pa je koncepcija, da revolucionarni in zmagoviti razred, ki je zrušil prejšnjo oblast ne more preprosto prevzeti aparat države, ki je prenehala, temveč si mora ustvariti lastnega, takšnega, ki bo neobremenjen s preteklostjo, sposoben izvrševati svoje naloge v novi državi. Obe omenjeni koncepciji sta bili vsebovani že v ukrepih, ki jih je sprejelo predsedstvo AVNOJ- a še pred koncem vojne. t.j. 3.2.1945, po končani vojni pa v poletnih mesecih začasni zakonodajni organ. Med prvimi je pomemben Odlok AVNOJ o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov ..... (Ur. list DFJ 4/45)", str. 91-92.

10.) Ljubo Bavcon - Alenka Šelih: Kazensko pravo, splošni del, Ljubljana 1978, I. del-Kriminaliteta in kazensko pravo (avtor dr. Ljubo Bavcon). "Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve..." (str. 26). "V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za "zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva" (Lenin I. str. 256-257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom. Gre za podrejanje posameznikov in družbenih skupin splošnim zahtevam proizvodnje, delitve in menjave". (str. 26).

Pripomba - Vsa poudarjena mesta: L..Š., P. J. in T. J.