Jedro

V Pravilniku o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih opredeljen način vzpostavitve varnega elektronskega vročanja nedvomno ne ustreza definiciji upravne zadeve v smislu ZUP, saj do odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi z odločbo v smislu ZUP sploh ne more priti. Tudi iz določb ZPP ne izhaja, da bi šlo v tovrstnih primerih za upravno zadevo. Sodišče se zato ne strinja s tožnikom, da bi bilo treba, ker gre za pravno praznino, zadevo obravnavati po ZUP.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je 30. 5. 2011 na sodišče vložil tožbo zaradi molka organa in kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. V njej je navedel, da želi na prostem trgu ponujati storitev varnega elektronskega vročanja (v nadaljevanju SVEV) v civilnih sodnih postopkih po Pravilniku o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (v nadaljevanju PEPCSP), ki ga je objavilo Ministrstvo za pravosodje na podlagi 105. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). PEPCSP določa v 7. členu opisne karakteristike storitve in daje pooblastilo organu – tožencu – Centru za informatiko pri Vrhovnem sodišču RS, da določi tehnični protokol in strukturo izmenjave podatkov ter mu nalaga, da mora skleniti pogodbo s ponudnikom SVEV, če izvajalčev sistem izpolnjuje vse zahteve iz Pravilnika. Dne 21. 12. 2010 je tožnik tožencu takšno zahtevo podal, kateri je priložil tudi tehnično dokumentacijo. Toženec je na podlagi takšne zahteve več mesecev komuniciral s tožnikom in mu postavljal nove arbitrarne zahteve, ki naj bi jih SVEV izpolnjeval. Deloma jih je tožnik izpolnil, deloma pa so bile zahteve kontradiktorne in tehnično neizvedljive. Dne 7. 4. 2011 se je tožnik zaradi molka organa pritožil na Ministrstvo za pravosodje RS po 13. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot resorno pristojnemu organu, ki je odklonilo pristojnost za reševanje te zadeve, saj je po njihovem mnenju za to pristojna sodna veja oblasti, toženec pa je pritožbo z dopisom odbil. Ker noben organ ni izdal odločbe, vlaga tožbo po 5. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da gre za upravno zadevo. Upravno pravo ureja razmerja med organi, ki imajo oblast, in drugimi subjekti, ki te oblasti nimajo. V tej zadevi ne gre za civilnopravno razmerje, ker tožnik ni enakopraven s tožencem, podana pa tudi ni dispozitivnost razmerja, saj toženec nima možnosti, da bi razmerje odklonil, tožnik pa nima možnosti, da bi s pogajanjem spremenil lastnosti razmerja. Gre torej za javnopravno razmerje. PEPCSP predvideva, da vsak subjekt lahko pridobi pravico izvajati SVEV. Ta pravica je analogna pravici gradnje na nepremičnini. V teh primerih subjekt zahteva izdajo upravnega akta, ki ustvari pravico in ti postopkih temeljijo na ZUP. Ker noben drug zakon ne določa drugačnega postopka za pridobitev pravice izvajanja SVEV, je glede na pravno praznino nujno, da ta postopek ureja ZUP, pa čeprav ne 105. b člen ZPP in ne PEPCSP ne določata, da gre za upravno zadevo. Gre za upravni postopek, v katerem toženec vsebinsko odloča o pravici tožnika, da njegov SVEV priklopijo v sistem e-sodstvo in o njegovi pravni koristi, da tak sistem ponujajo na prostem trgu. V tožbi je nadalje navedel zahteve, ki jih mora SVEV izpolnjevati glede na PEPCSP, povzel potek komuniciranja med tožnikom in tožencem ter ponovno poudaril, da so določene zahteve toženca v nasprotju s PEPCSP, kar je tudi podrobneje obrazložil. Od 11. 4. 2011 komunikacija miruje. Toženec vodi torej postopek povsem arbitrarno, ne glede na določbe upravnega postopka. Oseba, ki s strani toženca vodi postopek, g. A.A., pa je tudi preprost uslužbenec, ki nima opravljenega strokovnega izpita, kot to določa 31. člen ZUP in s tem postopka sploh ne bi smel voditi. Vsi postopki morajo temeljiti na zakonitih pravnih podlagah (torej na pravilih, ki so znana že vnaprej). V predmetnem postopku se poleg ZPP in PEPCSP pojavlja še tretji dokument Funkcionalne in tehnične zahteve informacijskega sistema za varno elektronsko vročanje v civilnih sodnih postopkih, ki pa ni veljaven pravni akt. V postopku je tožniku torej kršena človekova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker toženec postavlja arbitrarne, nezakonite in celo protizakonite pogoje in mu s tem odreka možnost poštenega in sledljivega postopka. Postopek pa mu tudi ne omogoča uveljavitve rednega pravnega sredstva, saj toženec zavrača obravnavanje pritožbe. Ker toženec to zavrača, je tožnik prepuščen na milost in nemilost volji uslužbencev Centra za informatiko ter njihovi arbitrarni interpretaciji tehničnih specifikacij, kar je šolski primer policijsko državnega odločanja. Tožnik zahteva, da mu sodišče omogoči, da pred njim v sklopu ustne obravnave, ob sodelovanju toženca, demonstrira delovanje SVEV iz vidika kriterijev, kot jih določa PEPCSP in, da sodišče na podlagi takšne tehnične demonstracije tožencu naloži, da v roku treh delovnih dni sklene pogodbo iz 7. člena PEPCSP, v primeru neuspešne demonstracije pa tožencu naloži, da sodišču v istem roku predlaga končen seznam napak, ki jih tožnikov SVEV mora odpraviti, sodišče pa naj po presoji teh napak tožniku za odpravo napak določi rok 7 dni, po katerem je toženec dolžan dati tožniku ponovno možnost za demonstracijo. Zahteva tudi, da sodišče ugotovi, da je toženec z opisanimi dejanji posegal v njegove človekove pravice. Če pa sodišče prvi zahtevi ne želi ali ne more ustreči, pa zahteva, da tožencu naloži, da v primernem roku, ki ga sodišče postavi, dokončno odloči o njegovi vlogi in na podlagi odločitve izda zakonit, argumentiran in preverljiv upravni akt. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po 28. členu ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) je tožba zaradi molka organa mogoča, če je organ dolžan odločiti o pravici ali obveznosti posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko nosilec pravic in obveznosti, pa takšnega akta ni izdal ali ga ni vročil stranki v prepisanem roku.

Za odločanje o tožnikovi tožbi pa takšna procesna predpostavka ne obstaja. Iz vsebine njegove tožbe namreč izhaja, da tožnik toži iz razloga, ker toženec – Vrhovno sodišče RS – ne sklene z njim pogodbe o izvajanju storitve varnega elektronskega vročanja glede na določbe Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in od sodišča zahteva (po tam opredeljenih procesnih dejanjih), da Vrhovnemu sodišču RS naloži sklenitev navedene pogodbe oziroma ponovno možnost odprave morebitnih ugotovljenih napak pri delovanju sistema ter ponovno demonstracijo delovanja sistema, podrejeno pa, da tožencu naloži, da odloči o vlogi tožnika (njegovi pritožbi zaradi nesklenitve pogodbe) in izda upravni akt. Pri tem se opira na tretji odstavek 5. člena ZUS-1. Iz 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akti pa so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. V skladu s to določbo je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov je torej, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje takega akta.

Iz Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (tj. PEPCSP, Uradni list RS, št. 64/10 in 23/11), izdanega na podlagi 105. b člena ZPP, je razvidno, da gre za predpis, ki ureja vlaganje elektronskih vlog in elektronsko vročanje v pravdnem postopku in drugih civilnih sodnih postopkih, v katerih se za vlaganje elektronskih vlog in elektronsko vročanje uporabljajo pravila ZPP. Ta pravilnik glede elektronskega vročanja v civilnih sodnih postopkih med drugim določa podrobnejša pravila za delovanje pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo storitve vročanja pisanj po varni elektronski poti tako, da določa podrobnejše zahteve za informacijski sistem za varno elektronsko vročanje (2. točka tretjega odstavka 1. člena PEPCSP). V 7. členu je opredeljen informacijski sistem za varno vročanje (1. točka drugega odstavka), ki ga upravlja oseba (tj. izvajalec storitev varnega elektronskega vročanja), ki v skladu z zakonom, ki ureja elektronske komunikacije, in drugimi predpisi opravlja storitve varnega elektronskega vročanja - prva alineja - in ki je s Centrom za informatiko sklenila pogodbo, v kateri so urejena medsebojne pravice in obveznosti glede elektronske izmenjave elektronskih sporočil in dokumentov pri postopkih varnega elektronskega vročanja - druga alineja - (2. točka prvega odstavka). Center za informatiko mora skleniti pogodbo iz druge alineje 2. točke prejšnjega odstavka: 1. če sklenitev te pogodbe zahteva izvajalec storitev varnega elektronskega vročanja in 2. če informacijski sistem, ki ga upravlja ta izvajalec, ustreza zahtevam iz 1. točke prejšnjega odstavka (tretji odstavek).

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za upravno zadevo. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje pa se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). V PEPCSP opredeljen način vzpostavitve varnega elektronskega vročanja nedvomno ne ustreza definiciji upravne zadeve v smislu ZUP, saj do odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi z odločbo v smislu ZUP sploh ne more priti. Tudi iz določb ZPP ni razvidno, da bi šlo v takih primerih kot je obravnavani, za upravno zadevo. Sodišče se zato ne strinja s tožnikom, da ker gre v tem primeru za pravno praznino, da bi bilo treba zato zadevo obravnavati po ZUP.

Iz zgoraj citiranih določb PEPCSP bi po oceni sodišča utegnila izhajati le obveznost Centra za informatiko na sklenitev pogodbe z izvajalcem varnega elektronskega vročanja (vendar le v primeru, če slednji izpolnjuje v 7. členu predpisane zahteve in je njegov informacijski sistem uspešno prestal testiranje glede njegove ustreznosti - (peti odstavek 7. člena PEPCSP)), torej na (potencialno) vzpostavitev civilnopravnega razmerja – pogodbe, sklenjene med izvajalcem storitve varnega elektronskega vročanja ter naročnikom te storitve. Za tovrstna pravna razmerja oziroma reševanje sporov v zvezi z njimi pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti, ne glede na (v tem primeru) v podzakonskem predpisu določeno obveznost sklenitve pogodbe in celo obveznih elementov pogodbe za oba udeleženca (smiselno 17. člen Obligacijskega zakonika).

Ker glede na vse povedano ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.