Jedro

Tožnik zahtevanim formalnim pogojem za dopustitev revizije po četrtem odstavku 367.b člena ZPP ni zadostil, saj v predlogu ni obrazložil, zakaj je sodišče druge stopnje sporna vprašanja rešilo nezakonito (v predlogu sodbe sodišča druge stopnje sploh ne omenja), oziroma zakaj je zmotno uporabilo materialno pravo. Poleg tega ni navedel nobene odločbe, ki bi nakazovala na neenotno sodno prakso višjega sodišča oziroma na neenotno sodno prakso Vrhovnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 2. 7. 2018 do 5. 10. 2018 plačati zakonske zamudne obresti od zneska 295,01 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo nadur za obdobje od avgusta 2013 do februarja 2018, na neizplačan regres za letni dopust za leto 2014 in na plačilo neupravičenih odbitkov pri plači za obdobje od marca 2016 do novembra 2016 ter za april 2018, zavrnilo (II. točka izreka). Poleg tega je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.208,72 EUR (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o pravdnih stroških.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja tri vprašanja: - ali pomeni odločba Vrhovnega sodišča VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, ki bistveno spreminja dosedanjo ustaljeno razlago odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije oziroma ali je glede na sprejeto odločbo Vrhovnega sodišča vsem strankam, tudi tistim, ki so vložile tožbo pred sprejetjem nove sodne prakse, zagotovljeno enako varstvo pravic; - ali je dopustno novo odločitev Vrhovnega sodišča, ki spreminja dosedanjo 15-letno razlago odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, tolmačiti tudi za primere, ko so bile že vložene tožbe ob upoštevanju veljavne sodne prakse ob vložitvi tožbe, oziroma ali bi taka nova razlaga sodne prakse lahko veljala zgolj za zadeve, ki so bile vložene po sprejemu nove sodne prakse Vrhovnega sodišča; - ali je Vrhovno sodišče tisto, ki lahko razlaga odločbe Ustavnega sodišča, oziroma ali bi moralo Vrhovno sodišče zahtevati od Ustavnega sodišča natančno razlago odločbe Ustavnega sodišča oziroma ali lahko to stori samo Vrhovno sodišče?

4. Predlog ni popoln.

5. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije med drugim natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, poleg tega pa mora na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Tožnik zahtevanim formalnim pogojem ni zadostil, saj v predlogu za dopustitev revizije ni obrazložil, zakaj je sodišče druge stopnje sporna vprašanja rešilo nezakonito (v predlogu sodbe sodišča druge stopnje sploh ne omenja), oziroma zakaj je zmotno uporabilo materialno pravo. Poleg tega ni navedel nobene odločbe, ki bi nakazovala na neenotno sodno prakso višjega sodišča oziroma na neenotno sodno prakso Vrhovnega sodišča. 7. Ker predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.

8. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.