Jedro

Ničnost je kot skrajna sankcija lahko posledica le najtežjih kršitev predpostavk potrebnih za nastanek pravnega posla oziroma kršitev, ki predstavljajo poseg v temeljne (splošne) s strani pravnega reda varovane vrednote (interese).

Če je pravni posel oziroma njegova določba nična, je taka (zaradi svoje vsebine same za sebe) od samega začetka in ne more biti odvisna od tega, kakšni so bili v času trajanja poslovnega razmerja njeni dejanski „učinki“.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 9.6.2015: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica tožencu povrniti pravdne stroške v višini 2.810,05 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo, ker naj bi bile točke 2.7. in 2.8. pogodbe zaradi neskladnosti s posameznimi ustavnimi določbami nične. Takšno stališče je, ker je osnovano na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, nepravilno. Nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, odločitev pa je tudi neobrazložena. V nadaljevanju navaja, kakšne so značilnosti ničnosti oz. kako jo ureja OZ. Sodišče mora pri svojem odločanju upoštevati načelo afirmacije pogodb in ostale predpostavke, česar pa v izpodbijani sodbi ni mogoče zaslediti. Nikjer ni obrazloženo, v čem pogodba posega v načelo pravne varnosti oziroma lahko prizadene tudi interese tretjih oseb. Prav tako sodba ne vsebuje konkretne analize sestavine splošnega in abstraktnega pravila iz Ustave ter primerjave le-tega s sestavinami konkretnega pravila prej omenjenih točk pogodbe, brez kakršnekoli dodatne obrazložitve konkretnih kršitev ter ocene nujnosti odstopa od določb 807. in 836. člena OZ. Sodišče je podalo zgolj pavšalno navedbo, da sta omenjeni pogodbi zaradi neskladnosti s 74., 49. in 50. členom Ustave nični. Prav tako ni opravilo testa sorazmernosti tehtanja med pravicami obeh strank. Svojo odločitev je osnovalo zgolj na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, da besedilo pogodbe ni bilo rezultat pogajanj oziroma na ostalih (v pritožbi navedenih) ugotovitvah. Sodišče v dejanskem stanju oz. v materialnem pravu ni imelo nobene podlage, da je pri presoji utemeljenosti zahtevka odstopilo od ureditve OZ in konkretnih določb pogodbe. Če bi sledili njegovemu stališču, potem agencijske pogodbe s klavzulo ekskluzivnosti, kot to določa peti odstavek 807. člena OZ, ni mogoče skleniti, prav tako ne v njej dogovoriti konkurenčne klavzule na način kot ga določa 836. člen OZ. Če je menilo, da je v tem delu OZ v nasprotju z Ustavo, bi moralo postopek prekiniti in se obrniti na Ustavno sodišče RS. Sama ugotovitev o odsotnosti pogajanj pri sklenitvi pogodbe ne more vplivati na (ne)veljavnost določb pogodbe o konkurenčni prepovedi in konkurenčni klavzuli. Tudi siceršnja neenakost pogajalskih moči med njima ne more predstavljati temelja za neveljavnost obligacijskega razmerja. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi sodišče ugotovilo v 12. točki izpodbijane sodbe (te ugotovitve naj bi bile napačne in neskladne z izvedenimi dokazi). Sklicuje se na izpovedbi A. A. in B. B. Sama je ves čas poudarjala, da je tožencu v zadnjih mesecih (razumljivo) padal promet, ki ga je dosegal kot zastopnik tožnice, saj je delal za drugo zavarovalnico in dobrih rezultatov ni več želel dosegati. Odločitev je sodišče oprlo na izpovedbo toženca, ki pa naj bi navajal neresnične podatke o tem, koliko bi kot multiagencija zaslužil. Pri tem svojih navedb ni izkazal z nobenim listinskim dokazom, prav tako ne, da je zaslužil zgolj minimalno plačo. O vsem tem niti ni postavil trditve, zaradi česar sodišče te okoliščine sploh ne bi smelo ugotavljati. Iz sodbe ni moč razbrati, zakaj naj bi nemožnost toženčeve zaposlitve pri tožnici povzročila prekomeren poseg v njegove pravice. Sodišče povsem neargumentirano oz. brez podlage daje toženčevim pravicam nesorazmerno večji pomen kot pravicam tožnice. Glede domnevnega neobstoja posebnih ugodnosti toženca na temelju ekskluzivnosti, kot je bila določena v pogodbi, je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi samo dejstvo, da za primer kršitve pogodbe s strani toženca nista bila določena odpravnina in nadomestilo, ne predstavlja kršitve njegovih ustavnih pravic (sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo). Taka ureditev pogodbenega sodelovanja je izrecno urejena v 836. členu OZ. V nadaljevanju pritožba navaja, zakaj točki 2.7. in 2.8. pogodbe nista v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Niti zakonodajalec z določbami OZ o agencijski pogodbi niti pravdni stranki s pogodbo nista dogovorili takšnih pravic, ki bi bile v nasprotju z omenjenim členom Ustave. S temi določbami so toženčeve pravice le začasno omejene. Toženec je v zvezi s tem pridobil določene koristi, ki jih v nasprotnem primeru ne bi. V nadaljevanju pritožba navaja, kako je v 49. členu Ustave RS opredeljena svoboda dela oziroma kaj jo sestavlja. Poudarja, da je zakonsko omejevanje svobode dela dopustno zaradi varstva pravic prejšnjega delodajalca, delavca, pa tudi zaradi varstva pred nelojalno konkurenco po 74. členu Ustave. Njene pravice so bile zaščitene z omenjenima točkama pogodbe, predvsem pa na podlagi 807. in 836. člena OZ. Sodišče prve stopnje ob tem, ko je pravico tožnice do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude neargumentirano do skrajnosti omejilo, nikjer ni obrazložilo svojega stališča glede ničnosti omenjenih pogodbenih določb z vidika dopustnosti avtonomnega urejanja pogodbenih razmerij ter zlasti določb 807. in 836. člena OZ. Ugotovitev, da so take določbe sicer običajne za tovrstne pogodbe, je v nasprotju s siceršnjo obrazložitvijo sodbe. Kako in zakaj naj bi bile omenjene določbe pogodbe posredno v neskladju z določbo 50. člena Ustave, sodišče prve stopnje ne pojasni. Posredna neskladnost je že pojmovno nemogoča. Ustavni pravici do svobodne izbire zaposlitve in do svobode gospodarske pobude nista bili kršeni, ampak s pogodbo zgolj začasno omejeni. V zvezi z ugotovitvijo (v 14. točki), češ da določila 2.7., 2.8. in 5.3. točke pogodbe predstavljajo oderuško pogodbo v smislu 119. člena OZ, se sodišče ni opredelilo do zakonskih predpostavk oderuške pogodbe in pojasnilo, na podlagi kakšnih dejanskih ugotovitev naj bi presojalo obstoj obeh njenih elementov. Tudi sicer izvedeni dokazni postopek nobenega od obeh elementov ni potrdil. Že same navedbe so bile glede tega pavšalne (kakršnekoli stiske ali izkoriščanja pri sklenitvi pogodbe toženec niti ni zatrjeval). Tudi obstoj premoženjske koristi na podlagi domnevno oderuške pogodbe v sodbi ni konkretno pojasnjen. Neargumentiran zaključek, da oderuška pogodba izhaja iz dejstva, ker je tožnica sklenila pogodbo s tožencem kot s.p. ne pa pogodbe o zaposlitvi, je brez podlage. Po stališču pravne teorije je pri konkurenčni klavzuli pojmovno nemogoča popolna ekvivalenca med nasprotnima izpolnitvama, saj je zaradi različnosti predmeta natančna primerjava praktično nemogoča. Načelo enake vrednosti dajatev ne predstavlja kogentne pravne norme. Toženec relevantnih trditev o neobstoju ekvivalence ni podal. Pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi o utemeljenosti zahtevka odločalo na podlagi določb ZDR. To podlago namreč predstavljajo določila pogodbe in OZ. Uporaba ZDR tudi pojmovno ni mogoča, saj je dejstvo, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi, nesporno. Iz tega razloga odločitev hkrati predstavlja tudi sodbo presenečenja, saj je bila tožnici odvzeta možnost do izjave. Poudarja, da stiska toženca ni izkazana, prav tako trditve, da naj bi se mu zmanjšal promet zaradi tožničinega ravnanja. Ugotovitve sodišča, da toženec za določbe o ekskluzivnosti ni prejel nobene odmene, dokazni postopek ni potrdil. Tožnica se ne strinja niti z zaključki sodišča iz 21. točke, da njen zahtevek ni utemeljen, češ da toženec sploh ni kršil določb 2.7. in 2.8. točke pogodbe (ker naj ne bi mogel vplivati na vsebino pogodbe in naj bi bil prekomerno omejen ob negotovih pogojih) ter da naj bi bil vzrok za kršitev pogodbe izviral iz njene sfere. Tudi to stališče naj bi bilo osnovano na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava. Domnevno hudih razmer na trgu toženec ni z ničemer izkazal, sama pa negativnih dejstev ne more dokazovati. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, naj bi bila napačna odločitev tudi o stroških.

3. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Trditve, s katerimi toženec v predmetni zadevi utemeljuje ničnost (nanje pa se bolj ali manj dosledno sklicuje tudi sodišče prve stopnje), ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti (spornih) točk 2.7.,(1) 2.8.(2) in 5.3.(3) Pogodbe o opravljanju storitev zavarovalnega zastopanja, ki sta jo dne 15.6.2009 sklenili pravdni stranki. To velja tako za trditve v zvezi z nasprotovanjem teh določb Ustavi RS (in sicer konkretno njenim členom 49,(4) 50(5) in 74(6)) kot za trditve o obstoju oderuške pogodbe (119. člen OZ(7)). Te trditve so namreč nezadostne (pavšalne) ali pa kot take niso razlog za obstoj ničnosti pravnega posla. Ta je kot skrajna sankcija(8) lahko posledica le najtežjih kršitev predpostavk potrebnih za nastanek pravnega posla oziroma kršitev, ki predstavljajo poseg v temeljne (splošne) s strani pravnega reda varovane vrednote (interese).

6. Eden od takšnih nerelevantnih sklopov trditev (ki ga, kar pritožba upravičeno izpostavlja, kot razlog povzema tudi sodišče prve stopnje) je ta, da je bila pogodba sklenjena brez predhodnih pogajanj, da jo je tožnica vnaprej pripravila in tožencu ponudila v podpis ter da mu je bila enostransko vsiljena. Tako kot obstoj predpogodbenih pogajanj (usklajevanj vsebine/teksta) ni pogoj za veljavnost pogodbe, tudi okoliščina, da jo je pripravila ena stranka, ni razlog za njeno neveljavnost (ničnost). Trditve (ugotovitve) o „enostranski vsiljenosti“ so (podobno kot trditve v zvezi z obstojem subjektivnega pogoja oderuške pogodbe) ostale na povsem splošni ravni in jim ni moč slediti. Ker toženec ne zatrjuje, da je pogodbo sklenil pod prisilo oziroma nedopustno grožnjo ter da je njeno veljavnost (v relevantnem delu) s posebno tožbo,(9) izpodbijal (in uspešno izpodbil), je potrebno šteti, da (tudi) sporne pogodbene določbe predstavljajo izraz njegove prave volje.(10) To pa z drugimi besedami pomeni, da ga (enako kot pri odločanju sodišče) zavezujejo.

7. Podobno neutemeljen je argument oziroma stališče (na katerega se prav tako sklicuje sodišče prve stopnje), da je bila dolžna tožnica(11) namesto predmetne pogodbe (civilnega prava) skleniti pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar naj bi bilo potrebno (upoštevaje 3. člen ZS(12)) v konkretnem primeru za presojo pogodbenih določb (smiselno) uporabiti določbe ZDR o konkurenčni klavzuli in pogoje, pod katerimi je ta lahko z zaposlenim dogovorjena. Zakaj bi morala tožnica s tožencem za opravo teh istih storitev skleniti delovno-pravno razmerje in ne pogodbe civilnega prava (z dogovorom o omejitvah/prepovedih(13)), kot jo je, oziroma zakaj naj bi bila ta (v relevantnem delu) nedopustna, ni jasno, prav tako ni ne s strani toženca in ne sodišča prve stopnje ustrezno pojasnjeno. V 9. točki obrazložitve sodišče prve stopnje celo izrecno pritrjuje tožnici, da se naročitelj in zastopnik s pogodbo o trgovskem zastopanju lahko dogovorita glede prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti,(14) za primer njene kršitve pa dogovorita pogodbeno kazen. Če je imel toženec namen skleniti pogodbo o zaposlitvi,(15) potem naj ne bi(16) sklenil „zgolj“ pogodbe civilnega prava.(17) V zvezi z njo oziroma njeno vsebino pa velja pogodbena avtonomija strank s tistimi omejitvami, ki jih predvideva že (in zgolj) civilno pravo.(18) Zato ne pride za presojo veljavnosti njenih določb v poštev nobena (smiselna) uporaba oziroma sklicevanje na določbe ZDR (ali druge določbe delovnega prava). Prav tako je posledično razglabljanje o tem,(19) da tožencu za takšno omejitev na trgu zavarovalniškega zastopanja s strani tožnice ni bila dana nikakršna odmena (odpravnina, nadomestilo ali višja provizija), oziroma kakšna znanja naj bi pri njej pridobil, brezpredmetno.

8. Če naj bi bile pogodbene določbe zaradi nasprotovanja morali, določbam ustave oziroma prisilnim predpisom nične, morajo to biti same za sebe. Zato utemeljevanje zaključka, da je konkurenčna klavzula toženca na trgu prekomerno omejevala, z okoliščino, da naj bi se njegovi prihodki (provizija) z leti(20) zmanjševali (dosegali naj ne bi niti minimalne plače) in naj bi bil prisiljen iskati nove možnosti zaslužka, ni prepričljivo. Takšno naziranje bi pomenilo, da v času, ko naj bi bili po ugotovitvah(21) sodišča prve stopnje njegovi dohodki bistveno višji (in sicer npr. v letu 2010) ter drugih možnosti (zaslužka) zato ni iskal, ničnosti ni bilo. Če je pravni posel oziroma njegova določba nična, je taka (zaradi svoje vsebine same za sebe) od samega začetka in ne more biti odvisna od tega, kakšni so bili v času trajanja poslovnega razmerja njeni dejanski „učinki“. Enako neprepričljiva je ugotovitev, da je bil toženec kot zavarovalni zastopnik v celoti odvisen od poslovanja, ki ga je ustvaril pri tožnici. To je namreč bistvo (dopustnega) dogovora, ki sta ga pravdni stranki sklenili v okviru pogodbene točke 2.7. Ker torej za njimi ne stojijo konkretne (in relevantne) trditve, povsem neprepričljivo izzvenijo tudi zaključki o nesorazmernosti tožencu naloženih omejitev. Posledično se ni moč strinjati niti z zaključki, da naj bi bili točki pogodbe 2.7. in 2.8. zaradi nasprotovanja členom 49, 50 in 74 Ustave RS(22) nični.

9. Kot upravičeno opozarja pritožba, so bile nezadostne (premalo konkretne) tudi toženčeve trditve (posledično pa so takšni tudi zaključki sodišča prve stopnje), da predmetne točke pogodbe predstavljajo oderuško pogodbo (119. člen OZ). To velja glede objektivnega kot tudi subjektivnega pogoja. Tako temelji 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki te zaključke vsebuje, bodisi na ugotovitvah (češ da je moč pri določilih o konkurenčni prepovedi ter o pogodbeni kazni že „na prvi pogled“ prepoznati očitno nesorazmerje med obveznostjo ene in druge stranke), ki so povsem pavšalne (nezadostne), ali pa na ugotovitvah, ki so same za sebe nerelevantne (češ da je tožnica ekonomsko neprimerno močnejša(23) od toženca, kar ji je dalo posebno moč tudi pri sklepanju pogodbe). Povsem nezadostna (pa tudi protislovna) je nadalje trditev (in posledična ugotovitev sodišče prve stopnje), da naj bi tožnica „vsekakor“ vedela, da je toženec kot ekonomsko neprimerno šibkejša stranka v celoti eksistenčno odvisen od njenih ponudb oziroma ponudb drugih zavarovalnic. Ne le, da v zvezi z njo ni pojasnjeno, zakaj (v čem) naj bi obstajala takšna „eksistenčna“ odvisnost, še bolj pomembno je, da (ob tem, da sam omenja tudi druge zavarovalnice oziroma njihove ponudbe) ni jasno, zakaj naj bi bil toženec primoran pogodbo skleniti prav s tožnico (ki naj bi to primoranost izkoristila).

10. Glede na svoje ugotovitve, da naj bi bile omenjene točke pogodbe nične, je zaključek sodišča prve stopnje (podan v 21. točki obrazložitve), da toženec točk 2.7. in 2.8. ni kršil, kontradiktoren (kršiti je namreč moč le določbe, ki so veljavne).(24) Tudi sicer okoliščine, da naj bi bil toženec zaradi prenizkih dohodkov in neuspešnosti poskusa spremeniti (izboljšati) svoj (pogodbeni) položaj „primoran“ poiskati druge vire dohodka, ni moč enostavno povezati (enačiti) z vprašanjem, ali je kršil omenjene (veljavne) pogodbene določbe. Odločitev, da si zaradi izboljšanja svojega premoženjskega položaja poišče nove vire dohodka, ga namreč ni odvezovala od spoštovanja le-teh.

11. Trditve, ki jih je toženec podal v zvezi z ničnostjo spornih pogodbenih določb, ne omogočajo takšne ugotovitve. Prav tako so neprepričljivi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da teh (spornih) določb ni kršil. Pritožba je zato utemeljena. Ker pa zaradi napačnih zaključkov sodišče prve stopnje ni presojalo toženčevega ugovora oziroma dejanskih trditev, ki se nanašajo na znižanje pogodbene kazni(25) (252. člen OZ), je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Slednje naj zato ob upoštevanju predhodnih ugotovitev v nadaljevanju presoja tudi utemeljenost tega ugovora (usmerjenega v znižanje pogodbene kazni) oziroma v zvezi z njim podanih trditev.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ta vsebuje dogovor o toženčevem ekskluzivnem zastopanju tožnice Op. št. (2): Ki v breme toženca določa konkurenčno prepoved v času dveh let po prenehanju pogodbe.

Op. št. (3): Ta za kršitev prej omenjenih pogodbenih točk predvideva pogodbeno kazen v višini 100.000,00 EUR.

Op. št. (4) Ki ureja svobodo dela.

Op. št. (5) Ki ureja pravico do socialne varnosti.

Op. št. (6): Ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo in prepoveduje dejanja nelojalne konkurence oziroma njenega nedopustnega omejevanja.

Op. št. (7): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (8): Kot v Komentarju OZ (GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 505) poudarja A. Polajnar Pavčnik, številne norme OZ izkazujejo načelo afirmacije pogodbe, po katerem naj bi bila neveljavnost ultima ratio in naj bi se pogodba (če je to le mogoče) ohranila v veljavi.

Op. št. (9): 45. člen OZ Op. št. (10): Zaključek (ocena) sodišča prve stopnje (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da pri dogovoru o konkurenčni klavzuli tak skupen namen obeh pogodbenih strank ni obstajal, kar utemeljuje z okoliščino, da naj bi bila ta nedovoljena in nenujna, je neprepričljiv. Sodišče namreč subjektivne okoliščine (obstoj skupnega namena) utemeljuje z objektivnimi (domnevna nedovoljenost in nenujnost pogodbene določbe).

Op. št. (11): Ki naj bi se s tem (zaradi česar se ji očita frauduloznost) izognila delovnopravnim določbam, ki urejajo konkurenčno klavzulo in z njo povezane omejitve (prepovedi).

Op. št. (12): Zakon o sodiščih, Ur. l. RS 19/1994, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (13): Glej peti odstavek 807. in 836. člen OZ.

Op. št. (14): Kar velja tako za čas trajanja pogodbenega razmerja kot po njem.

Op. št. (15): Na čigavi strani je bil razlog, da do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, je povsem nerelevantno.

Op. št. (16): Kljub „nagovarjanju“ tožnice.

Op. št. (17): Trditve (ugotovitve) o „enostranski vsiljenosti“ o oziroma o tem, da je tožnica „dosegla“ (ga nagovarjala), da je toženec v pogodbeni odnos stopil kot podjetnik posameznik in ne delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi, so v smislu uveljavljanja ničnosti nezadostne. Na drugi strani pa toženec tudi sicer ni zatrjeval, da bi iz tega razloga pogodbo oziroma njene določbe (uspešno) izpodbijal. Op. št. (18): Glej 3. člen OZ.

Op. št. (19): Ob sklicevanju na njeno ureditev v delovnem pravu.

Op. št. (20): Ker naj bi tožnica zaostrila pogoje dela in sklepanja zavarovanj, imela pa naj bi tudi slabe produkte.

Op. št. (21): Glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (22): Tudi to toženčevo zatrjevanje je bilo sicer premalo konkretizirano.

Op. št. (23): Neenak ekonomski (ali siceršnji) položaj strank pri sklepanju pogodb civilnega oziroma gospodarskega prava je tudi sicer prej pravilo kot ne. Bolj pomembno je, da sama za sebe ta okoliščina ne more biti podlaga za razglabljanja o neveljavnosti pravnih poslov.

Op. št. (24): Protisloven pa je zato tudi zaključek (glej prav tako 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi kršitev v celoti izvirala iz sfere tožnice. Zakaj naj bi bilo temu tako, ni razvidno.

Op. št. (25): Ki jih je podal že v odgovoru na tožbo.