- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSC Sklep I Cp 412/2025
ECLI:SI:VSCE:2025:I.CP.412.2025 Civilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Bistvena okoliščina, ki povezuje zadevi C-287/22 in C-520/21 s pritožbeno obravnavano je narava pravnega razmerja. Gre za potrošniško kreditno pogodbo v tuji valuti (CHF), za katero se presoja nepoštenost pogojev v smislu Direktive 93/13. Razlaga določb Direktive in zahteva po njeni učinkovitosti je zavezujoča za vsa nacionalna sodišča, ne glede na procesne specifike posamezne države članice.
Namen začasne odredbe za zadržanje učinkovanja (verjetno nične) pogodbe (skladno s sodbo Sodišča EU C-287/22) je v preprečitvi, da bi upnik na podlagi verjetno ničnega neposredno izvršljivega notarskega zapisa sploh lahko začel izvršbo.
Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Pritožbeno sklicevanje, da ni mogla z zanesljivostjo napovedati tako drastičnega obsega spremembe valutnega tečaja, ker so se poročilo in dopisi Banke Slovenije nanašali na manjša nihanja tečaja in ne na neomejeno tveganje, ni utemeljeno. Ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožniku, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - to je, da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.
Izrek
I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem drugem odstavku I. točke izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo toženkinem ugovoru in sklep o začasni odredbi v II. in IV. točki izreka sklepa P 48/2024 z dne 10. 6. 2024 (v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvijo in izterjavo) razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe z dne 31. 5. 2024 v tem delu zavrnilo (prvi odstavek I. točke izreka). V preostalem delu je toženkin ugovor zavrnilo (drugi odstavek I. točke). Glede stroškov, povezanih z izdajo začasne odredbe, je odločilo, da se pridržijo za končno odločbo (II. točka izreka).
2.Zoper zavrnilni del sklepa o ugovoru se toženka po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).
3.V pritožbi uvodoma opozarja na arbitrarnost sodišča prve stopnje in na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), saj je sodišče o istem predmetu v kratkem času odločilo tretjič, a povsem nasprotno. V prejšnjem sklepu z dne 9. 4. 2025 je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal niti verjetnosti terjatve, niti nevarnosti težko nadomestljive škode, v izpodbijanem sklepu pa je brez spremembe okoliščin zavzelo nasprotno stališče. S tem je po mnenju pritožnice omajano tudi zaupanje v nepristranskost sojenja in kršena pravica do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Nadalje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom Ustave RS, ker se sodi610e prve stopnje ni opredelilo do njenih klju0dnih navedb in dokazov glede pogoja reverzibilnosti, premo7enjskega stanja to7enika in njegovega statusa potro61nika. Pri tem je v izpodbijanem sklepu protispisno navedeno, da je to7nik postal samostojni podjetnik 61ele leta 2024, 0deprav je bil v register vpisan 7ee leta 2014, kar sovpada z dokon0danjem gradnje. Prav tako je sodi610e prve stopnje prezrlo njeno ugovorno navedbo, da bi lahko to7nik zatrjevano 61kodo prepre0dil s konverzijo kredita v EUR. Opozarja tudi, da je z zadr7e0danjem kreditne pogodbe pose7e no v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. 0dlena Ustave RS, saj ji nastaja 61koda zaradi negotovosti popla0dila. O0dita tudi neenakopravno obravnavo in se pri tem sklicuje na 14. in 22. 0dlen Ustave RS, hkrati pa opozarja na avtomatizem pri izdajanju za0dasnih odredb, mimo strogih pogojev, ki jih dolo0da ZIZ. Nadalje navaja, da temeljne 0dlovekove pravice, ki so primarno pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU), prevladajo nad direktivami, ki so sekundarno pravo. Prav tako lojalna razlaga ne sme voditi v kr61itev pravice do po61tenega sojenja, ali ustvarjati neposrednih obveznosti za posameznika, ki so contra legem razlagi ZIZ. Izpostavlja tudi kr61itev prepovedi retroaktivnosti iz 155. 0dlena Ustave RS, saj je sodi610e prve stopnje ravnanja iz leta 2008 presojalo po dana61njih standardih in kasnej61i sodni praksi Sodi610da Evropske unije (v nadaljevanju: Sodi610de EU), ki jih banka takrat ni mogla predvideti. V zvezi s tem kot neustavno ozna0duje tudi stali610de Vrhovnega sodi610da v zadevi II Ips 24/2025. Nasprotuje tudi uporabi sodbe C-520/21 glede odvra0dilnega u0dinka, saj slovensko pravo ne pozna kaznovalnih od61kodnin.
4.Nadalje izpodbija verjetnost terjatve in navaja, da je bila pojasnilna dol7enost opravljena, kar sta potrdili pri0di, ki ju je sodi610de neupravi0deno zanemarilo. Poudarja, da ni mogla predvideti drasti0dnih sprememb te0daja, ker so opozorila Banke Slovenije omenjala le manj1a nihanja in da sodi610de prve stopnje napa0dno uporablja standard povpre0dnega potro61nika. Slovenski potro61nik je bil namre0d leta 2008 zaradi specifi0dnih zgodovinskih okoli610din (to je inflacije, menjave valut) bolje seznanjen s tveganji kot povpre0den evropski potro61nik. Sklicuje se tudi na stali610de Vi1jega sodi610da v Mariboru v sklepu I Cp 928/2024, da zgolj morebitna odsotnost dobre vere ne pomeni avtomati0dno nepo1tenosti pogoja, 0de ni izkazano znatno ekonomsko neravnote7eje, kar tudi sicer to7nik ni izkazal.
5.Meni, da tudi predpostavka te7eko nadomestljive 1kode ni izkazana. Pla0devanje mese0dnih obrokov in morebitna potreba po vlo7eitvi nove to7ebe ali spremembi zahtevka za vra0dilo prepla0dila po njenem stali10du ne predstavljata nepopravljive 1kode, temve0d redno pot sodnega varstva, pri 0demu se ponovno sklicuje na sklep Vi1jega sodi610da v Mariboru I Cp 928/2024. Ob tem poudarja, da razlika med pla0danim in dolgovanim zneskom ni znatna in zna1a zgolj 8 %, to7nik pa to pla0devanje zmore. Sodi610de prve stopnje tudi ni tehtalo huj1ih posledic, ki ji nastajajo, kot je kopi0denje dolga, tveganje nepopla0dila, dolgotrajna vezanost, niti ni tehtalo nevarnosti za to7nika, ki bi v primeru neuspeha v pravdi moral vrniti celoten znesek naenkrat, kar bi vodilo v izvr1bo na nepremi0dnino. Predlaga spremembo izpodbijane odlo0ditve za zanjo v celoti pozitivno odlo0ditev s stro1kovno posledico za to7nika, podrejeno pa njeno razveljavitev, vse s stro1kovno posledico za to7nika. Prigla1a prito7ebne stro1ke.
6.3. To7nik po poobla10deni odvetni1ki pisarni pravo0dasno, ob1irno in obrazlo7eeno odgovarja na pritoebo. Predlaga, da se le-ta zaradi neutemeljenosti zavrne in prigla1a stro1ke odgovora na pritoebo.
7.4. Pritoeba ni utemeljena.
8.5. Predmet pritobenega preizkusa je zavrnilni del sklepa o ugovoru zoper sklep o za0dasni odredbi z dne 10. 6. 2024, s katerim je sodi610de prve stopnje za0dasno, do pravnomo0dnosti postopka, zadr7ealo u0dinkovanje Kreditne pogodbe 61t. 125283 z dne 29. 5. 2008 in Notarskega zapisa Kreditne pogodbe 61t. 125283 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve 61t. SV 436/08 z dne 29. 5. 2008 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba). Sodi610de prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaklju0dilo, da to7enka s podanim ugovorom ni uspela omajati ugotovljenega verjetnega obstoja terjatve na ugotovitev ni0dnosti kreditne pogodbe zaradi kr61itve pojasnilne dol7enosti in nevarnosti, da bi to7niku brez izdaje za0dasne odredbe nastala te7e ko nadomestljiva 1koda, saj je ta kredit po nominalni vrednosti v EUR 7ee prepla0dal, nadaljnje pla0devanje anuitet v 0dasu dolgotrajnega postopka pa bi nesorazmerno ote7eil njegov polo7aj in zmanj1alo u0dinkovitost sodnega varstva, kar je v nasprotju z zahtevami Direktive 93/13 in sodbo Sodi610da EU v zadevi C-287/22.
9.6. Sodi610de druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da mu striktna razlaga dolodbe 350. 0dlena ZPP o mejah pritobenega postopka nalaga, da upo1teva le tiste pritobene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Glede grajanih procesnih kr1itev mora tako pritobnik konkretno opisati procesno dejstvo, vkljudno s procesno tezo o obstoju procesne kr1itve. V pritobi vsebovanih posplo1enih oditkov sodi610de druge stopnje zato ni upo1tevalo.
10.7. Sodi610de druge stopnje zavra0da oitke o absolutnih bistvenih kr1itvah dolodb postopka, kakor tudi pritobene oitke o kr1itvi pravice do izjave. Sodi610de prve stopnje se je opredelilo do vseh odlodilnih dejstev, ki jih je to7enka uveljavljala v ugovoru. Do pogoja reverzibilnosti se je sodi610de prve stopnje opredelilo v to0dki 12., kakor tudi v to0dkah 26. in 27. obrazlo7eitve izpodbijanega sklepa. Do to7enkinega zatrjevanja glede premo7enjskega stanja to7nika, se je sodi610de prve stopnje opredelilo v to0dki 28., glede (poslovnega) namena kredita oziroma o statusu potro61nika ter mo7nosti njegove konverzije v EUR, pa se je opredelilo v 16. in 29. to0dki obrazlo7eitve sklepa. Prav tako se je v celoti opredelilo do to7enkinih navedb (in dokazov v tej povezavi) glede (ne)izpolnitve pojasnilne dol7enosti v 20. to0dki obrazlo7eitve sklepa. Sklep ima jasne in izrpne razloge, ki si ne nasprotujejo ter ne nasprotujejo izreku, zato je omogo0den pritobeni preizkus. Oitana bistvena kr1itev dolodb postopka iz 14. to0dke drugega odstavka 339. 0dlena ZPP tako ni podana, niti ni podana po vsebini oitana bistvena kr1itev iz 8. to0dke to0dke drugega odstavka 339. 0dlena ZPP, 0de je v tej smeri razumeti pritobene graje in ki ju pritoba uveljavlja v povezavi z zgoraj navedenim. Iz teh razlogov tudi ni prekr1en 22. 0dlen Ustave RS, kakor tudi ne 6. 0dlen EK0cP.
11.8. Pritoeba se sklicuje 1e na kr1itev pravice do zasebne lastnine iz 33. 0dlena Ustave RS in 1. 0dlena Protokola 1t. 1 k EK0cP. A tudi ta pritobeni oitek je neutemeljen, saj predstavlja za0dasna odredba le za0dasno in 0dasovno omejeno pravno varstvo, Ustavno sodi610de pa je tudi 7ee ve0dkrat poudarilo, da pravica do zasebne lastnine ni absolutna in jo je mogo0de (na podlagi utemeljene in obrazlo7eene sodne odlo0dbe) omejiti zaradi varstva pravic drugih. Na podlagi navedenega tudi niso utemeljeni pritobeni oitki o kr1itvi 23. in 25. 0dlena Ustave RS.
12.9. Sodi610de druge stopnje tudi zavra0da oitke o arbitrarnosti izpodbijanega sklepa in kr1itvi pravice do enakega varstva pravic, ki jih to7enka utemeljuje z navedbami, da je sodi610de prve stopnje v istem postopku odlo0dalo 7ee tretji0d in vsaki0d zavzelo druga0dno stali610de. Arbitrarnost oziroma samovolja pri sojenju je podana le takrat, ko odlo0dba nima razlogov, ki bi jo lahko pravno utemeljili. Nestrinjanje stranke z materialnopravnimi stali610dji sodi610da pa 1e ne pomeni, da je odlo0dba arbitrarna. Okoli610dina, da je sodi610de prve stopnje v ponovljenem postopku odlo0dilo druga0de kot v predhodnih fazah, ni znak pravne negotovosti, temve0d doslednega spo61tovanja napotkov pritobenega sodi610da (kot tudi sicer zahteva prvi odstavek 362. 0dlena ZPP), saj je bila prva razveljavitev sklepa o ugovoru posledica procesne kr1itve pravice do izjave (zagotovitev kontradiktornosti postopka z vro0danjem ugovora v odgovor), druga razveljavitev in vrnitev v nov postopek pa je bila narekovana s potrebo po uskladitvi odlo0ditve z razvojem sodne prakse Sodi610da EU, Ustavnega sodi610da in Vrhovnega sodi610da na podro0dju potro61ni61kih kreditov. Neutemeljen je tudi s tem povezan pritobeni oitek kr1itve pravice do enakega varstva pravic, saj je bistvena vsebina te pravice zahteva, da sodi610da enaka dejanska in pravna stanja obravnavajo enako, kar pomeni, da mora sodi610de konkretni potro61ni61ki spor obravnavati enako z drugimi primerljivi spori v trenutnem pravnem okviru, ob upo1tevanju specifik konkretnega primera. Tako tudi iz teh razlogov nista podani kr1itvi 14. in 22. 0dlena Ustave RS, na kateri se v tej zvezi sklicuje pritoeba.
13.10. Sodi610de druge stopnje zavra0da pritobene navedbe, da je sodi610de prve stopnje dolodb ZIZ razlagalo contra legem in da je v pritobeno obravnavani zadevi pri61lo do neposrednega horizontalnega u0dinka Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potro61ni61kih pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13 ali Direktiva) in njene uporabe v horizontalnem razmerju. Iz obrazlo7eitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da sodi610de prve stopnje Direktive 93/13 ni uporabilo kot neposredne pravne podlage za svojo odlo0ditev, temve0d je pogoje za izdajo za0dasne odredbe presojalo po dolodbah ZIZ, ki pa jih je razlagalo v smislu ciljev in temeljnih na0del prava EU (t. j. skladno z na0delom lojalne razlage).
14.11. Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodi610da EU so namre0d nacionalna sodi610da dol7ena celoten nacionalni pravni red razlagati 0dim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se dose7ee z njim zasledovani cilj. Pojem te7e ko nadomestljiva 1koda iz 2. alineje drugega odstavka 272. 0dlena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve u0dinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temve0d le odstop od tiste (prej1nje) sodne prakse, ki ni zdru7eljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodi610de EU je v zadevi C-287/22 poudarilo, da zahteva po skladni razlagi vklju0duje obveznost nacionalnih sodi610d, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, 0de ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni zdru7eljiva s cilji direktive. Ker je sodi610de prve stopnje dolobne nacionalne zakonodaje uporabilo na na0din, ki je skladen s pravom EU, je v bistvu s tem izpolnilo svojo dol7enost, ki izhaja iz primarnega prava EU in 3.a 0dlena Ustave RS. S tem je odgovorjeno tudi na pritobeni oitek, da je sodi610de prve stopnje s sklicevanjem na sodbo C-287/22 kr61ilo hierarhijo pravnih aktov.
12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev v delu, ki se nanaša na verjeten obstoj terjatve, utemeljilo na v času sklenitve Kreditne pogodbe veljavnih določbah Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). Ker gre za potrošniški spor, je tudi določbe omenjene nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb Sodišča EU v zvezi s citirano direktivo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodbi Sodišča EU v zadevah C-287/22 in C-520/21 v konkretnem primeru nista uporabljivi zaradi razlik v dejanskem stanju in nacionalni zakonodaji. Bistvena okoliščina, ki povezuje navedeni zadevi s pritožbeno obravnavano, je narava pravnega razmerja. Gre za potrošniško kreditno pogodbo v tuji valuti (CHF), za katero se presoja nepoštenost pogojev v smislu Direktive 93/13. Razlaga določb Direktive in zahteva po njeni učinkovitosti je zavezujoča za vsa nacionalna sodišča, ne glede na procesne specifike posamezne države članice. Sodišče druge stopnje na tem mestu zavrača tudi pritožbene navedbe , da je zakonodajalec zahteve Direktive 93/13 v slovenski pravni red že implementiral z novelo ZIZ-M skozi institut odloga izvršbe. Ta institut po svoji naravi pride v poštev šele, ko je izvršilni postopek zoper dolžnika že začet (torej, ko so izvršilna dejanja, kot sta rubež ali zaznamba izvršbe na nepremičnini, že opravljena). Namen začasne odredbe za zadržanje učinkovanja (verjetno nične) pogodbe (skladno s sodbo Sodišča EU C-287/22), pa je v preprečitvi, da bi upnik na podlagi verjetno ničnega neposredno izvršljivega notarskega zapisa sploh lahko začel izvršbo.
13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik v konkretnem razmerju nima statusa potrošnika in da je sodišče prve stopnje te ugovorne navedbe zavrnilo pavšalno. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno in prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tožnik verjetno izkazal, da je kreditno pogodbo sklenil kot potrošnik za stanovanjske namene oziroma zakaj toženka tega, niti s stopnjo verjetnosti ni omajala. Utemeljeno je pri tem izpostavilo časovni zamik med sklenitvijo pogodbe in registracijo dejavnosti podjetnika, saj niti ni pritožbeno sporno, da je bila kreditna pogodba bila sklenjena 29. 5. 2008, poslovna dejavnost pa registrirana šele leta 2014, torej šest let kasneje. Prav tako pa tudi iz same kreditne pogodbe ne izhaja, da bi bil kredit najet za namene opravljanja poklicne dejavnosti. Pritožbeni očitek o "protispisnosti" v tem delu, ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnik v poslovni register vpisan šele 1. 10. 2024, namesto leta 2014, ni utemeljen, ker gre pri navedenem zapisu letnice za očitno pisno pomoto, saj se je sodišče prve stopnje pri tej ugotovitvi sklicevalo na dokaz (priloga B11), ki ga je predložila toženka sama.
14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v ugovoru ni uspela omajati verjetnosti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-186/16, odločbe Ustavnega sodišča Up‑14/21-30 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ter pri tem pravilno pojasnilo, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zavedati se torej mora, da s sklenitvijo takšne kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji (znižanju vrednosti) valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil. Posledično zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletjih trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje.
15. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba - da iz zvočnih prepisov izhaja, da sta A. A. in B. B. izpovedali, da sta strankam pokazale grafe za pretekla obdobja in opozorile, da lahko tečaj zaniha, da je kredit tvegan oziroma da je A. A. strankam celo pojasnila, da je lahko obrok tudi za 100 EUR višji - ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti skladno s predhodno navedenim oziroma ne dosega standarda opozorila na neomejeno valutno tveganje, ki lahko ogrozi finančno zmožnost odplačevanja, kar je toženki v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je torej pravilno ugotovilo, da iz teh zvočnih prepisov ne izhaja, da bi priče tožniku predstavile konkretne izračune ali simulacije, kaj bi za njegov obrok in glavnico pomenila znatna depreciacija EUR. Ob tem je tudi pravilno pojasnilo, da pojasnilna dolžnost ni izčrpana zgolj s formalnim opozorilom na možnost spremembe tečaja, temveč je potrebno potrošniku nazorno pojasniti ekonomske posledice takšnega nihanja na njegovo premoženjsko sfero.
16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov, o čemer je sodišče prve stopnje sklepalo iz Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije, junij 2005, kazalo in strani od 102 do 105 (A4), Poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti - strokovni članki s področja finančne stabilnosti iz maja 2007 (A5), Dopisa Banke Slovenije vsem bankam in hranilnicam z dne 4.7. 2006 (A6) in Dopisa Banke Slovenije vsem bankam in hranilnicam z dne 19. 12. 2007 (A7). Zato je ustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se glede na svoje finančno znanje, toženka mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje in da je med pravdnima strankama v času sklepanja kreditne pogodbe obstajal informacijski razkorak, pri katerem tožnik zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe, ki mu niso dajale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev - ni imel možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve.
17. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da toženka ni mogla z zanesljivostjo napovedati tako drastičnega obsega spremembe valutnega tečaja, ker se je predhodno citirano (poročilo in dopisi Banke Slovenije) nanašalo na manjša nihanja tečaja in ne na neomejeno tveganje. Ugotovitev sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ob povzetem in pojasnjenem v prejšnji točki, ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožniku, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - to je, da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena. Pritožbeno sklicevanje na to, da bi moral povprečen slovenski potrošnik zaradi izkušenj z inflacijo v bivši državi poznati valutna tveganja, so pritožbene novote, ki jih - ob odsotnosti navedb, zakaj so šele v pritožbi podane prvič - le-ta ne opraviči, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi očitkov o retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti toženka v ugovoru ni uveljavljala. Kljub temu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe. Očitani kršitvi 2. in 155. člena Ustave RS zato nista podani.
18. Sodišče prve stopnje je lahko zato utemeljeno zaključilo, da je tožnik z dokaznim standardom verjetnosti izkazal, da je bilo toženkino informiranje ob sklepanju kreditne pogodbe nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti oziroma o možnosti zelo velike depreciacije domače valute, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Tožnik ob prejetih informacijah ni mogel vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njegova obveznost odplačevanja anuitet tudi bistveno višja, kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter da bo sprememba tečaja lahko povzročila tudi znatno povečanje zneska še neodplačanega kredita. Sodišče druge stopnje sledi stališču sodišča prve stopnje, da toženka s podanimi ugovornimi navedbami in predloženimi dokazi, tega niti s stopnjo verjetnosti ni uspela izpodbiti oziroma da abstraktno opozorilo na valutno tveganje ali vključitev valutne klavzule v pogodbo, ne zadošča.
19. Pravilni so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je zaradi neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti, pogodbeni pogoj o valutni klavzuli nepošten v smislu 24. člena ZVPot in zato ničen. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodbeno določilo o vračilu kredita v tuji valuti predstavlja bistveno sestavino pogodbe, zato ima ničnost tega določila za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ). Toženka v pritožbi izpostavlja stališče iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 928/2024, da pomanjkanje dobre vere še ne pomeni nujno kršitve načela vestnosti in poštenja, ter da bi moral potrošnik za ugotovitev nepoštenosti izkazati konkretno ekonomsko prikrajšanje. Stališče iz citiranega sklepa ne predstavlja večinske sodne prakse v tovrstnih zadevah in mu tudi sodišče druge stopnje ne sledi, saj je razlikovanje med tema dvema standardoma v nasprotju s ciljem Direktive 93/13 in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki poudarja, da kršitev pojasnilne dolžnosti pri bistvenem predmetu pogodbe vodi v nepoštenost pogoja.
20. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno pojasnilo, da je posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen OZ). Ob tem se je utemeljeno oprlo na sodbo Sodišča EU v zadevi C-520/21 in pravilno pojasnilo, da v fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Toženka ne prereka, da je vsota vseh plačil že presegla znesek prejetega kredita. S stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve to zadošča za zaključek, da tožnik verjetno ne dolguje ničesar več. Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari. Toženkino sklicevanje na zadevo VIII Ips 14/2021 ni utemeljeno, ker gre za delovnopravno zadevo, kar pomeni, da z obravnavano ni primerljiva.
21. Pritožnica neutemeljeno graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju težko nadomestljive škode. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, v potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost, kar z navedbami o tožnikovem dohodku, izpostavlja pritožba. Poslabšanje položaja tožnika v danem primeru izhaja že iz tega, da bi moral zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno spremeinjali tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride.<sup>5</sup> Navedeno pa še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, kar je tudi v pritožbeno obravnavani zadevi.<sup>6</sup>
22. Pritožbene navedbe, da lahko tožnik vloži novo tožbo ali spremeni zahtevek in da to ne predstavlja težko nadomestljive škode, kakor tudi, da slednje ne predstavlja plačevanje mesečnih obrokov, so tako v nasprotju z zahtevo po zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločbe, ki izhaja iz sodbe C‑287/22 oziroma ciljem Direktive 93/13. Ker tudi prevladujoča sodna praksa sledi takšni razlagi, je neutemeljeno ponovno pritožbeno sklicevanje na stališča iz sklepa I Cp 928/2024. Zato za odločitev o pritožbi niso odločilne obsežne pritožbene navedbe o kopičenju (tožnikovega) dolga v primeru neuspeha v pravdi, kakor tudi ne pritožbeni argumenti o težkih posledicah in tveganju za toženko kot bančno institucijo. Sodišče prve stopnje je tako toženki v 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni, in tako kot pravno nerelevnatne utemeljeno zavrnilo ugovorne navedbe glede pogojev za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in glede pogoja reverzibilnosti.<sup>7</sup> Neutemeljene pa so nenazadnje tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati možnost konverzije kredita v EUR, s čimer bi se tožnik lahko izognil škodljivim posledicam. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da možnost naknadne konverzije ne more sanirati opustitve pojasnilne dolžnosti banke pred sklenitvijo pogodbe.
23. S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), ki so v celoti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi utemeljeno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku I. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 239 in 15. členom ZIZ).
24. Pravdne stranke so priglasile stroške pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa pritožbeno ni izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.
-------------------------------
1V zvezi z 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ, kar velja tudi za nadaljnja citiranja.
2Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 25/2020.
3Primerjaj zadevi C-14/83 in C-106/89.
4Primerjaj zadevo C-287/22, točka 57.
5Saj sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne odločbe, kar je cilj Direktive 93/13.
6Tožnik je iz naslova kreditne pogodbe prejel 123.010,83 EUR, plačal pa skupno že 160.984,62 EUR
7