Jedro

Zaključka sodišča prve stopnje, da so varnostniki ravnali v prekoračenem silobranu (torej protipravno), a da tožniku škode niso povzročili namenoma (točneje, da slednji tega ni izkazal), nista v nobenem medsebojnem nasprotju (kontradikciji). Nanašata se namreč na dve različni predpostavki, ki sta (v zadevi kot je konkretna) potrebni za nastanek odškodninske obveznosti in ki se presojata vsaka posebej. Pri tem obstoj ene (to je protipravnosti ravnanja varnostnikov, ki je posledica njihove opustitve dolžnega postopanja) ne pomeni tudi avtomatičnega obstoja druge (konkretno obstoja naklepno/namenoma z njihove strani povzročene škode). Obstoja slednje sama za sebe ne izkazuje niti narava (obseg) poškodb, ki jih je tožnik ob dogodku utrpel in ki jih v pritožbi (neupravičeno) izpostavlja kot razlog, zaradi katerega po njegovem mnenju do zavrnitve zahtevka zoper drugo, tretje in četrto toženca ne bi smelo priti.

Pri določitvi oškodovančevega soprispevka v smislu 171. člena OZ gre vedno za pravno-vrednostno oceno sodišča, ki se matematično natančni utemeljitvi že v osnovi izmika. Je pa sodišče prve stopnje zvezi s tem dolžno izpostaviti tiste pravno relevantne okoliščine, ki predstavljajo podlago takšni oceni, oziroma utemeljujejo, zakaj naj bi bil tak prispevek v določenem primeru večji ali manjši.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se odstotno razmerje 20% nadomesti s 30%.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče in prvo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Tretje tožena sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 7. 6. 2017: - zavrnilo predlog za prekinitev pravdnega postopka, - odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko na plačilo 71.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po temelju utemeljen do 20 % (I. točka izreka), - zoper drugo, tretje in četrto toženo stranko zavrnilo tožbeni zahtevek na solidarno plačilo 71.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške drugo toženi stranki v višini 3.582,90 EUR, tretje toženi stranki v višini 2.960,76 EUR in četrto toženi stranki v višini 2.960,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo (sodbo) sta se pritožila tožeča in prvo tožena stranka.

3. Tožnik se zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledične nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje zoper I., II. in III. točko izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko po temelju kot tudi v celoti tožbenemu zahtevku zoper drugo, tretje in četrto toženo stranko, podrejeno pa, da vmesno in delno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Omenja, kakšen zaključek naj bi sodišče prve stopnje podalo v 13. točki obrazložitve. Neresnične so ugotovitve sodišča, da je bil on tisti, ki je prvi napadel. Poudarja, kaj naj bi glede takratnega dogajanja zatrjeval že v tožbi, prav tako kakšne poškodbe naj bi utrpel. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi drugo toženca prijel za vrat in ga udaril. Tudi če bi sodišče štelo, da je bil sam tisti, ki je prvi napadel, je življenjsko izkustveno, upoštevajoč številčno premoč varnostnikov, njihov napad, ki je trajal dlje časa in pri katerem so vsi zavestno sodelovali, zagotovo presegal njihova pooblastila ter meje dovoljenega in zakonitega ravnanja. Da so varnostniki prekoračili meje pooblastil, je presodilo tudi sodišče. Pritožba omenja, kaj naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo oziroma poudarilo v 14. točki. Glede na navedbe sodišča, da so drugi, tretje in četrto toženec poklicni in usposobljeni varnostniki, bi smeli nasproti tožniku uporabiti samo takšno obrambo, ki bi v najmanjši možni meri ogrožala njegovo telesno integriteto. Zato je s tem, ko je zoper omenjene tri tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče postopalo kontradiktorno. Na eni strani je namreč ugotovilo, da so varnostniki res prekoračili meje sorazmernosti ukrepov, saj da njihovo ravnanje ne sme napadalca po nepotrebnem poškodovati, po drugi strani pa jih sodišče za to "ne sankcionira" v smislu ugoditve tožbenega zahtevka in ugotovitve njihove odškodninske odgovornosti. Dejstvo je, da so slednji, s tem, ko so prekoračili zakonska pooblastila in tožniku prizadejali hudo telesno poškodbo, hkrati pa ogrozili njegove telesno integriteto, ravnali protipravno. Glede na to, da so bili trije, tožnik pa je deloval sam, je od poklicnih varnostnikov pričakovati, da bodo ravnali še posebej skrbno in ga onesposobili na takšen način, da mu ne bi povzročili hude telesne poškodbe, ampak bi nadaljnjo škodo morali preprečiti. Poudarja, da se je škodni dogodek zgodil v nočnem lokalu (diskoteki) v jutranji uri, kjer je z ozirom na naravo dela tožencev življenjsko gledano moč pričakovati, da redno prihaja do raznih incidentov med (oziroma z) gosti. Zato so varnostniki zavestno pripravljeni na konfliktne situacije, ki so jih dolžni reševati mirno in na takšen način, da gostov ne poškodujejo. Navsezadnje je njihova služba takšne narave, da varujejo ljudi, ne pa da jih brutalno poškoduje zgolj zaradi konfliktne situacije. Navedenega sodišče ni vzelo v obzir in je v izpodbijani sodni odločbi spregledalo. V nadaljevanju omenja, kakšne poškodbe je zaradi delovanja tožencev utrpel. Upoštevaje le-te je absurdna in protipravna odločitev sodišča, ki je sicer zaključilo, da je do protipravnosti dejansko prišlo, da pa zahtevek ni utemeljen. Hkrati sploh ni obrazložilo svoje odločitve glede zavrnitve tožbenega zahtevka (II. točka izpodbijane sodbe). V 15. točki izpodbijane sodbe je zgolj pavšalno navedlo, da je prvo tožena stranka odgovorna zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja njenih delavcev in arbitrarno odločilo, da je v tem primeru šlo za 80% soprispevek tožnika, saj naj bi povzročil konfliktno situacijo. Svoje odločitve, zakaj je prisodilo prav 80 %, ni obrazložilo in odločitve ni oprlo na drugo sodno prakso v podobnih primerih. Iz sodne prakse v podobnih primerih izhaja, da je sodišče dosodilo celotno odškodnino oškodovancu, ki je bil pretepen s strani redarja pred diskoteko, saj je le ta zlorabil svoj poklicni položaj (sklicuje se na odločbo VSRS II Ips 255/2011). Moralo bi presojati tudi z vidika profesionalne skrbnosti tožencev. Pri tožniku gre za mladega moškega, toženci pa so izkušeni v borilnih veščinah in poznajo intenziteto ukrepov, udarcev in prijemov, ki jih lahko uporabijo v določenem primeru. Zato so se zavestno odločili tožniku zadati tako močne udarce, da so ga hudo poškodovali. Posledično stališče sodišča, da drugo, tretje in četrto toženec niso odgovorni, ker niso namerno povzročili škode, ne vzdrži. Kot varnostniki oziroma profesionalci so zagotovo vedeli oziroma bi ob dolžni skrbnosti morali vedeti, da bodo takšni udarci tožnika hudo poškodovali. Sodišče je v sodbi kontradiktorno zapisalo na eni strani, da škode niso povzročili namenoma, ker je šlo za silobran (17. točka sodbe), ter jih je zato oprostilo odgovornosti, po drugi strani pa ugotovilo, da so usposobljeni varnostniki, ki bi se morali odzvati posebno skrbno, kar pomeni, da se morajo vedno obvladovati še zlasti pri uporabi fizične sile, katero bi morali uporabiti v najmanjši možni meri (oni pa so mejo prekoračili).

4. Na pritožbo je odgovoril tretje toženec, ki je predlagal njeno zavrnitev.

5. Prvo toženka se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Sklicuje se na določbo 147. člena OZ in poudarja, da so varnostniki ravnali v skladu s pravom, strokovno in učinkovito za zagotovitev varnosti v danih okoliščinah. Glede na izvedene dokaze so ravnali v skladu z Zakonom o zasebnem varovanju in pri tem odvrnili istočasni protipravni napad nase in (eventualno) na vse goste lokala, ki so ravno v tistem trenutku odhajali iz lokala in se nahajali v neposredni bližini opitega, prepirljivega, neobrzdanega, agresivnega, nepredvidljivega in nevarnega posameznika (tožnika). Po besedah prič se je slednji, preden so ga uspeli ukrotiti, z varnostniki boril kot razjarjen lev. Poudarja, da sta določbi prvega in drugega odstavka 131. člena OZ blanketni pravni normi, ki ju je potrebno konkretizirati na podlagi konkretnih okoliščin, kar mora sodišče vzeti v obzir dejstvo. Varnostniki niso presegli svoje pristojnosti in so ravnali, kot je treba. Sodišče je na podlagi predloženega dokaznega gradiva napačno ocenilo ravnanje drugo, tretje in četrto toženca ter napačno uporabilo materialno pravo pri presoji odškodninske odgovornosti prvo toženke. Toženci so s svojim ravnanjem odvrnili istočasni protipravni napad nase oziroma osebe, ki so jih v tistem trenutku varovali, uporaba ukrepov pa je bila strokovna in sorazmerna pri zasledovanju zakonitega cilja. Za koncept protipravnosti se zahteva, da ravnanje tožencev izkazuje odstopanje od določenih standardov ravnanja, ki lahko izhajajo iz imperativnih kogentnih norm (to je določb Zakona o zasebnem varovanju). Glede na dejansko stanje toženci niso ravnali v nasprotju z določbami, ki urejajo njihovo delovanje. Sodišče bi moralo pri ocenjevanju ravnanja, ki so ga bili primorani toženci izvesti, upoštevati objektivni pristop. Dejstvo, da so zaslišane priče med drugim izpovedale, da je tožnik kazal znake opitosti, in pri tem pojasnjevale, da je njegova agresivnost najverjetneje izvirala iz kombinacije anabolikov, steroidov in alkohola, kaže na to, da gre vzrok za nastalo škodo pripisati tožniku. Njegova telesna konstitucija napeljuje k uporabi določenih substanc. Alkoholne substance v kombinaciji z anaboliki učinkujejo na osrednji živčni sistem. Pritožba v nadaljevanju opisuje, kaj naj bi se takrat dogajalo v ljubljanskem lokalu A. Opozarja, da se je tožnik pred tem z dvigalom vrnil v pritličje, vendar se je potem, ko je zaključil telefonski klic, besen in napadalen vrnil v dvigalo z besedami: „Sad ču im jebem mater, zdele bom šel gor“. Pritožnica omenja, kaj naj bi se dogajalo po prihodu tožnika v lokal, ko so ga pozvali naj izstopi iz dvigala. Tega ni želel storiti in je drugo toženca fizično napadel. Po tem, ko so ga šele vsi trije varnostniki uspeli umiriti, so ga z dvigalom pospremili iz dvigala. V dvigalu je bila po pričevanju strank in prič situacija vseskozi mirna, kljub temu pa je tožnik verbalno obračunaval z varnostniki s ponavljajočimi se grožnjami, ki jih pritožba omenja. Glede na lastnosti in obnašanja tožnika sta bila pristop in obramba potrebna, primerna in sorazmerna. Podane so bile vse predpostavke silobrana. Ta ni bil prekoračen, saj je med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma med napadeno in branjeno dobrino obstajalo sorazmerje.

6. Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki pritožbenim navedbam nasprotuje.

7. Pritožba prvo toženke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo prvo tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 13. - 15. obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo svoj zaključek, da so varnostniki, to je drugo, tretje in četrto toženec, ob obravnavanem dogodku ravnali protipravno, kot tudi zakaj je posledično (upoštevaje določbo prvega odstavka 147. člena OZ1) podana (so)odgovornost prvo tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Prav tako je v tem okviru argumentirano pojasnilo, zakaj so kljub tožnikovi sprožitvi škodnega dogodka (in njegovem posledično pomembnem prispevku k nastanku škode - prvi odstavek 171. člena OZ)2 omenjeni trije v nadaljevanju prekoračili mejo potrebne obrambe oziroma ravnali v prekoračenem silobranu (glej 14. točko obrazložitve). Pritožnica zgolj z neizkazanim in presplošnim zatrjevanjem, da so varnostniki postopali tako, kot je treba oziroma v silobranu, da so ravnali v skladu s pravom oziroma določbami, ki urejajo njihovo delovanje (to je določbami ZZasV-13), nadalje s sklicevanjem na pravno naravo določbe 131. člena OZ, omenjanjem upoštevanja objektivnega principa ter socialne koristnosti njihovega ravnanja (zagotovitev varnosti), teh prepričljivo obrazloženih zaključkov ne uspe izpodbiti. Glede na upoštevanje pomembnega tožnikovega (so)prispevka k nastanku škode s strani sodišča prve stopnje, nobenih pomislekov v pravilnost odločitve ne poraja niti pritožbeno poudarjanje (pojasnjevanje), kako naj bi se slednji ob dogodku boril (upiral) in kako naj bi na človeka delovala kombinacija anabolikov, steroidov ter alkohola.

9. Pritožnica nadalje očita, da naj bi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin napačno ocenilo ravnanje drugo, tretje in četrto tožene stranke, a tudi v tem oziru ne poda nobenih prepričljivih (konkretnih) razlogov, zakaj naj bi bila materialno-pravna presoja v izpodbijani sodbi napačna. Zgolj pojasnjevanje, kaj naj bi se takrat dogajalo in kakšne besede (kletvice) naj bi izrekel tožnik, v to, da sta bila pristop in obramba varnostnikov sorazmerna (primerna), zaključek sodišča prve stopnje o prekoračenem silobranu pa nepravilen, ne prepriča. Pritožbeno neizpodbite dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj točno se je takrat dogajalo, tudi po mnenju tega sodišča vodijo k zaključku, da je bil z njihove strani silobran prekoračen.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

10. Kakor je bilo to predhodno poudarjeno v zvezi s pritožbo prvo tožene stranke, tudi glede tožnikove velja, da zgolj z opisovanjem dogajanja, kot naj bi se po njegovem odvilo (oziroma kot naj bi ga opisal v tožbi), pomislekov v dejanske zaključke sodišča prve stopnje (v 13. točki4 obrazložitve izpodbijane odločbe), podane na podlagi ocene izvedenih dokazov, ne poraja. Kar se tiče videoposnetka varnostne kamere5 (priloga C3), na katerega se v prid svojim trditvam sklicuje pritožba, je (prav tako) že sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo (glej 12. točko obrazložitve), da zaradi slabe kvalitete posnetka ni moč reči (ugotoviti), ali je tožnik udarjal varnostnike (ali ne6), niti kdo je pretep začel. 11. Pritožbeno poudarjanje, da so varnostniki (to je drugo, tretje in četrto toženec) presegli svoja pooblastila in meje dovoljenega (zakonitega) ravnanja, je brezpredmetno. Da so slednji prekoračili meje potrebne obrambe oziroma da so prekoračili (dovoljeni) silobran, je namreč ugotovilo in ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ta zaključek, ki zadeva protipravnost (nedopustnost) njihovega ravnanja,7 pa ni sam po sebi (kot to zatrjuje pritožba) v nobenem protislovju (kontradikciji) z dejstvom, da je zoper njih tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo. Za ugoditev namreč ne zadostuje le obstoj protipravnosti, ampak bi moral tožnik v skladu z drugim odstavkom 147. člena OZ dokazati tudi, da so mu omenjeni trije škodo prizadejali namenoma. Da mu to ni uspelo oziroma zakaj zaključka o namerno povzročeni škodi ni bilo moč narediti, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da omenjeno sodišče zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugo, tretje in četrto toženca ni obrazložilo (II. točka izreka sodbe), zato ne drži. Enako velja za očitek, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo (oziroma da ni vzelo v obzir), da je bila naloga slednjih treh kot varnostnikov ljudi varovati, ne pa jih zgolj zaradi konfliktne situacije brutalno poškodovati. V kolikor namreč ta zadeva presojo protipravnosti njihovega ravnanja, je te okoliščine sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru zaključka o prekoračenem silobranu (kar je pojasnilo predvsem v 14. in 15. točki obrazložitve). Če pa pritožnik s tem nakazuje na okoliščino, da so mu varnostniki naklepno (namenoma) prizadejali škodo (poškodbe), pa le-te, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožba pa tega zaključka ne izpodbije), ni uspel izkazati. Na drugi strani je pritožbeno pojasnjevanje omenjene naklepnosti (katere okoliščine naj bi jo izkazovale), in sicer da so se toženci glede na svoje izkušnje in poznavanje intenzitete ukrepov (udarcev in prijemov) zavestno odločili tožniku zadati tako močne udarce, da so ga hudo poškodovali, oziroma da so kot profesionalci zagotovo vedeli, da ga bodo takšni udarci hudo poškodovali, ne le splošno in neizkazano, ampak prvenstveno tudi sicer nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP8).

12. Predhodno je bila izpostavljeno, da zaključka sodišča prve stopnje, da so varnostniki ravnali v prekoračenem silobranu (torej protipravno), a da tožniku škode niso povzročili namenoma (točneje, da slednji tega ni izkazal), nista v nobenem medsebojnem nasprotju (kontradikciji), kot to pritožnik zmotno očita. Nanašata se namreč na dve različni predpostavki, ki sta (v zadevi kot je konkretna) potrebni za nastanek odškodninske obveznosti in ki se presojata vsaka posebej. Pri tem obstoj ene (to je protipravnosti ravnanja varnostnikov, ki je posledica njihove opustitve dolžnega9 postopanja) ne pomeni tudi avtomatičnega obstoja druge (konkretno obstoja naklepno/namenoma z njihove strani povzročene škode10). Obstoja slednje sama za sebe ne izkazuje niti narava (obseg) poškodb, ki jih je tožnik ob dogodku utrpel in ki jih v pritožbi (neupravičeno) izpostavlja kot razlog, zaradi katerega po njegovem mnenju do zavrnitve zahtevka zoper drugo, tretje in četrto toženca ne bi smelo priti.

13. Pri določitvi oškodovančevega soprispevka v smislu 171. člena OZ gre vedno za pravno-vrednostno oceno sodišča, ki se matematično natančni utemeljitvi že v osnovi izmika. Je pa sodišče prve stopnje zvezi s tem dolžno izpostaviti tiste pravno relevantne okoliščine, ki predstavljajo podlago takšni oceni, oziroma utemeljujejo, zakaj naj bi bil tak prispevek v določenem primeru večji ali manjši. To pa je v konkretnem primeru z jasno opredelitvijo (pritožbeno neizpodbitih) dejanskih okoliščin11 v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je v tem okviru tožniku štelo v „breme“,12 sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožba, ki te okoliščine (oziroma ključne razloge) med drugim tudi sama omenja, zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da svoje odločitve ni obrazložilo in da naj bi bila posledično ta arbitrarna. Sodišče prve stopnje se pri utemeljevanju (kot to izpostavlja pritožba) ne sklicuje na nobeno sodno prakso, kar pa za presojo, ali je izpodbijani zaključek (o obstoju in višini tožnikovega prispevka) obrazložen ali ne, ni odločilno. Pritožnik se na drugi strani povsem splošno sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih. Pri tem pa konkretno omenja le odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 255/2011 z dne 24. 5. 2012 in se sklicuje na posamezne v njej podane zaključke oziroma ugotovitve splošne narave. Vendar obenem ne upošteva, da omenjena zadeva z obravnavano v pomembni okoliščini ni podobna (primerljiva), saj v njej okoliščine, ki bi utemeljevale (pravno relevanten) prispevek oškodovanca k nastanku škode (za razliko od obravnavane zadeve) niso obstajale.13

14. Vendar pa je dalo prvostopenjsko sodišče pri oceni deležev odgovornosti tožnika na eni in drugo, tretje ter četrto toženca na drugi strani nekoliko premalo pomena okoliščinama (ki ju izpostavlja pritožba), da so bili le-ti trije in da gre za (kot je to v 14. točki obrazložitve ugotovilo samo) usposobljene varnostnike, ki bi se možnih posledic prekomerne uporabe fizične sile morali zavedati oziroma morali možnost posledičnega nastanka poškodb (škode) dosledneje upoštevati. Posledično obseg njihovega (oziroma posledično prvo toženikega) deleža k nastanku škode to sodišče ocenjuje na 30 %, tožnikovega pa na 70%. Zato je bilo potrebno tožnikovi pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (vmesna sodba) v skladu z navedenim spremeniti (358. člen ZPP).

15. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo tožeče in v celoti pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in prvo tožene stranke se pridrži za poznejšo odločbo (164. člen ZPP). Tretje toženec sam krije svoje z vložitvijo odgovora na tožnikovo pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o njej niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami 2 V zvezi s tem glej tudi 16. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 3 Zakon o zasebnem varovanju, Uradni list RS, št. 17/2011. 4 Glej tudi 12. in 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Kot tudi fotografij v prilogah B43 - B61. 6 Kar zatrjuje pritožba. 7 Glej tudi D. Jadek Pensa, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 807 - 809. 8 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 9 Potrebno skrbnega. 10 Očitki sodišča prve stopnje drugo, tretje in četrto tožencu, ki jih pritožba izpostavlja, se nanašajo na njihovo nezadostno skrbnost, kar (po sami naravi stvari) kaže predvsem na obstoj malomarnosti. 11 In sicer da je tožnik povzročil konfliktno situacijo ter začel pretep oziroma da je zaradi njegovega nasilnega ravnanja do škodnega dogodka sploh prišlo. Prav tako, da bi se konfliktu lahko izognil, če bi (kot je bil v skladu s petim odstavkom 45. člena ZZasV-1 to dolžan) spoštoval navodila (ukrepe) varnostnikov, da se umakne iz dvigala (a se je temu upiral). 12 In ki so (utemeljena) podlaga za zaključek o njegovem (relativno) visokem prispevku (deležu odgovornosti). 13 Z ozirom na to za presojo vprašanja, ali je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno določilo (ovrednotilo) tožnikov prispevek, ni bistvena.