Jedro

Bistveno spremenjene okoliščine morajo nastati zlasti v prosilčevi izvorni državi in sicer po pravnomočno končanem prvotnem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.5.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) kot očitno neutemeljeno zavrnila ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe) in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka odločbe). Tožena stranka je dne 28.12.2004 izdala prvo odločbo, s katero je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, odločba pa je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 204/2005-2 z dne 23.2.2005. Z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, pa je tožena stranka zavrnila tožnikovo ponovno prošnjo kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik po pravnomočno končanem prvem azilnem postopku še nadalje nezakonito prebival v Republiki Sloveniji, ponovna prošnja pa je bila po mnenju tožene stranke vložena zato, da bi se odložila njegova prisilna odstranitev iz Slovenije, saj jo je vložil po nastanitvi v Centru za tujce.

Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka v primerjavi razlogov, ki jih je tožnik navajal v svoji prvi prošnji za azil in ponovni prošnji za azil, pravilno presodila, da tožnik svojo ponovno prošnjo utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je za priznanje azila navedel v svoji prvi vlogi. Pravilni so tudi razlogi tožene stranke, da obvestilo, ki ga je tožnik dobil od svojega brata, da sta bila neznanca, ki sta ga domnevno pretepla, menda pripadnika tajne teroristične organizacije AKŠ, ne predstavlja takšnih bistvenih spremenjenih okoliščin, ki bi nastale po izdaji prvotne odločbe. Tudi po mnenju sodišča prve stopnje so te okoliščine obstajale že pred izdajo prve odločbe, sodišče pa je te okoliščine že presodilo.

Pravilen je zato sklep tožene stranke, da so bili izpolnjeni pogoji za izgon tožnika iz države. Pravilen je tudi nadaljnji sklep tožene stranke, da je tožnik s ponovno prošnjo zlorabil institut azila v smislu 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 5. točko 36. člena ZAzil. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. V pritožbi poudarja, da je sklepanje sodišča, da se razmere na Kosovu po prvi odločbi niso bistveno spremenile, napačno in da ni v skladu z dejanskim stanjem. V svoji prvotni prošnji je natančno obrazložil razloge, razmere pa so se od prve podaje prošnje poslabšale oziroma spremenile. Brat mu je sporočil, da so osebe, ki so ga preteple, pripadniki skupine AKŠ, isti ljudje pa so pretepli tudi brata. Bratu so tudi grozili, da bodo pobili vso družino, ker naj bi sodelovali s Srbi. Zato mu je brat svetoval, naj se ne vrača domov. AKŠ je organizacija, ki jo na Kosovu policija preganja. Zaradi teh razlogov se tožnik po končanem prvotnem azilnem postopku ni vrnil v izvorno državo, ampak je iz strahu za svoje življenje ostal v Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikove tožbe zoper ponovno zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje azila pravilna in zakonita. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v svoji prvi prošnji za azil z dne 16.11.2004 kot razlog za priznanje azila navajal, da sta ga dve osebi, ki ju pozna na videz, pretepli, ker je šel v kraj G., da bi si uredil jugoslovanski potni list. Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da sedanje navajanje razlogov za priznanje azila, da naj bi šele po prvotno pravnomočno zaključenem azilnem postopku izvedel, da sta bili ti dve osebi pripadnika organizacije AKŠ, ne pomenita bistveno spremenjenih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko tožnik na podlagi določbe 41. člena ZAzil lahko vložil novo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji. Po presoji pritožbenega sodišča namreč prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko na podlagi določbe 41. člena ZAzil vloži novo prošnjo za azil samo tedaj, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Bistveno spremenjene okoliščine pa morajo po presoji pritožbenega sodišča nastati zlasti v njegovi izvorni državi, in sicer po pravnomočno končanem prvotnem azilnem postopku. Tako je tožnik v obeh vlogah navajal v bistvu iste razloge za priznanje azila.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.