Jedro

Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. In sicer ne glede na to, v kateri fazi postopka sodišče presoja svojo pristojnost. Tudi v kasnejših fazah, kadar ima pooblastila za preizkus pristojnosti, sodišče svojo pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi. To pomeni, da je edino dejansko stanje, navedeno v tožbi, odločilno za preizkus pristojnosti. Spremembe, ki nastanejo po vložitvi tožbe in ki bi bile za odločanje o pristojnosti pomembne, se torej ne upoštevajo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je za odločanje v predmetni zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da (Okrožno sodišče v Ljubljani) ni stvarno niti krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi.

2. Zoper citirani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbo vložila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje - kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču - v nadaljnjo obravnavo in odločanje.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmetni postopek se je začel s tožbo 47 tožnikov. V tožbi je kot prva tožnica navedena Občina K. - vse ostale so fizične osebe. Tožena stranka je C. d. o. o., torej gospodarska družba. Tožbeni zahtevek je v vračilu sredstev, ki naj bi jih za vzdrževanje skupne kotlovnice zbirala tožena stranka (kot upravnik kotlarne), pripadala pa naj bi tožnicam (kot etažnim lastnikom stanovanjske stavbe na cesti Z. v K., ki so se v letih od 1993 do 2009 ogrevali preko te kotlarne). Glasi na nerazdelno plačilo tožnikom, in sicer v znesku 11.819,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 5. 2009 do plačila, ki pa naj bo izvedeno na TRR upravnika H. d. o. o. 6. Po vložitvi odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka ugovarjala pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani(1), je prva tožnica dne 2. 4. 2014 tožbo umaknila (po njenih navedbah je bilo namreč ugotovljeno, da ni prispevala k temu, kar s tožbo v predmetnem postopku zahtevajo preostali etažni lastniki večstanovanjske stavbe na Z. v K.).

7. Sodišče prve stopnje je dne 17. 7. 2015 s sklepom VII Pg 5978/2013 (ki je pravnomočen) odločilo, da se postopek med prvo tožnico in toženko ustavi. Izpodbijani sklep, s katerim se je izreklo za stvarno in krajevno nepristojno za sojenje v tej zadevi, pa je izdalo dne 26. 1. 2016. Ob upoštevanju določb 1. točke prvega odstavka 191. člena, prvega odstavka 481. člena in 484. člena Zakona o pravdnem postopku(2) (v nadaljevanju ZPP) je zaključilo, da obravnavani spor ni gospodarski spor. Tožniki namreč (po stališču prvostopenjskega sodišča) niso nikoli bili, niti ko je mednje spadala občina, materialni, pač pa samo formalni sosporniki (druga točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Poleg tega je prvotna prva tožnica svojo tožbo umaknila.

8. Tožeča stranka s pritožbo takšno odločitev graja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljeno. Pravilno namreč opozarja, da se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). In sicer ne glede na to, v kateri fazi postopka sodišče presoja svojo pristojnost. Tudi v kasnejših fazah, kadar ima pooblastila za preizkus pristojnosti (drugi odstavek 19. člena ZPP), sodišče svojo pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi. To pomeni, da je edino dejansko stanje, navedeno v tožbi, odločilno za preizkus pristojnosti. Spremembe, ki nastanejo po vložitvi tožbe in ki bi bile za odločanje o pristojnosti pomembne, se torej ne upoštevajo(3). Pravilnost takšne argumentacije potrjuje tudi določba tretjega odstavka 17. člena ZPP, po katerem sodišče, ki je bilo pristojno v času vložitve tožbe, ostane pristojno tudi za nadaljevanje postopka, čeprav so se med postopkom spremenile okoliščine.

9. Po povedanem se tako izkaže, da sodišče prve stopnje sklepa z dne 17. 7. 2015 (ne glede na to, da je pravnomočen) pri presoji pristojnosti ne bi smelo upoštevati. Dejstvo, da je bil po letu in pol od vložitve tožbe pravdni postopek med prvo tožnico in toženko pravnomočno ustavljen, po tretjem odstavku 17. člena ZPP ne vpliva na presojo pristojnosti. Odločilno je dejansko stanje, izhajajoče iz tožbe.

10. Glede slednjega (dejanskega stanja, kot je navedeno v tožbi) pa pritožnica neutemeljeno graja, da ga sodišče prve stopnje (sploh) ni presojalo. Izpostavilo je namreč, da se je postopek v tej zadevi začel tako, da je 47 tožnikov, z Občino K. kot prvo tožnico in preostalimi šestinštiridesetimi fizičnimi osebami, iztoževalo v uvodu tega sklepa navedeni znesek kot sredstva, ki naj bi jih bila zbirala toženka za vzdrževanje skupne kotlovnice in ki naj bi pripadala tožnicam (zaradi česar zahtevajo njihovo vračilo). Je pa res, da je bila ta presoja pomanjkljiva in da je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek, da tožniki nikdar niso bili (niti ko je mednje spadala občina) materialni, pač pa samo formalni sosporniki.

11. Pri presoji bi namreč moralo upoštevati še, da je tožeča stranka v tožbi trdila, da je bila dne 5. 5. 1993 (in nato še 1. 5. 1996) podpisana pogodba o upravljanju kotlarne in opravljanju del s področja ogrevanja soseske B-2 P. (kamor so spadali objekti: Z. 1 do 8 in 12, L. 5, L. 1, S. 8 in S. 25, vse v K.), med toženo stranko in A. A., z navedbo „Skupnost lastnikov soseske B-2 P., predsednika kurilnega odbora“ omenjene skupnosti lastnikov; da je tožena stranka v obdobju od 1993 do 2009 vseskozi opravljala storitve ogrevanja preko omenjene kotlarne; da je od etažnih lastnikov stavbe Z., L., zbirala sredstva v letih od 1993/1994 dalje za tekoče vzdrževanje in večja vzdrževalna dela kotlovnice, in sicer po ključu po m² ogrevalne površine, kar je razvidno iz Pogodbe; da so se predstavniki etažnih lastnikov na zboru lastnikov dne 12. 11. 2008 odločili, da od 1. 6. 2008 dalje ne bodo več zbirali sredstev za večja vzdrževalna dela in da so z dopisom 23. 6. 2009 toženi stranki podali odpoved ter da tožena stranka do danes tožnicam ni vrnila privarčevanih sredstev.

12. Vse navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča nedvomno utemeljuje sklep, da se pravice tožnic opirajo na isto dejansko in pravno podlago oziroma da so tožeče fizične osebe materialni sosporniki po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. In ker je ob vložitvi tožbe med njimi kot prva tožnica nastopala tudi Občina K., je predmetni spor po presoji pritožbenega sodišča potrebno obravnavati kot gospodarski spor. Pravila o postopku v gospodarskih sporih namreč veljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba (v obravnavanem primeru tožena stranka), zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost (tj. prvo tožnica - Občina K.; prvi odstavek 481. člena ZPP), kot po 484. členu ZPP tudi v primerih, ko so v sporu poleg oseb iz prvega odstavka 481. člena tega zakona kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 191. člena tega zakona udeležene še druge osebe (tj. 46 fizičnih oseb).

13. Pritožnica pa pravilno opozarja tudi, da se je (ker je bil glede na dejansko stanje ob vložitvi tožbe predmetni spor gospodarski spor) pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani ustalila. Tudi če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča (sklep o ustavitvi postopka med prvo tožnico in toženo stranko) ali če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek, ostane namreč sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste (tretji odstavek 17. člena ZPP).

14. ZPP pa sicer res določa tudi, da se sodišče na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, lahko izreče za stvarno nepristojno do razpisa glavne obravnave (drugi odstavek 19. člena ZPP), vendar zgolj upoštevaje navedbe v tožbi. Ne more pa po stališču pritožbenega sodišča upoštevati navedb iz odgovora na tožbo ali celo procesnih dejanj pravdnih strank (npr. delni umik tožbe) tekom pravdnega postopka. Da z ugovorom nepristojnosti (ker zahtevek ne temelji na gospodarskem poslu med Občino K. in toženo stranko, glede vseh ostalih strank pa spor ne bi štel za gospodarski spor) tožena stranka ne more uspeti, pa je razvidno iz zgoraj obrazloženega.

15. Razlogi obravnavane pritožbe so se torej izkazali za utemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je za odločanje v predmetni zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Z navedbami, da v tem postopku Občina K. nastopa zgolj kot lastnik enega od stanovanj, da zahtevek ne temelji na gospodarskem poslu med Občino K. in toženo stranko ipd.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (3): Tako L. Ude v: Pravdni postopek (zakon s komentarjem), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 158.