Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 86/97

ECLI:SI:VSRS:1998:I.IPS.86.97 Kazenski oddelek

zagovornik postopek s pritožbo seja senata navzočnost obdolženca
Vrhovno sodišče
19. februar 1998
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

1) Zagovorniku, postavljenemu po uradni dolžnosti, obdolženec ne more sam enostransko preklicati pooblastila. 2) Navzočnost obtoženca na seji senata sodišča druge stopnje je pravica obtoženca, ni pa obvezna, oziroma pogoj za to, da se seja opravi (2. odst. 378. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega S.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil S.C. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, poskusa ropa po 1. odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ, ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ in dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in mu je bila izrečena enotna kazen 9 let zapora.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri izrecno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložnik zahteve meni, da bi sodišče moralo zaslišati I.K. (oškodovano s kaznivim dejanjem posilstva) v njegovi navzočnosti. Ocenjuje, da oškodovanka ni kazala posebnih znakov, da se boji obtoženca. Oškodovanka bi morala odgovoriti na vprašanja obtoženca, sodišče bi moralo dopustiti soočenje oškodovanke z obtožencem. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca seksologa, ki bi ocenil in preveril ali je bilo lahko kaznivo dejanje posilstva storjeno tako kot se očita obtožencu.

Dejstva in okoliščine v zvezi s tem dejanjem niso pravilno oziroma popolno ugotovljene.

Nadalje vložnik zahteve zatrjuje, da ni neposrednih dokazov, da je storil kaznivo dejanje ropa in poskusa ropa. Tako ovadba kot obtožnica temeljita le na izjavi priče P.G., ki pa je očitno sam storilec teh kaznivih dejanj in je ob prijetju poskušal prevaliti krivdo na S.C.. Ker sodišče načrtno ni zaslišalo te priče na glavni obravnavi, je podana bistvena kršitev postopka in je dejansko stanje načrtno napačno ugotovljeno. Podobno velja za pričo M. L. Za kaznivi dejanji ropa in poskusa ropa ni dokazov in bi bilo potrebno obtoženca oprostiti obtožbe. Prav tako ni dokazov o tem, da bi obtoženec storil kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari, to je požig oziroma poškodovanje policijskih vozil. Vložnik zahteve nadalje zatrjuje, da je podano nasprotje med tem, kar navaja v obrazložitvi sodbe (Višjega sodišča v Ljubljani) glede vsebine zapisnikov in izpovedb v postopku in med vsebino samih teh zapisnikov. Vprašljiva je prištevnost obtoženca v času storitve kaznivih dejanj in ker sodišče ni postavilo novega izvedenca psihiatrične stroke, je dejansko stanje glede tega napačno ugotovljeno. Mnenje izvedenca psihiatra dr. G.M. pa je pristransko. Sodišče prve stopnje se je obtožencu maščevalo s krivično in predolgo zaporno kaznijo, sodišče druge stopnje pa je neutemeljeno prezrlo vrsto olajševalnih okoliščin na strani obtoženca in hkrati nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Vložnik zahteve nadalje zatrjuje, da je bil kršen 75. člen ZKP, saj je preklical pooblastilo odvetniku A.Ž. iz Ljubljane in pa 380. člen ZKP, ker obtoženec ni bil navzoč na "glavni obravnavi" druge stopnje.

Vložnik zahteve predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožb. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP oce njuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ugotavlja, da obsojenec uveljavljenih razlogov zahteve ne utemeljuje s konkretnimi dejstvi glede zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb zakona o kazenskem postopku. Konkretneje opisuje le očitek o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, vendar pa je zatrjevanje o nezakonitem ravnanju sodišča neutemeljeno. V obravnavani zadevi gre za primer obvezne obrambe, obtoženec je že na prvem zaslišanju izjavil, da nima denarja in naj mu sodišče zagovornika postavi po uradni dolžnosti, kar je to tudi storilo in v teku postopka določilo tudi drugega zagovornika, ko so za to obstajali zakoniti razlogi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva vloga, ki jo je sam naslovil poleg "zahteva za varstvo zakonitosti" tudi "pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje" in jo dopolnil z več vlogami, je laična Po vsebini se v njej prepletajo negativne vrednostne ocene sodišča s pravno relevantnimi trditvami, ki pa so v večini povsem splošne ali pa se z njimi uveljavlja zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po določbi 2.odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V uvodu zahteve uveljavljenih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskem postopku vložnik v večini ne konkretizira. Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 1. odstavka 424. člena ZKP omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi tako, da zatrjevane kršitve zakona navaja ali opisuje tako določno, da je bilo te trditve moč preizkusiti.

Zatrjevana kršitev določbe 2. odstavka 75. člena ZKP ni podana.

Obsojenec je ob zaslišanju dne 13.7.1995 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani izjavil, da želi imeti zagovornika in ker nima denarja, naj mu ga sodišče postavi po uradni dolžnosti. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne..., je bil obsojencu za zagovornika postavljen odvetnik M.S iz Ljubljane. Obsojenec je v teku postopka zahteval razrešitev tega zagovornika in je bila zahteva s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne..., zavrnjena, ker za razrešitev niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 72. člena ZKP. Odvetnik M.S. iz Ljubljane je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne..., razrešen kot zagovornik obsojenca na predlog odvetnika, v zvezi z ugotovitvijo, da ga obtoženi vztrajno in popolnoma zavrača. Obtožencu je bil postavljen nov zagovornik po uradni dolžnosti, s sklepom z dne..., odvetnik M.S., ki je prosil za razrešitev po 2. odstavku 72. člena ZKP in ga je sodišče s sklepom z dne... razrešilo kot zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti in postavilo za zagovornika odvetnika A.Ž. iz Ljubljane, ki takšne vloge ni bil razrešen do pravnomočnosti sodbe in je tako obtoženec ves ta čas postopka ni imel zagovornika. Obtoženec torej ni imel zagovornika po pooblastilu, zato zatrjevanje, da je kršena določba 2. odstavka 75. člena ZKP, ker naj bi ga zagovornik zagovarjal brez ustreznega pooblastila, nima podlage v navedenih dejstvih, saj je pooblastilo odvetnika A.Ž. za obrambo obdolženca bilo v že navedenem sklepu sodišča o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti.

Zagovorniku postavljenemu po uradni dolžnosti, obdolženec ne more enostransko preklicati pooblastila, ampak lahko v skladu z določbo 4. odstavka 72. člena ZKP zahteva le njegovo razrešitev, če ta ne opravlja v redu svoje dolžnosti.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo oškodovane I.K. v navzočnosti obtoženca, ki je bil po določilu 327. člena ZKP začasno odstranjen iz sodne dvorane, niso bili kršene določbe kazenskega postopka. Oškodovanka je na glavni obravnavi dne 18.3.1996 izjavila, da želi biti zaslišana brez prisotnosti obtoženca, ker je bilo očitno, da se ga boji, zaradi česar je bila podana možnost, da priča v njegovi navzočnosti ne bi izpovedala vsega o dejanju. Po vrntivi na zasedanje je bila obtožencu prebrana izpovedba priče in je tudi lahko postavljal vprašanja. Predsednica senata je res zavrnila predlagano soočenje oškodovanke z obtožencem, kar pa ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. Soočenje med obtožencem in pričo se lahko opravi, če je to potrebno, o tem pa odloča sodišče. V danih okoliščinah, ko naj bi se obtoženec in ođškodovanka soočila glede vprašanja, ali je prišlo do posilstva ali ne, ni moč izpodbiti pravilnosti ocene sodišča, da takšno soočenje ni bilo potrebno.

Vprašanje ali je potrebno v okoliščinah 327. člena ZKP opraviti soočenje, je po naravi stvari nujno dejansko vprašanje, o katerem sodišče odloča na podlagi dokazne ocene v zvezi z izpovedbama obtoženca in priče. Dejanska vprašanja pa ne morejo biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljen je očitek zahteve, da sodišče prve stopnje namenoma (načrtno) ni zaslišalo priče P.G. na glavni obravnavi in je le prebralo njegovo izpovedbo, ki jo je dal pri preiskovalnem sodniku. Priča je bila večkrat neuspešno vabljena na glavno obravnavo, prav tako tudi niso bile uspešne odredbe za prisilni privod. Na podlagi poizvedb pri Upravi kriminalistične službe UNZ Ljubljana je bilo ugotovljeno, da priča ni dosegljiva, zato je sodišče v skladu z 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnik o zaslišanju priče, ne da bi kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Vprašanja pomena in resničnosti vsebine izpovedb priče G. pa so zopet vprašanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki jih ni moč reševati v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Sodba sodišča prve stopnje se na izpovedbo M.L., ki naj bi si "vse skupaj izmislil in natvezil policiji, da bi rešil sebe", ne opira.

Zatrjevanje zahteve, da kazniva dejanja obsojencu niso dokazana, da ni na razpolago neposrednih dokazov, da je izvršil kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari, da sodišče druge stopnje ni kritično presodilo vseh potrebnih dejstev in izpovedb, da je vprašljiva prištevnost obsojenca v času storitve kaznivega dejanja, predstavlja po svoji vsebini izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za kritiko ugotovitev in mnenja izvedenca psihiatrične stroke oziroma za zatrjevanje, da je izvedenec svoje delo opravil pristransko. Sodišče tudi ni kršilo določb kazenskega postopka s tem, ko ni ugodilo predlogu obsojenca za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroške. Drugega (novega) izvedenca sodišče po določbah 257. in 258. člena ZKP postavi le v primerih, če je izvid prejšnjega izvedenca nejasen in nepopolen ali sam s seboj v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja in se tega ne da odpraviti z novim zaslišanjem. V obravnavanem primeru je bila podana zahteva obsojenca za postavitev novega izvedenca v zvezi z njegovim zatrjevanjem, da je bil v času storitve kaznivih dejanj odvisen od mamil (heroin, kokain, marihuana, alkohol). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da niso podana dejstva in okoliščine, ki bi kakorkoli potrjevala trditev obsojenca, predlog za postavitev drugega izvedenca zavrnilo in o tem v sodbi tudi navedlo razloge (stran 30). Glede na navedeno vrhovno sodišče ocenjuje, da s tem tudi ni bila kršena pravica obsojenca predlagati dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena ZKP), niti člena 248. ZKP, ki govori o postavitvi izvedenca zaradi ugotovitve ali presoje pomembnih dejstev, ki zahtevajo potrebno strokovno znanje. Presoja sodišča prve stopnje, da ni izkazana verjetnost, da je bil obsojenec odvisen od mamil, še manj pa, da bi bil v času storitve kaznivih dejanj pod njihovim vplivom v takšni meri, da bi bila lahko vprašljiva njegova prištevnost, oziroma pravilnost takšne presoje pa je zopet dejansko vprašanje, ki ga ni moč reševati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Navzočnost obtoženca na seji senata sodišča druge stopnje je pravica obtoženca, ni pa obvezna, oziroma pogoj za to, da se seja opravi (2. odst. 378. člena ZKP). Obtoženca, ki je bil v priporu, je bila udeležba na seji omogočena, vendar pa je s svojim vedenjem pred pričetkom seje sam povzročil z agresivnim in žaljivim vedenjem, da je bila seja opravljena brez njegove udeležbe. Kršitev določila 2. odstavka 378. člena ZKP zato ni podana.

Zatrjevanje, da so v sodbi sodišča druge stopnje nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, je na ravni gole trditve in ga zato ni moč preizkusiti. Zatrjevanje o obsodbi brez dokazov, o obsodbi po naročilu in podobno je zopet moč kvalificirati kot izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Vložnik zahteve sam ocenjuje, da je sodišče druge stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ker je prezrlo vrsto odločilnih dejstev, ki pomenijo olajševalne okoliščine, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanje pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti, prav tako tudi ne zaradi ocene o (ne)primernosti izrečene kazni, v kolikor z njenim izrekom sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi hkrati pa tudi, da je zahteva v pretežnem delu vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je v skladu z odločbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia