Jedro

Tožnik je dne 6. 5. 2021 pri toženki vložil vlogo za dodelitev BPP za odvetniško zastopanje na naroku, pri čemer je bila vloga naslovljena kot „prošnja za nujno BPP“, v njej pa je tožnik prosil za dodelitev nujne BPP in hkrati dodal, da izpolnjuje pogoje za izjemno BPP. Tožnik je torej s prošnjo z dne 15. 4. 2021 omenjal tako izjemno kot nujno BPP. Res je, da je bilo o izpolnjevanju pogojev za dodelitev izjemne BPP že odločeno, ni pa bilo še odločeno o nujni BPP, ki jo ZBPP ureja v 36. členu. Kolikor toženka ni mogla razbrati, za katero obliko BPP tožnik prosi, bi morala tožnika pozvati na izjasnitev oz. presoditi izpolnjevanje pogojev za dodelitev nujne BPP, ne pa le zaključiti, da gre za zahtevo, za katero je tožnik ponovno vložil prošnjo, pri čemer sta dejansko stanje in pravna podlaga ostali isti.

Izrek

I. Predlog tožnika za prenos pristojnosti se zavrže. II. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1344/2021 z dne 10. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2020 zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je vpogledala v spis Bpp 876/2021 in ugotovila, da je bila tožniku dne 15. 4. 2021 izdana odločba, s katero mu je bila že zavrnjena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2020 zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka. Iz navedenega izhaja, da je bilo o zahtevi, za katero tožnik ponovno vlaga prošnjo, že odločeno, dejansko stanje ali pravne podlaga pa sta ostali isti. Ker je tožnikova prošnja za dodelitev BPP nedovoljena, jo je toženka skladno s 1. točko drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in po skrbnici vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaradi dolgoletnega psihičnega in ekonomskega nasilja izgubil vse premoženje, zdravje, vir prihodkov ter zaradi mejno psihotičnega stanja postal nesposoben v upravnih in sodnih postopkih zastopati svoje pravice, koristi in interese. Od spremembe ZBPP mu pravico do izjemne BPP kratijo z zlorabo delno odvzete poslovne sposobnosti s tem, da mu pavšalno in zlonamerno očitajo vlaganje očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Meni, da že od uveljavitve ZBPP izpolnjuje pogoje za izjemno BPP na podlagi 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj poleg tožnika in njegove skrbnice zasliši psihiatrinjo A.A. in po presoji sodišča višji sodnici B.B. in C.C.. Meni, da mu je toženka neutemeljeno zavrgla prošnjo za nujno BPP. Upravičeno se poraja sum, da je izpodbijani sklep pavšalen in protizakonit, zaradi neupoštevanja 36. člena ZBPP pa nista bili zagotovljeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Prošnja za nujno BPP je bila pravočasna, zato je tudi zaradi navedenega zavrženje prošnje nezakonito. Hkrati tožnik vlaga predlog za delegacijo. Vrhovno sodišče prosi, da pridobi in skrbno preuči dokaze in upošteva tudi splošno znano dolgoletno vsesplošno ekonomsko in psihično nasilje pravosodja RS, zato naj se tožba odstopi v reševanje nepristranskemu in poštenemu sodišču. 4. Toženka je dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka:

5. Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče. 6. V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

7. Po določbi 6. točke 106. člena Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče predlog tožnika zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče (že) zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, in ob takem stališču je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).

K točki II. izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V konkretnem primeru je toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev BPP in se pri tem oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi tožena stranka zavrže zahtevo ob njenem predhodnem preizkusu, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10. Svojo odločitev je toženka utemeljila z navedbo, da je ob vpogledu v spis Bpp 876/2021 ugotovila, da je bila tožniku že zavrnjena BPP za pravno svetovanje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah, vendar po presoji sodišča takšna odločitev ni ustrezna.

11. Toženka je svojo odločitev o zavrženju prošnje oprla na odločbo Bpp 876/2021 z dne 15. 4. 2021, s katero je bila zavrnjena prošnja za dodelitev redne in izjemne BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah. Tožnik pa je dne 6. 5. 2021 pri toženki vložil vlogo za dodelitev BPP za odvetniško zastopanje na naroku Okrajnega sodišča v Domžalah dne 13. 5. 2021, pri čemer je bila vloga naslovljena kot „prošnja za nujno BPP“, v njej pa je tožnik prosil za dodelitev nujne BPP in hkrati dodal, da izpolnjuje pogoje za izjemno BPP iz 6. in 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Tožnik je torej s prošnjo z dne 15. 4. 2021 omenjal tako izjemno kot nujno BPP. Res je, da je bilo o izpolnjevanju pogojev za dodelitev izjemne BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah že odločeno z odločbo Bpp 876/2021, ni pa bilo še odločeno o nujni BPP, ki jo ZBPP ureja v 36. členu. Kolikor toženka ni mogla razbrati, za katero obliko BPP tožnik prosi, bi morala tožnika pozvati na izjasnitev oz. presoditi izpolnjevanje pogojev za dodelitev nujne BPP, ne pa le zaključiti, da gre za zahtevo, za katero je tožnik ponovno vložil prošnjo, pri čemer sta dejansko stanje in pravna podlaga ostali isti.

12. Ker ne gre za isto stvar, tožnikove prošnje ni mogoče zavreči po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Pri izdaji izpodbijanega sklepa je bila torej navedena določba napačno uporabljena, kar je vplivalo na pravilnost odločitve, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ta sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ugotoviti, za kakšno obliko BPP je bila vložena prošnja, oz. presojati, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev nujne BPP, glede na to, da je bilo o izpolnjevanju pogojev za izjemno BPP že odločeno.

13. Tožnik s tožbo ni zahteval povrnitve stroškov postopka.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. V konkretni zadevi je sodišče odločilo po sodnici posameznici v skladu z 2. točko drugega odstavka 13. člena ZUS-1.