Jedro

Če tretji poravna dolg dolžnika, pristopi k dolgu in je solidarno zavezan z glavnim dolžnikom.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge tožeče stranke in prvostopno sodbo glede nje spremenilo, pritožbi toženih strank pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako sta toženi stranki nerazdelno obsojeni na plačilo 160.000,00 SIT prvemu tožniku in tolarsko protivrednost 20.000 DEM drugi tožnici, obema s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta skupaj vložili revizijo toženi stranki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi prekoračilo svoja pooblastila s tem, ko je odločalo izven okvira obravnavanih pritožb. Razlogi sodbe so v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da toženi stranki nista navedli nikakršnih dokazov, v nasprotju s spisovnimi podatki. Odločilne okoliščine morda niso bile dovolj razjasnjene, bile pa so omenjene. Poleg tega je bila prodaja izvršena na območju Slovenije, kjer je plačilno sredstvo tolar, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Sodišče nadalje ne bi smelo drugotožeči stranki prisoditi povrnitve višjih stroškov. Končno prvi toženec ni odgovoren za obveznosti druge tožene stranke, ker ni njen edini lastnik. Da pristopa k dolgu pa se po 54. členu ZOR ni izrekel. Majhen znesek, ki ga je plačal drugi tožeči stranki, je bil le dokaz dobre volje. Toženi stranki zato menita, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti ter je zato podana kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da ugodi pritožbama toženih strank.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sta toženi stranki vložili reviziji s skupno vlogo. Ker gre za stranki, katerih interesi niso identični, je sodišče štelo, da gre za vsebinsko dve reviziji in ju je zato tudi v izreku sodbe tako obravnavalo.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana.

Sodišče druge stopnje je odločalo v okviru pritožbenih ugovorov, v njegovi odločbi pa tudi ni nobenega nasprotja med razlogi in spisovnimi podatki. Z zgolj pavšalnimi trditvami revident kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni uspel izkazati. Pač pa je iz revizijskih trditev razvidno, da toženi stranki vsebinsko izpodbijata dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav zato, ker je na območju Republike Slovenije plačilno sredstvo tolar, je sodišče toženi stranki obsodilo na plačilo tolarske protivrednosti deviznega dolga. Odločitev je povsem v skladu s 5. členom zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-1). Revizijska trditev, da si je tožnica s položitvijo tuje valute zagotovila le "ugodnejši plačilni položaj pri morebitni spremembi tečaja v času dobave", pomeni samo to, da se sedaj tudi revident strinja z ugotovitvijo o dogovorjeni valutni klavzuli.

Končno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razmerje med strankama presojalo po določbah o pristopu k dolgu. Ni razumljivo, zakaj se prva tožena stranka sklicuje na 54. člen ZOR, saj ta določba s pristopom k dolgu nima nobene zveze. Dejstva, ki jih je v dokaznem postopku sodišče ugotovilo, in ki jih na revizijski stopnji ni več dopustno preizkušati, zadoščajo za pravno kvalifikacijo pristopa k dolgu po 451. členu ZOR. Prvi toženec se pri tem zaman sklicuje zgolj na svojo dobro voljo in nerazumevanje sodišča. Druga tožena stranka o svoji solidarni zavezi za plačilo dolga v reviziji ne pove ničesar. Materialnopravna presoja pa je pokazala, da je tudi ta odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna.

Glede na navedeno revizijama ni bilo mogoče ugoditi in ju je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče pa ni odločalo o ugovoru zoper stroškovni izrek sodišča druge stopnje, ker revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena. Sklep o stroških ni sklep po 400. členu ZPP, s katerim se postopek (o glavni stvari) pravnomočno konča.