Jedro

V četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2 je določeno, da se zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti in mu je 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine, upoštevaje pogoje, določene v ZPIZ-1, manjkalo manj kot 3 leta starosti in manj kot 3 leta pokojninske dobe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se 4. odstavek 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša na uživalca pokojnine, temveč izključno na zavarovanca. Status zavarovanca in status uživalca pokojnine pa se izključujeta. Tožnik kot uživalec vdovske pokojnine ni vključen v obvezno ali prostovoljno zavarovanje, kar pomeni, da se določba četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša nanj. Zato tožnik v času, ko že velja ZPIZ-2, ne more uveljavljati pravice do starostne pokojnin na način, da bi se pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine upoštevali pogoji, kot so bili določeni v ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 23. 5. 2013 in št. ... z dne 17. 12. 2013 ter na priznanje pravice do starostne pokojnine od 3. 5. 2013 dalje in na povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek utemeljeval na določbi četrtega odstavka 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Omenjena določba omogoča pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik je imel na dan 31. 12. 2012 status delovnega invalida III. kategorije. Ta status mu je bil priznan z odločbo št. ... z dne 6. 2. 2008. Pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 pa je izpolnil 3. 5. 2013. S tem je torej izpolnil tudi pogoj in sicer da mu je na dan 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbo četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2. Meni, da se ta določba nanaša ne samo na osebe, ki so imele na dan 31. 12. 2012 status zavarovanca, ampak na vse osebe, ki izpolnjujejo preostale pogoje ter so kdajkoli imele status zavarovanca. Tožnik je bil namreč na dan 31. 12. 2012 uživalec vdovske pokojnine po pokojni ženi, vendar pa je kljub temu potrebno definicijo zavarovanca upoštevati širše. Tolmačenje sodišča je ozko, kajti v takem primeru do pokojnine po ZPIZ-1 sploh ne bi bili upravičeni delovni invalidi, ki 31. 12. 2012 niso vključeni v obvezno ali prostovoljno zavarovanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 5. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, razvidna pa so tudi iz dokumentacije v spisu, izhaja, da je bil tožnik s 6. 2. 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in da je do 31. 12. 2012 dopolnil 37 let, 11 mesecev in 5 dni pokojninske in dodane dobe. Tožnik je od 28. 11. 2011 uživalec vdovske pokojnine po pokojni ženi. Vlogo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa je vložil 14. 2. 2013. 7. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik do 31. 12. 2012 ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Prav tako tožnik v času vložitve zahteve ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, upoštevaje 27. člen ZPIZ-2. Omenjeno očitno med strankama tudi ni sporno.

8. V zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoje, da bi se v času veljavnosti ZPIZ-2 upokojil po pogojih, kot so bili določeni v prej veljavnem predpisu, torej v ZPIZ-1. 9. V prehodnih določbah (četrti odstavek 394. člena ZPIZ-2) je določeno, da zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in mu je na ta dan manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo.

10. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti in mu je 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine, upoštevaje pogoje, določene v ZPIZ-1, manjkalo manj kot 3 leta starosti in manj kot 3 leta pokojninske dobe. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali se določba četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 nanaša tudi na uživalca vdovske pokojnine.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da se navedena določba ne nanaša na uživalca pokojnine, temveč izključno na zavarovanca. Status zavarovanca in pa status uživalca pokojnine se namreč izključujeta. Ne more biti oseba istočasno zavarovanec in pa istočasno prejemati vdovsko pokojnino. Tako tudi ZPIZ-2 v 7. členu, ki določa pomen izrazov posebej ureja, kdo je uživalec pokojnine in pa kdo je zavarovanec. Tako je v 39. točki 7. člena določeno, da je uživalec pokojnine oseba, ki ima v skladu s tem zakonom, predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona ali mednarodno pogodbo pravico do uživanja pokojnine iz obveznega zavarovanja. Zavarovanec pa je skladno s 45. točko 7. člena oseba, ki je v skladu s tem zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje. Tožnik kot uživalec pokojnine ni vključen v obvezno ali prostovoljno zavarovanje, kar pomeni, da se določba četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša na tožnika. Na podlagi navedene določbe tožnik v času, ko že velja ZPIZ-2 ne more uveljavljati pravice do starostne pokojnin na način, da bi se pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine upoštevali pogoji, kot so bili določeni v ZPIZ-1. V tem primeru ne gre za ozko razlago, kot to v pritožbi navaja tožnik. Zakonska določba je jasna in kot tako jo je tudi potrebno upoštevati.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.