Jedro

Po spremembi opisa in pravne opredelitve kaznivega dejanja je okrožna državna tožilka umaknila obtožni predlog, ker se tako spremenjeno kaznivo dejanje preganja na zasebno tožbo. V tem primeru se je oškodovančeva v zakonskem roku treh mesecev (1. odstavek 52. člena ZKP) podana kazenska ovadba štela za pravočasno vloženo zasebno tožbo.

Upravičeni tožilec nikdar ne more prevzeti in nadaljevati postopka, ki ga je uvedel neupravičeni tožilec.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsojenko po zasebni tožbi F.B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 313. člena KZ RS. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo dvanajst dnevnih zneskov denarne kazni (43.608,00 SIT) in preizkusno dobo enega leta ter ji naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in vrnitev psa mešanca zasebnemu tožilcu, s preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka pa je zasebnega tožilca napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke pravočasno, dne 22.10.1999, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Izvod zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče v odgovor poslalo nasprotni stranki (2. odstavek 423. člena ZKP), in sicer pooblaščencu zasebnega tožilca F.B., odvetniku Z.B. iz T. (1. v zvezi z 3. odstavkom 121. člena ZKP). Nasprotna stranka na zahtevo ni podala odgovora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavani kazenski zadevi je Okrožno državno tožilstvo Kranj dne 24.12.1997 zoper obsojenko vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja zatajitve po 6., 2. in 1. odstavku 215. člena KZ RS. Ker je okrožna državna tožilka ocenila, da dokazi, izvedeni na glavnih obravnavah, kažejo drugačno stanje od tistega, na katerem je slonela prvotna obtožba, je na glavni obravnavi dne 1.10.1998 v okviru besede strank obtožni predlog ustno spremenila (1. odstavek 344. člena ZKP), in sicer je v okviru istega historičnega dogodka spremenila opis dejanja obsojenke in to dejanje pravno opredelila kot kaznivo dejanje samovoljnosti po 1. odstavku 313. člena KZ RS. Nato pa je (spremenjen) obtožni predlog umaknila, kot je navedla, zato, ker se to kaznivo dejanje preganja na zasebno tožbo.

V zahtevi zagovornik navaja, da je državni tožilec, ki ima pristojnosti le glede kaznivih dejanj, ki so pregonljiva po uradni dolžnosti, s tem povsem nepooblaščeno obtožni predlog spremenil, preoblikoval v zasebno tožbo. Sodišče pa glede tega ni storilo ničesar in je s takšnim ravnanjem zagotovo kršilo pravila ZKP.

Navedenega očitka zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo moč preizkušati, saj obsojenčin zagovornik ne konkretizira, katere določbe ZKP je sodišče s svojim ravnanjem kršilo. Vrhovno sodišče samo, po uradni dolžnosti, pa tega ne ugotavlja, ker je po zakonu (1. odstavek 424. člena ZKP) pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih konkretizira in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi.

Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 1.10.1998, je oškodovani F.B. po umiku obtožnega predloga povedal, da "zahteva, da se mu pes vrne in da sodišče odloči o njegovem premoženjskopravnem zahtevku", nakar je sodnica posameznica na zapisnik ugotovila, "da je ta njegov zahtevek smiselno šteti kot zasebno tožbo, da torej oškodovanec vztraja pri nadaljevanju kazenskega postopka kot zasebni tožilec". Na predlog obsojenkinega zagovornika je bila nato glavna obravnava preložena na 26.10.1998. Na glavni obravnavi dne 26.10.1998 je v okviru besede strank, kot je navedeno v zapisniku," pooblaščenec zasebnega tožilca modificiral zasebno tožbo".

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju zagovornika podana, ker oškodovanec po umiku obtožnega predloga ni izjavil, da želi nadaljevati pregon proti obsojenki, ampak je izrecno vztrajal le pri vrnitvi psa, torej pri premoženjskopravnem zahtevku, ki je zgolj civilnopravne narave.

Sodišče prve stopnje bi po njegovem mnenju zato moralo obtožbo zavrniti, pa tega ni storilo, ampak je s postopkom nadaljevalo brez tožnika. Zagovornik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje (kršitev je bila namreč uveljavljana že v pritožbi) to izjavo oškodovanca z nezakonito smiselno uporabo, analogijo, določbe 2. odstavka 53. člena ZKP šteli kot izjavo o prevzemu pregona. Po mnenju zagovornika 53. člen ZKP rešuje situacijo pred začetkom kazenskega postopka, na glavni obravnavi pa je le-ta drugačna, zato jo ZKP tudi eksplicitno rešuje v 61. členu, kjer zakon ne predvideva nobenih alternativ za izrecno izjavo oškodovanca o nadaljevanju kazenskega pregona.

Oškodovanec ni prevzel pregona od državnega tožilca. Tega tudi ni mogel, upravičeni tožilec nikdar ne more prevzeti in nadaljevati postopka, ki ga je uvedel neupravičeni tožilec. Vendar kljub temu naziranje zagovornika, da je sodišče zatem, ko je državna tožilka umaknila obtožni predlog, kazenski postopek vodilo brez obtožbe upravičenega tožilca (5. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ni pravilno. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec zoper obsojenko vložil kazensko ovadbo, in sicer iz spisovnega gradiva izhaja, da je ovadbo za predmetno kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno dne 8.7.1997, podal dne 13.7.1997. Po določbi 3. odstavka 53. člena ZKP se je ta v zakonskem roku treh mesecev (1. odstavek 52. člena ZKP) podana kazenska ovadba po umiku obtožnega predlog štela za pravočasno vloženo zasebno tožbo. V tem trenutku je bil torej uveden kazenski postopek zoper obsojenko na podlagi zasebne tožbe, torej na podlagi obtožbe upravičenega tožilca (4. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 313. člena KZ RS).

Na dejstvo, da njegova kazenska ovadba predstavlja obtožni akt, bi moralo sodišče prve stopnje oškodovanca opozoriti. Poleg tega bi moralo od oškodovanca glede na to, da v obliki kazenske ovadbe podana zasebna tožba ni vsebovala vsega, kar mora po zakonu (1. odstavek 434. člena ZKP), zahtevati njeno dopolnitev (3. odstavek 76. člena ZKP) ter oškodovanca seznaniti z možnostjo (57. člen ZKP) in presumpcijo (1. odstavek 58. člena v zvezi z 66. členom ZKP) umika zasebne tožbe, po prejemu popolne zasebne tožbe pa opraviti preizkus le-te po 437. členu ZKP in glavno obravnavo. Četudi nižji sodišči v obravnavani zadevi nista tako postopali, zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni mogla uspeti, saj zagovornik kršitev navedenih določb ZKP niti ne zatrjuje, kaj šele ustrezno obrazloži (1. odstavek 424. člena ZKP). Procesna kršitev iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot jo obrazloži zagovornik, pa, kot že povedano, ni podana.

Z navedbami, da sta se zasebni tožilec in obsojenka dogovorila o razveznih pogojih, pod katerimi je bil pes izročen zasebnemu tožilcu, in da je obsojenka zasebnemu tožilcu psa vzela, ker z njim ni ravnal tako, kot sta bila dogovorjena, izpodbija zagovornik pravnomočno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Tudi z navedbami, da bi bilo potrebno pri odločitvi o vrnitev psa upoštevati tudi življenjski element, da je bil pes na obsojenko navezan, kar se je zdaj, ko je pes že več let pri njej, še stopnjevalo, zasebni tožilec pa je zanj tujec, zagovornik pravnomočne odločitve sodišča, da mora obsojenka zasebnemu tožilcu vrniti psa mešanca, ne izpodbija s pravnega vidika. Zato zahteva tudi v tem delu ni mogla uspeti.

Kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenčin zagovornik v zahtevi, ni podana, poleg tega je zahteva deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenka je dolžna povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenke, kot izhajajo iz kazenskega spisa.