Jedro

Če ustnega dogovora o brezplačni uporabi stanovanja ni bilo oziroma ta ni dokazan, potem tudi o njegovi realizaciji oziroma konvalidaciji ni mogoče govoriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6.9.2012 odločilo: - da je dolžna toženka tožniku plačati 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2011 do plačila (1. točka izreka), - da je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v višini 982,92 EUR (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da (sodbo spremeni in) zavrne tožbeni zahtevek. Poudarja, da naj bi bila obrazložitev nerazumljiva, protislovna in v nasprotju z veljavnimi predpisi. V enaki zadevi (pred istim sodiščem) je tožnik zahteval plačilo uporabnine za tri leta nazaj do vložitve tožbe, a je bil zahtevek zavrnjen (kar je potrdilo Višje sodišče s sodbo Cp 4123/2012 z dne 16.8.2012). Opozarja na Predpogodbo in darilno pogodbo z dne 22.7.1994, ki bi morala biti podlaga sodišču za odločitev. Poudarja, da je imela na stanovanju stanovanjsko pravico od leta 1957 in da je ona (in ne tožnik) ves čas plačevala vse stroške s stanovanjem (položnice se ves čas glasijo na njeno ime). Čeprav je tožnik postal lastnik, z njo nikoli ni sklenil najemne pogodbe. Glede na pogodbo je tožbeni zahtevek nedopusten in skrajno amoralen. Sodišče ne bi smelo upoštevati Stanovanjskega zakona, ampak druge predpise, zlasti ODZ. Sklicuje se na teorijo realizacije (58. člen OZ in 73. člen ZOR) in razlaga, kaj ta pomeni (VSL II Cp 4336/2010). Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil ustni dogovor o ustanovitvi služnosti realiziran, saj je toženka od leta 1991, ko je tožnik postal lastnik, stanovanje uporabljala, tožnik pa ji je to uporabo dovoljeval in tako osebno služnost priznaval. Dejstvo, da služnost ni bila vknjižena, v konkretni zadevi ni relevantno, ampak zgolj obstoj zavezovalnega pravnega posla o ustanovitvi te služnosti oziroma toženkina podlaga za uporabo predmetne nepremičnine. Sodišče je narobe tolmačilo pravni posel. Toženka je tako imela podlago za uporabo nepremičnine, in sicer pogodbo o služnosti stanovanja (omenja paragraf 521 ODZ, ki naj bi se v času pogodbe uporabljal glede osebnih služnosti). Sklicuje se na paragrafa 529 in 1488 ODZ ter poudarja, da tudi z razveljavitvijo predpogodbe, s katero je tožnik toženki priznal izvrševano služnost stanovanja, ta ni mogla prenehati (prav tako ne iz drugih razlogov). V nadaljevanju opozarja na skrajno formalističen pristop v predmetni zadevi, na upoštevanje enakosti pred zakonom, poudarja, da je ves čas ravnala v dobri veri in kot dober gospodar. Nikoli ni bilo govora o plačevanju uporabnine (kaj šele, da bi bil o tem zapisan dogovor).

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ključna trditev toženke v tem postopku (v zvezi pravnim temeljem, ki naj bi jo upravičeval do brezplačne uporabe stanovanjske stavbe na G.) je ta, da sta bila o tem (torej o brezplačni služnostni) pravici s tožnikom ustno dogovorjena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in to tudi prepričljivo obrazložilo (1), toženka te trditve ni uspela izkazati, zaradi česar je v posledici (v skladu s 198. v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (2), v nadaljevanju OZ) utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Okoliščina, da je bil enakovrsten tožnikov (3) zahtevek, s katerim je uporabnino od toženke zahteval zgolj za drugo obdobje kot v predmetni zadevi (in sicer oktober 2010 – marec 2011), s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 38/2011 z dne 17.6.2011 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4123/2011 z dne 16.8.2012) pravnomočno zavrnjen, za odločitev v predmetni zadevi ni odločujoča. Gre za ločene postopke in posledično odločitve, med katerimi ni nobene pogojenosti oziroma formalne vezanosti. Ob tem gre poudariti, da ni uspeh stranke v posameznem postopku nikoli odvisen samo od tega, ali ji neka pravica po materialnem pravu (res) gre, ampak (predvsem) tudi, ali pravno-relevantna dejstva, ki obstoj zatrjevane pravice utemeljujejo, uspe dokazati. Kot je razvidno iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4123/2011 z dne 16.8.2012, ki jo je predložila toženka (priloga B5), je v omenjenem postopku obstoj takega ustnega dogovora (kot ga je zatrjevala tudi v tej pravdi) uspela izkazati. V konkretnem primeru pa v tem oziru ni bila uspešna, pri čemer ne gre spregledati, da je umaknila predlog po lastnem zaslišanju. Osmi člen predpogodbe in darilne pogodbe z dne 22.77.1994 (priloga B1), ki sta jo sklenila tožnik in njegov brat Z. K. (torej ne toženka), sam po sebi obstoja zatrjevanega ustnega dogovora med pravdnima strankama prav gotovo ne izkazuje. Navedena določba povsem na splošno omenja pravice staršev (torej obeh, pri čemer pa se v zvezi s tožnikom očetom oziroma toženkinim možem niti ni zatrjevalo, da naj bi tudi on s tožnikom sklenil ustni dogovor o brezplačni služnosti stanovanja) glede uživanja stanovanja in funkcionalnega zemljišča, prav nič pa kakšnega (ustnega) dogovora med pravdnima strankama (o brezplačni služnostni pravici stanovanja), ki ga je kot ključnega v tej pravdi zatrjevala toženka. Glede na navedeno je pritožničino sklicevanje na okoliščine, da je ona plačevala stroške s stanovanjem (da se položnice glasijo na njeno ime), na lastno dobro vero in ravnanje dobrega gospodarja, sploh pa na tako imenovano teorijo realizacije, brezpredmetno. Ker sodišče prve stopnje (kot odločilno) ugotavlja, da obstoj takega ustnega dogovora ni izkazan, seveda ni hkrati podalo ugotovitve (kot to napačno navaja pritožnica), da naj bi bil tak dogovor realiziran. To bi bilo enako protislovno, kot je pritožbeno sklicevanje na realizicijo dogovora (oziroma teorijo realizacije) (4). Če pa ustnega dogovora ni oziroma ta ni izkazan (kar ima popolnoma enake posledice), tudi ni moč govoriti o njegovi realizaciji (5) in posledični konvalidaciji. Neobstoj pravnega posla se s pojmi kot sta realizacija in konvalidacija (pravnega posla) že v osnovi izključuje.

6. Dejstvo, da služnost ni bila vknjižena, v konkretni zadevi res ni relevantno, vendar ne iz razlogov, na katere se sklicuje pritožnica. Relevantno ni preprosto iz predhodno omenjenega razloga, in sicer ker nobenega ustnega dogovora (torej zavezovalnega pravnega posla) med pravdnima strankama v tej smeri ni bilo (oziroma vsaj ni izkazan). Zato v tem oziru tudi ni bilo česarkoli za vknjižit. Posledično je popolnoma brezpredmetno tudi sklicevanje na določbe ODZ (6) v zvezi z učinki sodne poravnave z dne 27.1.2004 (prilogi A14 - A15) (7) na veljavnost zatrjevane služnosti stanovanja oziroma pritožbeno razglabljanje o ostalih razlogih, zaradi katerih bi ta v skladu z določbami ODZ lahko prenehala (8). Ker zatrjevani ustni dogovor o njej ni izkazan, je ugotavljanje, kdaj bi lahko služnost stanovanja prenehala, v konkretnem primeru povsem hipotetično početje.

7. V skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) je bila toženka tista, ki je bila dolžna dokazati svojo trditev o obstoju ustnega dogovora glede služnosti stanovanja, ki naj bi ga sklenila s tožnikom. Ker je (prepričljivo obrazložen) zaključek sodišča prve stopnje, da v tem ni uspela (vključno s posledico, ki jo v takem primeru predvideva 215. člen ZPP), popolnoma pravilen, se pritožbeni očitki o »nedojemanju« vsebine problema in formalističnem pristopu sodišča prve stopnje izkažejo kot pavšalni in neutemeljeni. Pripisovanje razlogov za neuspeh v pravdi sodišču, kljub temu, da je bil ta posledica (215. člen ZPP) dejstva, da stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu (torej svojim procesnim »obveznostim«), ni niti odgovorno niti primerno.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Pritožbeni očitki o nerazumljivi, protislovni obrazložitvi, ki naj bi bila v nasprotju z veljavnimi predpisi, so pavšalni oziroma neutemeljeni.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(3) Ki je (kar je bilo v postopku nesporno) od leta 1991 lastnik nepremičnine (toženkino sklicevanje na okoliščino, da je bila v preteklosti - do tožnikovega odkupa - imetnica stanovanjske pravice, glede vprašanja njene kasnejše (oziroma sedanje) upravičenosti do stanovanja ni relevantno).

(4) Ta se nanaša na konvalidacijo dogovorov, ki niso bili sklenjeni v zahtevani obliki, zaradi dejstva, ker so bili s strani obeh strank v celoti ali v pretežnem delu izpolnjeni (58. člen OZ oziroma prej 73. člen ZOR).

(5) Ki jo tožnica utemeljuje s trditvami, da ji je tožnik od leta 1991 dovoljeval uporabo stanovanja. Trditev, da ji je osebno služnost na ta način priznal, pa tudi sicer predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(6) Sodišče prve stopnje se v zvezi s pogoji za nastanek služnosti ne sklicuje na določbe Stanovanjskega zakona (kot to zmotno navaja pritožba) ampak na določbe Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, 87/2002; v nadaljevanju SPZ). Glede na nedokazanost zatrjevanega ustnega dogovora vprašanje potrebnosti vknjižbe služnosti (kot je bilo pojasnjeno) tudi sicer ni relevantno.

(7) S katero so tožnik in (očitno) dediči pokojnega Z. K. razveljavili predpogodbo in darilno pogodbo z dne 22.7.1994. (8) V tem delu gre tudi sicer prvenstveno za nove in posledično nedopustne navedbe (prvi odstavek 337. člena ZPP).