Jedro

Uveljavitev ugodnejše carinske stopnje s predložitvijo neverodostojne listine predstavlja ravnanje, ki je zajeto v točki a) 1. odstavka 154. člena CZ, in pomeni, da je dolg nastal kot posledica ravnanja v nasprotju z določbami CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana tožečima strankama naložil, da morata v roku 30 dni od vročitve odločbe solidarno poravnati carinski dolg v višini 3.150,51 EUR za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo, št. K4-74183 z dne 29. 11. 2002 Izpostave Terminal Ljubljana. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je družba A. d.o.o. kot deklarant v postopku sprostitve blaga v prost promet prijavila za račun prejemnice – B.B. z navedeno carinsko deklaracijo, rabljen osebni avtomobil znamke BMV 320 D limuzina, z EU poreklom po potrdilu o prometu blaga EUR.1 št. A 639680 in preferencialno carinsko stopnjo „prosto“, v valutni vrednosti 9.300,00 EUR. V postopku naknadnega preverjanja verodostojnosti zgoraj navedenega potrdila o poreklu blaga EUR.1 je bilo le-to (skupaj še z ostalimi potrdili) posredovano v preverjanje nemškim carinskim organom. Nemški carinski organi so rezultate preverjanja posredovali z odgovorom, št. Z 4215 F – 640/05-1 z dne 10. 1. 2006, iz katerega izhaja, da je v polju 11 zadevnega potrdila ponarejen odtis uradnega žiga, kar pomeni, da tega potrdila ni izstavil carinski urad. Skupaj z odgovorom so nemški carinski organi vrnili tudi v preverjanje poslan izvirnik potrdila o prometu blaga EUR.1, na katerem so na hrbtni strani v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, označili stavek, ki navaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti. Sektor za preiskave Generalnega carinskega urada je navedene rezultate preverjanja z dopisom z dne 15. 2. 2006 dostavil svojemu oddelku Carinskega urada Ljubljana, le-ta pa je Oddelku za upravni postopek, prekrške in izterjave podal poročilo o ugotovitvah tujih carinskih organov in predlog za naknadni obračun uvoznih dajatev v skladu s 154. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 59/05, v nadaljevanju CZ). Slednji je tožečima strankama posredoval skupaj z dopisom z dne 30. 8. 2006 v seznanitev vse dokaze in ju obenem pozval, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v dosedanjem postopku, ter da imata pravico pregledati spis zadeve. Deklarant (A. d.o.o.) ni podal pripomb na ugotovitve. Prejemnica blaga (B.B.) pa je podala pripombe, in sicer je v pripombah navajala, da s predmetno zadevo nima nič, da je iz listin razvidno, da je bilo na ozemlju Republike Nemčije storjeno kaznivo dejanje in kolikor to drži, potem tožeča stranka kot prejemnica blaga ne more postati carinska dolžnica. Pripombe, ki jih je podala tožeča stranka (B.B.), po presoji organa prve stopnje niso vplivale na odločitev o stvari. Upoštevajoč ugotovitve nemškega carinskega organa je bilo ugotovljeno, da je naknadna kontrola verodostojnosti in upravičenosti izdaje potrdila o prometu blaga EUR.1 št. A 639680 z dne 20. 11. 2002 pokazala, da je odtis uradnega pečata v polju 11 potrdila o prometu blaga EUR.1 ponarejen, kar pomeni, da potrdila ni izstavil carinski organ in je bilo zato izdano neupravičeno. Zadevno potrdilo o prometu blaga EUR.1 ni pristni dokument, kar pomeni, da se ne more šteti kot dokazilo o poreklu blaga iz Evropske skupnosti. Zaradi neupravičene uporabe preferencialne carinske stopnje za blago, zajeto z omenjenim potrdilom, ki je bilo po obravnavani carinski deklaraciji sproščeno v prost promet, so bile dajatve obračunane in plačane v nižjem znesku, kot bi morale biti. Navedeno dejstvo pomeni, da je šlo v tem primeru za nezakonito ravnanje s carinskim blagom, zato se v skladu z določbo točke (a) 1. odstavka 154. člena CZ, dajatve obračunajo naknadno v zakonsko dolgovani višini.

Z izpodbijano odločbo se strinja tudi pritožbeni organ. Pritožbeni organ v obrazložitvi navaja, da se strinja z organom prve stopnje, da predstavlja uveljavitev ugodnejše carinske stopnje s predložitvijo neverodostojne listine ravnanje, ki je zajeto v točki a) 1. odstavka 154. člena CZ in pomeni, da je dolg nastal kot posledica ravnanja v nasprotju z določbami CZ, v tem primeru zaradi neizpolnitve katerega od pogojev za prepustitev blaga v določen postopek (razlog iz b) točke 1. odstavka 146. člena CZ). Pritožbeni organ še dodaja, da je bil carinski organ spravljen v zmoto s predložitvijo dokumenta, za katerega se je naknadno izkazalo, da ni verodostojen, tako da ni mogoče govoriti o napaki carinskega organa, ki naj bi po mnenju tožečih strank nastala iz razloga, ker carinik, ki je sprejel carinsko deklaracijo, za to dejanje ni imel pooblastila in ni opazil, da je na spornem potrdilu o poreklu blaga EUR.1 odtisnjen žig črne barve, saj je dejansko odtisnjen žig modre barve. Tožeči stranki prav tako v pritožbi navajata, da naj bi šlo za kazenski postopek ugotavljanja odgovornosti za kaznivo dejanje ponarejanja listin in s tem v zvezi z izvajanjem različnih postopkov za ugotavljanje kdo, kaj, kje, kako, na kakšen način je določeno listino ponaredil. V zvezi s tem pritožbeni organ navaja, da v tej zadevi ta vprašanja niso bistvena, kajti pomembna je le ugotovitev, da tuja listina (potrdilo o prometu EUR.1), s katero je bila v carinskem postopku uveljavljena preferencialna obravnava blaga, preferencialnega porekla blago ne izkazuje. Zato pritožbeni organ zavrača pritožbene ugovore tožečih strank, da je treba napraviti ekspertizo o ponarejenih listinah, zaslišati carinika, ki je sprejel carinsko deklaracijo, zaslišati tolmača in izvedenca z namenom, da se ugotovi pristnost dokazila o poreklu. V zvezi s pritožbeni navedbami, da bi bilo treba za ugotovitev, ali je zadevno dokazilo o poreklu ponarejeno, uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006, v nadaljevanju ZUP-UPB1), pritožbeni organ navaja, da tožeči stranki v pritožbah sami navajata mednarodni predpis (Protokol), ki določa, da je potrdilo EUR.1 eno od predpisanih listin, s katero se v državi uvoznici dokazuje poreklo blaga, in ki določa postopek preverjanja dokazil, s katerim se dokazuje preferencialno poreklo blaga.

Glede pritožbenih navedb, ki se tičejo samega postopka preverjanja spornega dokazila o poreklu v tujini, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je po določbah Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZCS-1-UPB1) to v pristojnosti Generalnega carinskega urada in ne carinskega urada oziroma njenega direktorja (18. točka 10. člena ZSC-1-UPB1). Preverjanje ne pomeni ekspertize ponarejenosti tujih listin, temveč postopek naknadnega preverjanja, kar omogočajo določila mednarodne pogodbe (Odloka). V zvezi s pritožbenimi ugovori, da organ prve stopnje ni opravil ustne obravnave, pritožbeni organ pojasni, da je ta možnost lahko dana stranki na obravnavi, izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Izvedba ugotovitvenega postopka brez navzočnosti strank je mogoča tudi, če se stranki da možnost, da se izreče pisno, zato pritožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo ZUP zaradi neoprave ustne obravnave ter načina seznanjanja, niso utemeljeni. Sicer pa je v 154. členu CZ določeno, da uradna oseba, ki vodi postopek, lahko po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v stvareh, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Glede na določbe citiranega člena torej carinski organ ni bil dolžan razpisati ustne obravnave, saj v postopku ni strank z nasprotujočimi interesi. Gre za solidarno odgovornost več oseb, ki so carinski dolžniki, pa tudi na razjasnitev stvari ustna obravnava in vsa predlagana zaslišanja različnih oseb ne bi vplivala. Pritožbeni organ še dodaja, da tožeči stranki neutemeljeno očitata, da jima ni bilo omogočeno pregledati originalnih listin, saj sta bili na to možnost izrecno opozorjeni v dopisu organa prve stopnje z dne 30. 8. 2006, s katerim sta bili seznanjeni z vsemi dokazili, a te pravice nista izkoristili.

Iz zadevne carinske deklaracije izhaja, da se je A. d.o.o. sam vpisal kot carinski deklarant oziroma posredni zastopnik B.B., za katero opravlja dejanja. Položaj, v katerem nastopa oseba v carinskem postopku, je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega carinskega postopka. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena CZ. S tem vpisom se je navedena družba opredelila kot deklarant, skladno z 11. točko 3. člena CZ. Ker pa je po 47. členu CZ deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je predložila carinskim organom blago skupaj z vsemi drugimi dokumenti, potrebnimi za izvedbo določenega carinskega postopka, tudi ni potrebovala pooblastila za posredno zastopanje. Glede na to, da se pooblaščenec udeležuje carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega) razmerja s pooblastiteljem, je opredelitev njegove vloge in posledično njegovih obveznosti primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno od carinskih predpisov (glej odločbo US RS, št. U-I 310/02 z dne 11. 3. 2004, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 33/04). Pritožbeni organ je kot neutemeljene zavrnil tudi pritožbene navedbe, da je carinski organ dolžan pooblastilo preizkusiti po uradni dolžnosti v skladu z določili ZUP. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede postopanja s carinsko deklaracijo ter da bi oseba, ki je vložila sporno carinsko deklaracijo, morala imeti dvojno pooblastilo, je pritožbeni organ pojasnil, da je iz podatkov v polju 54 carinske deklaracije, kamor se je v skladu z določili o izpolnjevanju carinskih deklaracij, vpisal kraj in datum vložitve deklaracije, ime in priimek ter funkcija odgovorne osebe carinskega deklaranta, ki se tudi podpiše in odtisne žig, razvidno, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka (A. d.o.o.) in se je torej v polje 14 carinske deklaracije sama vpisala kot posredni zastopnik - carinski deklarant, vpisala se je tudi pri njej zaposlena odgovorna oseba – carinski referent C.C., ki se je tudi lastnoročno podpisal in odtisnil žig. Pritožbeni organ je glede na navedeno fizično osebo štel kot pooblaščeno osebo, saj razpolaga z žigom pravne osebe, kar pomeni, da že iz njegove zaposlitve pri špedicijski pravni osebi izhaja pravica vlaganja carinskih deklaracij, ki sodi v dejavnost špediterske pravne osebe. Navedeno izhaja tudi z sodbe Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicujeta tožeči stranki (opr. št. U 113/95), kjer je Vrhovno sodišče RS tožbi sicer ugodilo, vendar zato, ker tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožeče stranke glede pooblastila za zastopanje, ne pa, ker bi sodišče menilo, da je potrebno specialno pooblastilo, kar skušata uveljaviti tožeči stranki. Iz istih razlogov prvostopenjski organ ni imel dvoma v osebo, ki je bila prisotna pri pregledu. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na carinski in ugotovitveni postopek oziroma na pooblastila za njuno izvajanje, pritožbeni organ pojasni, da sta delokrog in pooblastila delavcev carinske službe natančno opredeljena s posebnimi (lex specialis) zakonskimi (ZCS-1) in podzakonskimi predpisi (Pravilnik o načinu izvajanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb carinske službe – Uradni list RS, št. 65/00; Uredba o določitvi carinskih uradov v Republiki Sloveniji, njihovem sedežu in krajevni pristojnosti – Uradni list RS, št. 111/00; Uredba o določitvi izpostav kot notranjih organizacijskih enot carinske službe v Republiki Sloveniji in njihovem delovnem področju – Uradni list RS, št. 124/00 in sprem.). Glede na to tudi pooblastilo carinika za sprejem carinske deklaracije izhaja iz njegovih del in nalog, ki izhajajo iz delovnega mesta. Pritožbeni organ dodaja, da so pritožbene navedbe tožečih strank v zvezi s tem neobrazložene in pavšalne. Generalni carinski urad oziroma njegov Sektor za preiskave pa je tudi zgolj dostavil rezultate preverjanja potrdila o poreklu blaga EUR.1 stvarno in krajevno pristojnemu Carinskemu uradu Ljubljana in ni izvajal nobenih ugotovitvenih postopkov. Po 2. členu ZCS-1 naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. V 12. členu ZCS-1 pa je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Glede na navedene zakonske določbe je za odločanje o naknadnem obračunu carinskega dolga v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad Ljubljana, kjer je bilo opravljeno carinjenje po sporni carinski deklaraciji. Nadalje pritožbeni organ navaja, da so protispisne pritožbene navedbe, da se carinski organ v izpodbijani odločbi sklicuje na določbe Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest, saj tožeči stranki v ugotovitvenem postopku spornosti carinskih pooblastil nista navajali, zato ni bilo potrebe, da bi se prvostopenjski organ opredelil do tega vprašanja. Očitek neobrazloženega odstopa od prakse sodišč je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljen, saj je v obravnavanem primeru prvostopenjski organ po uradni dolžnosti naknadno obračunal uvozne dajatve na podlagi točke (a) 1. odstavka 154. člena CZ. Glede na ugotovitve v postopku naknadnega preverjanja pri nemških carinskih organih, da ni podlage za preferencialno obravnavo zadevnega blaga, je s sprostitvijo zadevnega blaga v prost promet nastal carinski dolg. Pravno podlago za naknadni obračun tega carinskega dolga pa prestavljajo določbe 154. člena CZ, katere je uporabil v izpodbijani odločbi tudi prvostopenjski organ, in ne določbe 260. člena ZUP. Sporna okoliščina lahko sicer tudi predstavlja obnovitveni razlog po določbah ZUP, kot posebno pravno možnost, katere pa pristojni carinski organ v konkretnem primeru ni uporabil, temveč je glede na izpolnjene pogoje za naknadni obračun po določbah CZ, uporabil le-te. Pritožbeni organ ravno tako zavrača ugovor neenakega odločanja. Pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da tožeči stranki ne izpodbijata višine uvoznih dajatev ter dodaja, da kršitev ustavnih pravic ni našel. Tožeči stranki vlagata tožbo, v kateri odločbo prvostopnega organa izpodbijata iz vseh razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS, ter 6. člena EKČP. Očitata neobrazložen odstop od prakse Upravnega sodišča, ki je zavzelo stališče, da se pri ugotavljanju verodostojnosti potrdila o poreklu mora uporabiti izredno pravno sredstvo obnove po ZUP, kar pomeni, da ni moč uporabiti 154. člen CZ in neobrazložen odstop od prakse Vrhovnega sodišča RS. Nadalje očitata, da je izrek izpodbijane odločbe nepopoln, nedoločen in nejasen, ker ne vsebuje ugotovitvenega dela. Nadalje, da v izpodbijani odločbi ni obrazložena razlika med inšpektorjem, ki ima pristojnost na celotnem območju RS in pooblaščencem predstojnika organa, ki je izdal izpodbijano odločbo. Prav tako carinski urad ni vložil v spis pooblastilo carinika v skladu z določili ZUP. Nadalje tožeči stranki navajata, da gre v konkretnem primeru za stranki z nasprotujočimi si interesi. Dodajata še, da carinska deklaracija nima pravnega pouka in se zato zastavlja vprašanje, kdaj je postala dokončna in pravnomočna. V konkretnem primeru gre namreč za transformacijo carinske deklaracije v redno odločbo. Tožeči stranki ugovarjata tudi, da je odločba izdana na podlagi ZUP, ki v 231. členu določa, da dokler teče rok za pritožbo, se odločba ne more izvršiti. Tožeči stranki menita, da bi organ prve stopnje lahko izvršil odločbo na podlagi 2. odstavka 154. člena CZ samo v primeru, če bi obračunal carinski dolg po 154. členu CZ. Če je pritožba po predpisih vložena, se odločba ne more izvršiti vse dotlej, dokler se odločba o pritožbi ne vroči stranki. Glede na navedeno tožeči stranki predlagata, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi obe odločbi odpravi, ter zahtevata povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožečih strank in se sklicuje na razloge iz obrazložitve odločbe ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno vprašanje utemeljenosti uporabe preferencialne obravnave blaga, uvoženega po sporni carinski deklaraciji. V postopku je bilo na podlagi ugotovitev nemških carinskih organov ugotovljeno, da je bilo potrdilo EUR.1 izdano neupravičeno, čemur tožeča stranka v postopku ni uspela uspešno ugovarjati, predvsem pa ni uspela dokazati nasprotnega. Sodišče nima pomislekov v pravilnost vodenega postopka, pri čemer je bila tožečima strankama dana možnost, da se o ugotovitvah le-tega izjasnita in zato v pomanjkanju dokazov s strani tožečih strank glede bistvene okoliščine tega upravnega spora (to je, da gre za neupravičeno uporabo preferencialne obravnave spornega blaga) ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita. Tožeči stranki v tožbi pa tudi v pritožbi nista ugovarjali ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za uporabo materialnih določb. Nerelevantni so tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave RS, saj je sodišče obravnavalo številčno razmeroma veliko upravnih sporov, katerih vsebina se je nanašala na nepravilno uporabo preferencialne stopnje. V nekaterih primerih je bilo uporabljeno pravno sredstvo – obnova postopka, v nekaterih primerih pa so bile uporabljene določbe CZ o naknadnem plačilu dajatev. Šlo je lahko za podobne dejanske situacije in različna pravna stanja. Po mnenju sodišča v postopku ni prišlo do kršitev pravil postopka, zatrjevanja tožečih strank, ki se nanašajo na kršitev določb Ustave RS so zgolj pavšalne narave, prav tako sodišče ni našlo ničnostnih razlogov.

Glede tožbene navedbe, da v izpodbijani odločbi ni obrazložena razlika med inšpektorjem, ki ima pristojnost na celotnem območju RS in pooblaščencem predstojnika organa, ki je izdal izpodbijano odločbo, sodišče ugotavlja, da ugovori niso utemeljeni. Pritožbeni organ je v odločbi pojasnil delokrog in pooblastila delavcev carinske službe, sodišče pa v zvezi s tem še dodaja, da odločbo organa prve stopnje podpiše direktor oziroma pomočnik direktorja. ZUP v 28. členu določa, da v upravni stvari izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. Predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo. Pri tem pa 319. člen istega zakona določa, da morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblasti na primeren način objaviti, katere uradne osebe so pooblaščene za odločanje o upravnih stvareh.

Glede ugovora tožečih strank, da carinska deklaracija nima pravnega pouka in se zato zastavlja vprašanje, kdaj je postala dokončna in pravnomočna, ter da gre v konkretnem primeru za transformacijo carinske deklaracije v redno odločbo, sodišče navaja, da je v upravnih zadevah mogoče izdati odločbo tudi brez obrazložitve in na predpisanem obrazcu (npr. potni list, vozniško dovoljenje, plovno dovoljenje, prometno dovoljenje za registrirano vozilo ipd.), kamor po mnenju sodišča sodi tudi carinska deklaracija, ki je odločba izdana v skrajšanem upravnem postopku (218. člen ZUP). Kadar se zahtevku stranke ugodi, se v tovrstnih primerih izda odločba brez obrazložitve. Sodišče tudi dodaja, da je potrdilo o gibanju blaga EUR.1 javna listina, ki se uporablja za dokazovanje porekla blaga iz držav, s katerimi je Evropska skupnost sklenila trgovinske sporazume ali avtonomne preferencialne ureditve. Potrdilo izdajo carinski organi države izvoznice na podlagi pisne zahteve izvoznika in se izdelki lahko štejejo za izdelke s preferencialnim poreklom ter izpolnjujejo druge zahteve protokolov o poreklu blaga. Izpolnjeno mora biti v skladu z navodili, podpisano s strani odgovorne osebe izvoznika in carinskega delavca ter potrjeno z žigom, ki je bil objavljen kot žig za potrjevanje potrdil o poreklu. Izdelano pa mora biti na posebnem obrazcu. Carinska deklaracija je torej obrazec (javna listina), ki omogoča sprostitev blaga v prost promet. Kolikor pa se ugotovi, da je carinska deklaracija ponarejena, se uvede postopek naknadnega preverjanja in po končanem postopku se izda odločba v skladu z določili CZ in ZUP. Sklicevanje tožeče stranke na določila 231. člena ZUP je irelevantno, ker v konkretnem primeru pride v poštev 6.b člen CZ (specialna določba), ki določa, da so odločbe carinskih organov izvršljive takoj, razen v primeru, ko je s tem zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve. Glede na to, da v 154. členu CZ ni takega določila, postane odločba o naknadnem obračunu carinskega dolga izvršljiva takoj, ko se vroči stranki, po določbi 153. člena CZ pa mora dolžnik poravnati obračunani carinski dolg v roku 30 dni po prejemu obračuna.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, ni predmet tožbenih ugovorov. Prav tako sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker glede na povedano za to ni pravne podlage.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.