Jedro

Sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, če pa ta ni opravljena, pa po stanju ob izdaji sodbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo načelo prirejenosti postopkov (upravnega in tega pravdnega postopka) in vezanost pravdnega sodišča (po stanju na dan izdaje sodbe) na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju v upravnem postopku v skladu s 13. členom ZPP. V tem konkretnem primeru je z na dan izdaje sodbe pravnomočno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 odločeno tako o (delni) oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva pri tožeči stranki, kot tudi o tem, da je toženec zavezanec za plačilo prispevka za institucionalno varstvo v določenem znesku, kar nenazadnje priznava tudi sam toženec v pritožbi, ko navaja, da ni sporno, da je z odločbo CSD obvezan mesečno prispevati k preživljanju matere, to pa pomeni, da je bilo o tem predhodnem vprašanju, ali je toženec zavezanec za plačilo prispevka in kakšna je višina njegovega prispevka za storitev institucionalnega varstva, ki jo zagotavlja tožeča stranka, že pravnomočno odločeno v upravnem postopku in na to odločitev je, vse dokler odločba CSD ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, vezano tudi pravdno sodišče. Ob pravilni uporabi določb 124. in 126. člena ZZZDR pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stroški storitev institucionalnega varstva sodijo med stroške preživljanja upravičenke, ki jih je v skladu s 190. členom v zvezi 197. členom OZ toženec kot preživninski zavezanec vsakomesečno dolžan v znesku, določenem z odločbo CSD, plačati tožeči stranki na podlagi izstavljenih računov, ki so skladni z odločbo CSD o višini tega mesečnega prispevka toženca, v primeru njihovega neplačila pa je toženec za te neplačane zneske obogaten na škodo tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 58836/2017 z dne 29. 6. 2017 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi, v delu, s katerim je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da mora v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravnati upniku, sedaj tožeči stranki v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in sicer glavnico v višini 540,36 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 41,40 EUR od 16. 6. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 7. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 8. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 9. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 10. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 11. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 1. 2017 dalje do plačila in od zneska 62,37 EUR od 16. 2. 2017 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 6. 2017 dalje do plačila, v točki II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 235,69 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka, oziroma podredno, da v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega pravdnega postopka. Toženec v pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, povzame tudi materialno pravno podlago, ki jo je v tej zadevi uporabilo sodišče prve stopnje, nato pa sodišču prve stopnje očita, da v svoji odločitvi ni odgovorilo na njegove pravne argumentacije, ampak je podalo svojo materialno pravno videnje sporne zadeve, pri čemer je dejansko sledilo trditvam tožeče stranke. Navaja še, da ni sporno, da je M. D. njegova mati in da je od leta 2014 dalje v domski oskrbi pri tožeči stranki, ter da je toženec z odločbo CSD obvezan mesečno prispevati k preživljanju matere. Poudarja pa, da bo očitno primoran izpodbijati aneks v notarskem zapisu k izročilni pogodbi, saj dogovor M. D. in A. D., ki je bila po izročilni pogodbi zavezana doplačevati domsko oskrbo za mater, in kasneje zaradi sklenjenega aneksa delno oproščena plačila domske oskrbe zaradi črtanja dolžnosti plačila domske oskrbe, zasleduje nedopustne namene in kot takšen nasprotuje prisilnim predpisom in tudi moralnim načelom. A. D., ki je dobila od matere celotno posestvo, se je z aneksom razbremenila dolžnosti plačila domske oskrbe, katero obveznost je sprejela po osnovni izročilni pogodbi. Takšen dogovor zasleduje nagib, ki nasprotuje prisilnim predpisom, saj zasleduje prevalitev bremena preživljanja, ki je bilo z osnovno pogodbo prevaljeno na A. D., na sorojenca, ki od posestva nista ničesar prejela. Gre za nedopustne nagibe pogodbe na škodo druge osebe, zaradi česar je takšen dogovor ničen. Toženec izpostavlja, da je tekom postopka podal ugovor, da tožeča stranka nima pravne podlage, da terja plačilo od njega, da je torej ugovarjal aktivno legitimacijo tožeče stranke, t.j. neobstoj pravne podlage, ki bi ustvarila dolžniško upniško razmerje, ki bi postavila toženca v položaj dolžnika v razmerju do tožeče stranke. Sodišču prve stopnje v zvezi s temi ugovori očita, da se do njih v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Po mnenju toženca pa tožeča stranka zagotovo ne izkazuje procesnih predpostavk za neposredno izvršbo. Toženec meni, da določilo 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), na katerega se sicer sklicuje sodišče prve stopnje, nima učinka v razmerju med tožečo stranko in tožencem, saj ureja le razmerje med polnoletnim otrokom in staršem, če nima sredstev za preživljanje in si jih ne more pridobiti, pri čemer pa na podlagi samega zakona še ne nastane dolžnost preživljanja, saj morajo biti obenem za to izpolnjeni še ostali zakonski pogoji. V nadaljevanju pritožbe toženec še izpostavlja, da je tožeča stranka v tem postopku trdila, da je obveznost preživljanja otrok do staršev, v konkretnem primeru do M. D., solidarna, vendar ta trditev po mnenju toženca nasprotuje določbi 126. člena ZZZDR, ki pravi, da če je več oseb skupaj dolžnih koga preživljati, se ta dolžnosti razdeli mednje po njihovih zmožnostih in tudi glede tega, koliko je bil kdo udeležen pri skrbi in pomoči, kar pomeni, da ta določba izključuje solidarno odgovornost preživljanja. Toženec vztraja pri svojem stališču, da tožeča stranka nima pravne podlage, da terja kakršno koli plačilo od njega, da te podlage nima ne po ZZZDR, ne po Zakonu o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV), ne po Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju: Uredba). Navaja še, da dogovor številka: 1224-35/2014 o trajanju, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva ter o plačilu oz. doplačilu oskrbnih stroškov z dne 10. 3. 2014 (v nadaljevanju: Dogovor), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, tudi ne daje podlage za neposredno terjatev tožeče stranke do toženca, saj sta ga sklenili tožeča stranka in M. D. Dogovor je pogodba, zato lahko učinkuje le med pogodbenima partnerjema, to je tožečo stranko in M. D. (inter partes). V 1. členu je zapisano, da če bo storitev doplačevala oseba, ki po Uredbi ni zavezanec ali doplačnik storitve, se le ta za plačilo zaveže s podpisom izjave, ki je v tem primeru sestavni del tega Dogovora, takšne zaveze pa toženec ni dal in ni bil sopodpisnik Dogovora. Toženec ni dal niti samostojne enostranske izjave, s katero bi se zavezal doplačevati domsko oskrbo za svojo mater, zato ta Dogovor, ki v 5. členu še določa, da se uporabnica in doplačnik zavezujeta, da bosta redno mesečno plačevala stroške storitev na osnovi izstavljenega mesečnega računa in da sta seznanjena s posledicami, ki nastanejo v primerih nerednega doplačevanja oskrbnih stroškov in z njimi soglašata, toženca ne veže. Nadalje toženec še opozarja, da se je tožena stranka (pravilno tožeča stranka) v svojih vlogah sklicevala na ZSV in Uredbo, ki v 3. odstavku 29. člena določa, da odloča o višini in o oprostitvi prispevka institucionalnega varstva center za socialno delo po postopku Zakona o upravnem postopku. Uredba govori o plačnikih, ki niso doplačniki po pogodbi, med te pa ne uvršča otroke. Toženec nadalje tudi še izpostavlja odločbo CSD ... številka: 1233-7/2014-255/4 z dne 29. 10. 2014 (v nadaljevanju: odločba CSD z dne 29. 10. 2014), ki je bila izdana v upravnem postopku, v katerem pa tožeča stranka ni imela statusa stranke, zato na njeni podlagi nima neposrednega zahtevka do toženca. V njej je odločeno le o prispevku k preživljanju matere. Ponovno opozarja, da med njim in tožečo stranko ne obstaja razmerja - pravno poslovni odnos, zato med pravdnima strankama ni vzpostavljeno nobeno pravno razmerje, na podlagi katerega bi obstajala obveznost toženca do tožeče stranke za plačilo dela stroškov institucionalnega varstva toženčeve matere. Takšnega razmerja ne vzpostavlja odločba CSD z dne 29. 10. 2014, pa četudi njen izrek glasi, da znaša prispevek J. D. 62,37 EUR, saj ima takšen izrek značaj ugotovitvene odločbe , ki ne ustvarja nobenih zavez v razmerju do tožeče stranke, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko se sklicuje na Dogovor, po mnenju toženca materialno napačna. Toženec v pritožbi tudi še navaja, da sam šteje, da ne obstaja njegova preživninska obveznost na podlagi samega zakona, saj morajo biti za obstoj preživninske obveznosti izpolnjeni drugi pogoji, ki pa jih ZZZDR ne ureja, pač pa jih urejajo predpisi s področja socialnega varstva, zato neposredne zakonske podlage za terjatev tožeče stranke ni. Sodišču prve stopnje še očita, da je v izpodbijani sodbi le citiralo določbo 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), vendar ni obrazloženo pojasnilo okoliščin, ki utemeljujejo njeno uporabo. Gre za očitek bistvene kršitve določil postopka. Enak očitek pa toženec uveljavlja tudi v povezavi s sklicevanjem na določilo 190. člen OZ, saj sodišče prve stopnje citira zakonsko določbo, ki jo napačna razlaga, da se je toženec z neplačilom mesečno obogatil z zneskom 62,37 EUR. Napačen je po njegovem mnenju zaključek, da tožeča stranka namesto toženca izvaja dnevno skrb in nego za toženčevo mamo, pri čemer sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo, na kakšni podlagi je ta zaključek sprejelo. Dnevna skrb in nega po mnenju toženca nista zakonski obveznosti polnoletnih otrok do staršev, saj se takšna obveznost ustanavlja s pogodbo. A. D. se je pogodbeno zavezala skrbeti za svojo mater, ji nuditi oskrbo s prehrano, ji nuditi stanovanje, zdravniško nego, postrežbo pomoč... zato ni res, da tožeča stranka izvaja storitve, ki bi jih moral izvajati toženec. Toženec pa ob tem še meni, da tudi ne more biti obogaten. Sklicuje se še na to, da storitev tožeče stranke do M. D. ni denarna, temveč naturalna, tožeča stranka pa zahtevka od toženca denarno terjatev, zato tudi ni pogojev niti za subrogacijo.

3. Tožeča stranka na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot izvajalec socialno varstvene storitve institucionalnega varstva upravičenke zahtevala od toženca kot zavezanca za doplačilo stroškov institucionalnega varstva njegove mame plačilo po računih, ki jih je izstavljala na podlagi dokončne odločbe CSD z dne 29. 10. 2014, izdane v postopku oprostitve plačila institucionalnega varstva za upravičenko do te socialno varstvene storitve M. D., mater toženca (v nadaljevanju: upravičenka). Tožeča stranka je trdila, da je upravičenka na podlagi Dogovora od dne 6. 3. 2014 dalje v dnevni oskrbi in negi pri tožeči stranki, Glede na to, da upravičenka nima dovolj sredstev za plačilo teh storitev, saj je sposobna poravnati le 285,63 EUR, so neporavnani znesek dolžni poravnati njeni otroci, saj varstvo in nega, ki jo tožeča stranka izvaja za upravičenko predstavlja obliko preživljanja le-te, ki ga glede na starost in zdravstveno stanje potrebuje. Trdila je še, da ima upravičenka poleg toženca še dva otroka in za preostanek obveznosti do tožeče stranke le-ti odgovarjajo solidarno. Ker je bilo z dokončno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 odločeno, da je toženec dolžan prispevati k plačilu oskrbnine svoje matere znesek v višini 62,37 EUR mesečno, tožeča stranka takšne mesečne zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od njega zahteva tudi v tej pravdni zadevi. Tožeča stranka je še navajala, da je njen zahtevek utemeljen tako na podlagi določil ZZZDR o dolžnosti preživljanja staršev s strani polnoletnih otrok kot tudi na podlagi odločbe CSD o višini prispevka, utemeljen pa je tudi na podlagi določil OZ o verzijskem zahtevku, saj s tem, ko tožeča stranka izvaja storitve oskrbe in nege za upravičenko, kar je sicer na podlagi ZZZDR dolžnost otrok upravičenke, tožeča stranka namesto njih opravlja te storitve, s čimer v korist toženca nastaja mesečna obogatitev v obliki prihrankov tovrstnih stroškov v vtoževanih mesečnih višinah v škodo oz. na račun prikrajšanja tožeče stranke v takšnih mesečnih zneskih. Po njenih trditvah pa podlago za izdajo računov predstavljajo tudi določila ZSV in Uredbe, v skladu s katerimi je toženec kot sin upravičenke zavezanec za doplačilo stroškov njenega institucionalnega varstva, o tem pa je bilo tudi že odločeno z dokončno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014. 7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka izvajalec dejavnosti institucionalnega varstva in nege ostarelih oseb, da je za upravičenko opravljala storitve institucionalnega varstva ter da je toženec sin upravičenke, v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje zaključilo, da je podan temelj terjatve tožeče stranke, saj upravičenki nudi svoje storitve na podlagi Dogovora, podana pa je tudi odgovornost toženca za preživljanje upravičenke kot matere, da je toženec kot takšen tudi zavezanec za plačilo opravljenih storitev institucionalnega varstva, da je CSD z veljavno dokončno odločbo z dne 29. 10. 2014 določil oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva, hkrati pa je tudi določil višino zneska, ki ga je dolžan plačati vsak od polnoletnih otrok upravičenke, torej tudi toženec, katerega prispevek v skladu z dokončno odločbo CSD znaša 62,37 EUR mesečno, višine prispevka pa toženec ni izpodbijal. Nadalje je v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje še pojasnilo, da mora zaradi prirejenosti postopkov to dokončno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 upoštevati tudi v tem postopku, čeprav v njej ni navedeno, da mora toženec stroške institucionalnega varstva upravičenke plačati tožeči stranki. V isti točki obrazložitve je sodišče prve stopnje še zaključilo, da v tem primeru tožeča stranka opravlja storitve oskrbe in nege upravičenke namesto toženca, zato utemeljeno zahteva od toženca sorazmeren del povračila teh storitev, kot je bilo določeno z dokončno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014. V točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje zneske 62,37 EUR mesečno za mesece od maja 2016 do januarja 2017 (t.j. 9 x 62,37 EUR, kar skupaj znese 561,33 EUR), v predlogu za izvršbo pa je za mesec maj 2016 zahteval le znesek v višini 41,40 EUR, tako da zahteva skupaj le 540,36 EUR, zato je izpodbijani sklep vzdržalo v veljavi v celotnem vtoževanem znesku 540,36 EUR. V točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še zaključilo, da gre v tej zadevi za verzijski zahtevek po 190. členu v zvezi s 197 členom OZ, saj tožeča stranka namesto toženca izvaja dnevno skrb in nego za toženčevo mater, za kar mesečno na podlagi veljavnega cenika tudi izstavi račun, katerega je na podlagi dokončne odločbe CSD dolžan poravnati toženec, ki je z neplačilom zneska določenega v dokončno odločbi CSD mesečno obogaten za 62,37 EUR oziroma v celotnem vtoževanem obdobju v višini 540,36 EUR, tožeča stranka pa je bila za ta znesek zato, ker ni bil poravnan, prikrajšana.

8. Nekonkretiziran je očitek toženca, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ne pojasni, katera določila pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje kršilo oziroma katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo, zato se ta pritožbeni očitek praktično sploh ne da preizkusiti. Če pa je imel toženec z navedbami, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegove pravne argumente, ampak je podalo svojo materialno pravno videnje sporne zadeve, pri tem pa je sledilo trditvam tožeče stranke, ter z navedbami, da je tekom postopka podal ugovor, da tožeča stranka nima pravne podlage, da terja plačilo od njega, da je torej ugovarjal aktivno legitimacijo tožeče stranke, t.j. neobstoj pravne podlage, ki bi ustvarila dolžniško upniško razmerje, ki bi postavila toženca v položaj dolžnika v razmerju do tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa se do teh njegovih trditev ni opredelilo, pa tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje le citiralo določbo 197. člena OZ, enako pa velja tudi za določilo 190. člena OZ, ni pa obrazloženo pojasnilo okoliščin, ki utemeljujejo njuno uporabo, v mislih, da je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve njegove pravice do izjave oziroma absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti, pa so ti njegovi očitki v določenem delu nekonkretizirani, v določenem delu pa povsem neutemeljeni. Toženec tako sploh ne pojasni, na katere njegove pravne argumente sodišče prve stopnje naj ne bi odgovorilo, zato je ta očitek nekonkretiziran. Če pa je toženec s temi očitki želel izpostaviti, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o ničnosti Aneksa v notarskem zapisu k izročilni pogodbi, ki jih povzema tudi v pritožbi, pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj se je sodišče prve stopnje do tega ugovora toženca opredelilo v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da te navedbe v tem postopku niso pravno pomembne, saj je bila njegova obveznost plačila oskrbnine določena z dokončno odločbo CSD, v kateri je bil upoštevan tudi ta notarski zapis. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi natančno pojasnilo pravno podlago, na kateri je zahtevek tožeče stranke utemeljen, predstavljajo pa jo določila ZZZDR o preživninski obveznosti toženca kot polnoletnega otroka upravičenke, določila 190. in 197. člena OZ o utemeljenosti verzijskega zahtevka zaradi obogatitve toženca na račun oziroma na škodo tožeče stranke v višini mesečnih zneskov, ki predstavljajo prispevek toženca k plačilu institucionalnega varstva upravičenke, in dokončna odločba CSD z dne 29. 10. 2014, zato so povsem neutemeljeni tudi njegovi očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženca o ugovoru aktivne legitimacije tožeče stranke in o neobstoju pravne podlage za zahtevana plačila. Prav tako pa tudi ne drži očitek toženca, da je sodišče prve stopnje le citiralo določila 190. in 197. člena OZ, ne da bi obrazloženo pojasnilo okoliščine, ki utemeljujejo uporabo teh zakonskih določil, saj je razloge za uporabo teh določil konkretizirano pojasnilo v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodba sodišča prve stopnje ima tako povsem dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ki so povsem ustrezni in konsistentni, da se da preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se je povsem ustrezno tudi opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb toženca, tako da smiselno zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani.

9. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, če pa ta ni opravljena, pa po stanju ob izdaji sodbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Že sodišče prve stopnje je povsem pravilno v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo načelo prirejenosti postopkov (upravnega in tega pravdnega postopka) in vezanost pravdnega sodišča (po stanju na dan izdaje sodbe) na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju v upravnem postopku v skladu s 13. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem le še dodaja, da se pravnomočnost nanaša le na izrek odločbe, zato se tudi vezanost na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju lahko nanaša le na izrek odločbe. V tem konkretnem primeru je z na dan izdaje sodbe pravnomočno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 odločeno tako o (delni) oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva pri tožeči stranki, kot tudi o tem, da je toženec zavezanec za plačilo prispevka za institucionalno varstvo v določenem znesku, kar nenazadnje priznava tudi sam toženec v pritožbi, ko navaja, da ni sporno, da je z odločbo CSD obvezan mesečno prispevati k preživljanju matere, to pa pomeni, da je bilo o tem predhodnem vprašanju, ali je toženec zavezanec za plačilo prispevka in kakšna je višina njegovega prispevka za storitev institucionalnega varstva, ki jo zagotavlja tožeča stranka, že pravnomočno odločeno v upravnem postopku in na to odločitev je, vse dokler odločba CSD ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, vezano tudi pravdno sodišče. Čeprav ima takšen izrek odločbe CSD, kot to izpostavlja toženec v pritožbi, le značaj ugotovitvene odločbe, ki sam po sebi še ne ustvarja nobenih zavez v razmerju do tožeče stranke, pa vsekakor predstavlja podlago tožeči stranki za izdajo računov tožencu v tako določenem znesku za opravljene storitve institucionalnega varstva. Zaradi vsega navedenega je tako povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so vse navedbe toženca, s katerimi utemeljuje svoj ugovor, da sploh ni zavezanec za plačilo prispevka, ker upravičenke ni dolžan preživljati in njegove trditve o ničnosti aneksa k izročilni pogodbi z dne 3. 7. 2014 pravno nepomembne oz. brezpredmetne, saj mora toženec kot stranka upravnega postopka tovrstne ugovore uveljavljati že v upravnem postopku oziroma v socialnem sporu, ki lahko sledi dokončnosti odločbe CSD, v katerem se odloča o pravici do oprostitve plačila institucionalnega varstva, pa tudi o zavezancih za plačilo in višini njihovega prispevka. Ker je toženec stranka upravnega postopka oz. socialnega spora, ga pravnomočna odločba, izdana v tem postopku, v celoti veže tudi v skladu z načelom subjektivnih mej pravnomočnosti, zato v pravdnem postopku nima ugovorov v zvezi s pravnim razmerjem, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno v predhodnem upravnem postopku. Zaradi navedenega so pravno povsem nepomembne tudi pritožbene navedbe toženca, s katerimi z izpostavljanjem svojih navedb o ničnosti Aneksa k izročilni pogodbi in zmotnosti uporabe ZSV in Uredbe pri ugotavljanju zavezanca za plačilo prispevka, izpodbija materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžan preživljati svojo mamo (upravičenko) in je zavezanec za plačilo prispevka za institucionalno varstvo upravičenke pri tožeči stranki. Obenem pa te pritožbene navedbe, glede na to, da dejstev v zvezi z ničnostjo Aneksa k izročilni pogodbi sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, pomenijo tudi uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

10. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku točke 14. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da Dogovor učinkuje le med strankama, torej med tožečo stranko in toženčevo materjo oz. upravičenko, v nadaljevanju pa je takoj tudi pojasnilo, da obstaja odgovornost toženca za doplačilo storitve tožeče stranke na drugih pravnih podlagah, ki jih je tudi konkretno navedlo in sicer na podlagi določil 124. in 126. člena ZZZDR, določil 190. v zvezi s 197. členom OZ in odločbe CSD z dne 29. 10. 2014. Z neuporabo Dogovora kot pravne podlage za utemeljitev zahtevka tožeče stranke je tako sodišče prve stopnje dejansko posredno pritrdilo tožencu, da Dogovor ne predstavlja pravne podlage za zahtevek tožeče stranke do toženca iz naslova plačila prispevka za institucionalno varstvo upravičenke, da toženca Dogovor ne zavezuje in da tožeči stranki ne daje neposredne podlage za uveljavljanje zahtevka za plačilo prispevka zoper toženca, zato so obširne pritožbene navedbe, v katerih toženec ponavlja tovrstni ugovor, in dodatno še navaja, da sam nikoli ni dal zaveze za doplačilo storitev tožeče stranke in ni bil sopodpisnik Dogovora, pravno povsem nepomembne.

11. Pravno nepomembno je tudi sklicevanje toženca v pritožbi na zmotnost stališča tožeče stranke, da je obveznost preživljanja otrok do staršev, v tem konkretnem primeru do upravičenke, solidarna, saj sodišč prve stopnje takšnega zaključka ni sprejelo, prav nasprotno, tožencu je naložilo le plačilo njegovega, z odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 določenega, dela oziroma zneska prispevka za institucionalno varstvo upravičenke pri tožeči stranki.

12. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je v sporu majhne vrednosti vezano tudi pritožbeno sodišče, da je tožeča stranka izvajalec dejavnosti institucionalnega varstva in nege ostarelih oseb, da je za upravičenko opravljala storitve institucionalnega varstva, da znaša cena za opravljene storitve za upravičenko mesečno 677,66 EUR (31 dni) oziroma 655,80 EUR (30 dni), da upravičenka sama prispeva za stroške storitve 285,73 EUR, preostanek pa so (ker tega sama ne zmore) dolžni poravnati njeni polnoletni otroci v zneskih, kot jih je z odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 določil pristojni CSD, da je toženec sin upravičenke ter da znaša njegov prispevek k plačilu storitve tožeče stranke po odločbi CSD z dne 29. 10. 2014 62,37 EUR mesečno, je ob pravilni uporabi določb 124. in 126. člena ZZZDR pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stroški storitev institucionalnega varstva sodijo med stroške preživljanja upravičenke, ki jih je v skladu s 190. členom v zvezi 197. členom OZ toženec kot preživninski zavezanec vsakomesečno dolžan v znesku, določenem z odločbo CSD, plačati tožeči stranki na podlagi izstavljenih računov, ki so skladni z odločbo CSD o višini tega mesečnega prispevka toženca, v primeru njihovega neplačila pa je toženec za te neplačane zneske obogaten na škodo tožeče stranke.

13. Materialno pravno (v skladu z 1. odstavkom 378. člena in 1. odstavkom 299. člena OZ) je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec, ki po tožeči stranki izstavljenih računov do dneva njihove zapadlosti ni poravnal, dolguje od zneskov po računih tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa dalje do plačila. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o potrebnosti izvršilnih stroškov tožeče stranke v višini 44,00 EUR, ki jo predstavlja strošek plačane sodne takse, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v skladu s 3. odstavkom 436. člena ZPP sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 58836/2017 z dne 29. 6. 2017 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi, v delu, s katerim je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da mora v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravnati upniku, sedaj tožeči stranki v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in sicer glavnico v višini 540,36 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 41,40 EUR od 16. 6. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 7. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 8. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 9. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 10. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 11. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 62,37 EUR od 16. 1. 2017 dalje do plačila in od zneska 62,37 EUR od 16. 2. 2017 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 6. 2017 dalje do plačila.

14. Toženec stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, toženec s pritožbo ni uspel, je posledično neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

15. Pritožba toženca se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženca zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

16. Toženec s svojo pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sam.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prebralo, so navedeni v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe.