Jedro

Pri presoji izpolnjevanja pogojev za status upravičenca po 12. členu ZDen niso relevantni predpisi oz. pravila o dedovanju, ampak le vprašanje, ali je določena oseba bila (oz. je) razlaščenčev zakonec ali dedič prvega dednega reda, pri čemer za zakonca velja, da je to moral biti v času podržavljenja, za ostale dediče prvega dednega reda (potomce) pa ni časovnih omejitev (ni važno, če so bili rojeni že po razlaščenčevi smrti). Okoliščina, da je A. A. v obravnavanem primeru umrl pred svojo ženo - razlaščenko B. B., ne more vplivati na pravico, da se mu prizna status upravičenca do denacionalizacije po določbah 12. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS, št. ... z dne 24. 9. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 4. 7. 2003, s katero je prvostopni organ odločil, da se zavrne zahteva C. C. ter obeh tožnikov (Č.Č. in D.D.) za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih B. B. za tam navedene nepremičnine, ker obstajajo ovire za denacionalizacijo po 2. odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS/I, št. 27/91, RS 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 74/95, 1/97, 20/97, 23/97, 41/97, 49/97, 87/97, 13/98, 65/98, 66/2000).

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je v obravnavani zadevi sporna upravičenost do denacionalizacije. Prejšnja lastnica podržavljenega premoženja B. B. se v času podržavljenja predmetnega premoženja ni štela za jugoslovansko državljanko in s tem po ugotovitvi prvostopnega organa ne izpolnjuje pogoja v smislu določil 1. odst. 9. člena ZDen. Zato je prvostopni organ na predlog vlagateljev ugotavljal, ali izpolnjuje pogoje za upravičenca njen zakonec A. A., roj. 8. 6. 1896, ki je umrl dne 31. 10. 1971, in sicer v smislu 1. odst. 12. člena ZDen. Slednji namreč izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja. V postopku pred prvostopnim organom je bilo ugotovljeno, da obstajajo ovire za denacionalizacijo po 2. odst. 10. člena ZDen, ker je razlaščenka B. B. imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, prav tako je tudi A. A. imel to pravico. Iz navedenih razlogov je prvostopni organ zavrnil predmetno zahtevo za denacionalizacijo.

Tožena stranka ocenjuje prvostopno odločitev kot pravilno, vendar ne iz razlogov, ki jih je navedel prvostopni organ, pač pa iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka sama v nadaljevanju svoje obrazložitve. Glede na to, da je v navedeni zadevi nesporno, da prejšnja lastnica podržavljenega premoženja B. B., roj. 5. 6. 1903, umrla 24.7.1981, v času podržavljenja ni izpolnjevala pogoja jugoslovanskega državljanstva, je že navedeno dejstvo samo po sebi v predmetni zadevi zadosten razlog za zavrnitev navedene denacionalizacijske zahteve. Prvostopni organ je namreč upravičenost B. B. ugotavljal ob upoštevanju določb 12. člena ZDen. S to določbo je zakonodajalec dejansko razširil krog upravičencev do denacionalizacije na določene primere oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, zaradi načela iz določbe 1. odst. 9. člena ZDen pa ne bi bile upravičene do denacionalizacije. Položaj takega upravičenca pripada ob določenih pogojih le zakoncu in dedičem prvega dednega reda. Glede na to, da je v obravnavanem primeru A. A. umrl dne 31. 10. 1971, torej pred B. B., ki je umrla dne 24. 7. 1981, pa po oceni tožene stranke A. A. ne more vstopiti v položaj upravičenke po 12. členu ZDen, saj umrli ne more vstopiti v položaj še živečega. Že iz navedenih razlogov v predmeti zadevi ni podana upravičenost do denacionalizacije in v zadevi sploh ne bi bilo potrebno ugotavljati še ostalega. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo obeh tožnikov zavrniti. Ostalih pritožbenih ugovorov tožena stranka glede na navedeno niti ni presojala.

Tožnika v tožbi navajata, da je pravno stališče tožene stranke zgrešeno. ZDen namreč pozna termina denacionalizacijski upravičenec in pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca. Med denacionalizacijske upravičence (in ne njihove pravne naslednike) so zajeti v skladu z 12. členom ZDen tudi njihovi zakonci in dediči prvega dednega reda, ob pogoju, da bivši lastniki nacionaliziranega premoženja niso izpolnjevali pogojev iz 1.odst. 9. člena ZDen, so pa jih izpolnjevali zakonci oz. dediči prvega dednega reda. ZDen pa ne pozna razlike med živimi in mrtvimi denacionalizacijskimi upravičenci. V skladu s 1. odst. 67. člena ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, v skladu z 2. odst. tega člena pa na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije, če lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec (11. in 12. člen).

Tožena stranka neutemeljeno daje poseben pomen okoliščini, da je A. A. umrl pred B. B.. Bistveno za odločitev je, da je A. A. izpolnjeval pogoje iz 1. odst. 9. člena ZDen in ne, da je umrl že leta 1971, še pred svojo ženo B. B.. Na položaj denacionalizacijskega upravičenca je stopil, ker žena ni izpolnjevala pogojev iz 1. odst. 9. člena ZDen, on pa jih je. Pri tem je povsem nepomembno, če bi še živela oba, eden izmed njiju ali nobeden. Da ZDen predvideva, da tudi namesto umrlih upravičencev do denacionalizacije po 12. členu tega zakona vstopijo njihovi dediči, je jasno razvidno tudi iz 3. odst. 67. člena ZDen, ki pravi, da se tudi v primeru iz 2. odst. 67. člena ZDen (ki se nanaša na denacionalizacijske upravičence po 12. členu ZDen) z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere. Zaradi velike časovne odmaknjenosti od podržavljenja premoženja do sprejema denacionalizacijskega zakona je večina denacionalizacijskih upravičencev že umrlih, tako da preide njihovo denacionalizirano premoženje na podlagi sklepov o dedovanju na njihove (oporočne ali zakonite) dediče. Dva izmed dedičev A. A. pa sta tudi tožeči stranki, ki tako predlagata, da sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da A. A. ni upravičenec do denacionalizacije po 12. členu ZDen, ker je umrl že pred svojo ženo - razlaščenko B. B. in zato ne more vstopiti v njen položaj. Ker je tožene stranka, glede na navedeno pravno stališče, presodila sporno prvostopno odločbo kot zakonito iz teh razlogov (torej iz drugih razlogov, kot jih je navajal prvostopni organ, ki se je v razlogih zavrnitve predmetne zahteve za denacionalizacijo oprl na 2. odstavek 10. člena ZDen, ker naj bi imela tako razlaščenka kot njen mož pravico do odškodnine od Republike Avstrije), se v presojo utemeljenosti razlogov, iz katerih je predmetno zahtevo za denacionalizacijo zavrnil prvostopni organ (obstoj pravice do odškodnine po 2. odstavku 10. člena ZDen), sploh ni spuščala. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da A. A. ni mogoče izključiti kot (nadomestnega) denacionalizacijskega upravičenca po 1. odstavku 12. člena ZDen iz razloga, ker je umrl pred razlaščenko - svojo ženo B. B.. Tožena stranka to svoje pravno stališče opira na predpise oz. pravila dednega prava, saj navaja, da A. A. ne more vstopiti v položaj razlaščenke B. B. zato, ker je umrl pred njo, saj umrli ne more vstopiti v položaj še živečega. V 12. členu ZDen je določeno, da je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Ustavnost citiranega 12. člena ZDen je s svojo odločbo U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) presojalo tudi ustavno sodišče, ki je v obrazložitvi svoje odločbe med drugim zapisalo, da je ZDen v 12. členu omejil določitev upravičenca na tiste osebe, ki so bile v najbližjem razmerju z razlaščencem in so bile tudi praviloma neposredno prizadete zaradi izgube premoženja- to pa so vsekakor zakonec in potomci razlaščenca. Če gre za zakonca, je to tista oseba, ki je bila zakonec lastnika v času podržavljenja premoženja. Predmet določbe 12. člena ZDen se ne nanaša neposredno na samo ureditev dedovanja. Določba ureja širitev kroga upravičencev, torej tistih, po katerih je sploh mogoče na podlagi pravice do dedovanja vstopiti v pravno nasledstvo, kar pa potem ZDen ureja enako za vse pravne naslednike upravičencev (torej tudi tistih upravičencev po 12. členu) v svojem 15. členu. V svojem Sklepu št. Up-302/00 z dne 27.11.2001 pa ustavno sodišče med drugim navaja, da v primerih iz 12. člena ZDen ne gre za dedovanje vrnjenega premoženja, temveč za določitev statusa upravičenca. Tako lahko (npr.) tudi v primerih, ko je prejšnji lastnik (ki pa ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa upravičenca) še živ, osebe iz 12. člena ZDen kot upravičenci zahtevajo vrnitev podržavljenega premoženja. Iz citiranih delov obrazložitev navedene odločbe in sklepa ustavnega sodišča po presoji sodišča izhaja pravno stališče, da pri presoji izpolnjevanja pogojev za status upravičenca po 12. členu ZDen niso relevantni predpisi oz. pravila o dedovanju, ampak le vprašanje, ali je določena oseba bila (oz. je) razlaščenčev zakonec ali dedič prvega dednega reda, pri čemer za zakonca velja, da je to moral biti v času podržavljenja, za ostale dediče prvega dednega reda (potomce) pa ni časovnih omejitev (ni važno, če so bili rojeni že po razlaščenčevi smrti). Upoštevaje navedeno, okoliščina, da je A. A. v obravnavanem primeru umrl pred svojo ženo - razlaščenko B. B., ne more vplivati na pravico, da se mu prizna status upravičenca do denacionalizacije po določbah 12. člena ZDen. Zaradi tega je bila pravna presoja tožene stranke v zvezi s tem zmotna in je izpodbijana odločba, ki temelji izključno na tej pravni presoji, nezakonita. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati v tej sodbi izraženo pravno stališče in ponovno presoditi pritožbene navedbe obeh tožnikov, ki v pritožbi prerekata ugotovitve prvostopnega organa, da sta imela tako razlaščenka B. B. kot tudi njen mož A. A. pravico do odškodnine od države Avstrije, zaradi česar ne obstajajo pogoji za denacionalizacijo po 2. odstavku 10. člena ZDen. Tožnika namreč v svoji pritožbi v zvezi s tem navajata, da razlaščenka te pravice ni imela, ker ni bila avstrijska državljanka na dan 28.4.1945 in se je zato celo po sodni poti zaman oz. neuspešno trudila pridobiti odškodnino od Republike Avstrije. Zato bo v ponovnem postopku tožena stranka morala ugotoviti in glede na pritožbene ugovore tudi presoditi dejanske in pravne okoliščine v zvezi s tem vprašanjem.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil pravilno uporabljen, zato ji je ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS).