Jedro

Z navedbami, da ni bilo nikakršnega lažnivega prikazovanja ali prikrivanja dejanskih okoliščin, obsojenec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega T.I. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravdnim sredstvom iz 5. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo o kaznovalnem nalogu je Okrajno sodišče v Kopru spoznalo T.I. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Izreklo mu je denarno kazen v znesku 100.000 SIT, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku 3 mesecev. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo. Sodba o kaznovalnem naroku je postala pravnomočna dne 22.2.2005, saj obsojenec zoper njo ni ugovarjal. Dne 13.4.2005 je obsojenec zoper navedeno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. odstavkom 372. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Z navajanjem, da ni ničesar lažno prikazoval, niti ni prikrival dejanskih okoliščin, obsojenec uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je sicer, da obsojenec uvodoma sodišču očita kršitev kazenskega zakona, vendar pa te kršitve v svoji vlogi ne obrazloži, temveč z navedbami, da ni bilo nikakršnega lažnivega prikazovanja ali prikrivanja dejanskih okoliščin, temveč, da se je tedaj znašel v težkih socialnih, družinskih in osebnih razmerah, ki jih ni bil sposoben razrešiti, uveljavlja, kot na to opozarja že vrhovni državni tožilec, le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako tudi z nadaljnjimi navedbami, koliko bi znašal račun za identične klice pri konkurenčni družbi ter kolikšen del zneska pridobljene koristi odpade na pogodbeno kazen zaradi prekinitve pogodbe.

Ker pa je možno z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati le kršitve določb materialnega ali procesnega zakona (1. odstavek 420. člena ZKP), ne pa zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek tega člena), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ker obsojenec ni zaposlen in nima rednih sredstev za preživljanje, ga je Vrhovno sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP oprostilo plačila stroškov (povprečnine), nastalih pri odločanju pred Vrhovnim sodiščem v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.