Jedro

Sodišče prve stopnje prav tako ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnik ob škodnem dogodku bil star 80 let, pomeni, da bi se njegove gibalne sposobnosti, tudi če škodnega dogodka ne bi bilo, nedvomno začele po naravni poti manjšati.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi ter se odločba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek pravilno glasi: »I. Delni umik tožbe z dne 23. 3. 2020 se vzame na znanje in se postopek ustavi glede zneska 28.000,00 EUR, in sicer od zneska 22.536,33 EUR kot glavnice in 5.463,67 EUR kot obresti od prisojenih 38.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, nateklih od 6. 1. 2018 do 24. 10. 2019. II. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema te odločbe plačati tožniku 15.463,67 EUR nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 in 34.682,61 EUR premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018, vse do plačila ter za tožečo stranko obračunati in plačati davčni odtegljaj po Zdoh-2 od njene bruto izgube na dobičku v višini 26.763,69 EUR.

III. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema te odločbe plačati tožniku 5.505,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.«

II. V preostalem se pritožba toženke in pritožba tožnika v celoti zavrneta.

III. Tožnik je dolžan v 15 dneh od prejema te odločbe plačati toženki 841,70 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

IV. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema te odločbe plačati tožniku 1.646,99 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek glede zneska 28.000,00 EUR kot seštevek zneska glavnice v višini 21.673.64 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti v višini 6.326,36, ki so natekle od 6. 1. 2018 do 24. 10. 2019, od prisojenih 44.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo (točka I. izreka), s sodbo toženki naložilo, da tožniku povrne 13.578,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018, 22.326,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 ter 63.120,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 35.223,11 EUR tečejo od 6. 1. 2018, od zneska 13.732,93 EUR od 29. 8. 2018 in od zneska 14.164,80 od 23. 9. 2019, vse do plačila. Hkrati je toženki naložilo, da za tožnika obračuna in plača davčni odtegljaj po ZDoh-2 od tožnikove bruto izgube na zaslužku v višini 84.161,12 EUR, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe (točka II. izreka). V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka) ter toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 9.272,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2. Zoper odločbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki z navedbo pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vsaka proti delu, s katerim ni uspela, predlagata spremembo oz. razveljavitev ter opredeljujeta svoje pritožbene razloge s priglasitvijo pritožbenih stroškov.

Tožnik izpodbija sklep in sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da je od zneska dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 44.000,00 EUR, v obdobju od 6. 1. 2018 pa do 24. 10. 2019 nateklo 6.336,00 EUR zakonskih zamudnih obresti. Nadalje navaja, da v kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi mu šla za prestane duševne bolečine višja odškodnina od zahtevane, bi to moralo pri odmeri upoštevati, saj je pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče vezano le na celotno vtoževano odškodnino, torej v konkretnem primeru 45.000,00 EUR, ne pa na višino njenih posameznih komponent. Pa tudi sicer mu gre odškodnina za prestani strah v celotnih vtoževanih 3.000,00 EUR, saj ni doživljal le običajnega življenjskega strahu, temveč izjemno huda stanja življenjske ogroženosti, svoja doživljanja v času delirantnega stanja pa je podrobno opisal v svoji izpovedi, prav tako je podal podrobne navedbe o hudem strahu, ki ga je občutil po prebujanju iz kome in ob zapletih s fiksaterji, vnetji, odpovedjo ledvic ter pljučnico, ki pa njegovega duševnega ravnotežja ni močno in dolgotrajno prizadelo le zaradi hude skrbi zaradi številnih zelo hudih poškodb temveč tudi zaradi prividov, blodenj in strahotnih sanj na intenzivnem oddelku, kar vse so potrdili tudi izvedenci. Dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine pravdnih stroškov napačno presodilo dejansko višino tožbenega zahtevka, prav tako je napačno uporabilo Odvetniško tarifo. Kot vrednost spornega predmeta po posameznih obdobjih bi bilo treba upoštevati bruto znesek odškodnine za premoženjsko škodo, prav tako bi pri odmeri nagrade bilo treba upoštevati končno vrednost tožbenega zahtevka, torej 121.219,38 EUR. Upoštevajoč, da so se tudi na zadnji obravnavi izvajali dokazi je skupno upravičen do 1.349,26 EUR več pravdnih stroškov. Pa tudi sicer bi sodišče prve stopnje moralo toženki v plačilo naložiti vse pravdne stroške, saj je bil njen uspeh neznaten.

Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je prisojena odškodnina po posameznih postavkah nepremoženjske škode previsoka in odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnikove lahke telesne bolečine niso trajale še nadaljnja dva meseca po zaključku zdravljenja v UKC, saj je izpovedal, da so mu se te pojavljale samo ob določenih trenutkih med fizioterapijo. Izvedenec ni pojasnil kakšne težave je tožnik imel pred škodnim dogodkom in glede na prisotne degenerativne spremembe je pričakovati, da so se te bolečine pri tožniku pojavile neodvisno od poškodb. Tudi prisojena odškodnina za strah je previsoka, saj je izvedenec občutke, ki jih je tožnik doživljal kot posttravmatsko stresno motnjo in ki je okvirno trajala dve leti po zaključku zdravljenja v UKC, napačno opredelil kot zmeren in blag strah, saj je te posledice mogoče ovrednotiti zgolj v okviru (začasnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri presoji odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo številnih zdravstvenih težav tožnika in s tem povezanih posledic, pa tudi sicer iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnikovo funkcioniranje skupno okrnjeno z odstotkom od 25-49%, kar predstavlja srednjo problematičnost oziroma prizadetost. Tožnik je ob dogodku bil star 80 let, zato je pričakovati, da bi se njegove gibalne sposobnosti z leti pričele postopno manjšati, ne glede na prejšnjo aktivnost. Ne gre spregledati, da tožnikove sposobnosti na področju kognitivnih in socialnih zmožnosti niso bile v ničemer okrnjene. Tudi odškodnina za skaženost je previsoko odmerjena, saj ne upošteva tožnikove izpovedbe, da ga vidne posledice poškodbe ne motijo, saj pri tej starosti zanj nimajo pomena.

Toženka izpodbija tudi prisojeno odškodnino iz naslova premoženjske škode. Glede izgube na dobičku navaja, tožnik tekom postopka ni uspel objektivno dokazati, da je v letih 2015-2018 bil primoran izvedeniško dela zavrniti zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku. Tožnik ni predložil nobenega sklepa o imenovanju za izvedenca niti ni predložil dokazov o zavrnitvi številnih imenovanj. Navajal je, da je v tem obdobju zavrnil zgolj tri imenovanja zaradi osebnega poznanstva z osebo, prav tako bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je razlog za upad tožnikovega dela pripisati tudi njegovi starosti. Izpovedal je, da je ob koncu leta 2015 ponovno začel izdelovati izvedenska mnenja, da sedaj sprejme že vsako delo ter tudi, da sodniki vedo, da je že star in da kakšnih zapletenih zadev ne bi zmogel več delati. Izvedensko delo je pretežno intelektualno, kognitivne sposobnosti tožnika pa so tudi po škodnem dogodku ostale praktično enake, zato tožnikova navedba, da zanj težavo predstavlja že odhod na pošto, ne predstavlja bistvenega razloga, da se je tožnikov obseg dela zmanjšal v zatrjevani meri. Napačen je zaključek, da bi tožnik, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo, v vtoževanem obdobju dosegel enake zaslužke kot v letih 2013 in 2014. Toženka izpodbija odmerjeno odškodnino tudi iz naslova ostale vtoževane premoženjske škode. Glede električnega vozička navaja, da je tožnik v dokaz svojih navedb predložil zgolj račun v višini 7.340,00 EUR v nemškem jeziku, sodišče prve stopnje pa kljub njenemu predlogu, tožnika ni pozvalo k overjenemu prevodu, sploh ob dejstvu, da so na računu različne postavke, med pravdnima strankama pa je tudi sporno, ali je tožnik električni voziček morebiti že predhodno uporabljal. Tožnik ni izkazal potrebnost prenove kopalnice in nakupa novega ležišča, prav tako ni izkazal škode zaradi nakupa novih očal. Toženka meni še, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je zaradi možnosti poznanstva tožnika z izvedenci, v postopku podala novi dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca in ni šlo za predlog za izločitev izvedenca.

3. Tožnik in toženka sta podala svoja odgovora na pritožbo. Pritožbo zavračata kot neutemeljeno, v bistvenem ponavljata svoje navedbe, ki sta jih podala v svoji pritožbi ter priglašata dodatne pritožbene stroške.

4. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo opr. št. I Cp 761/2020 z dne 8. 12. 2020. Z njo je delno ugodilo pritožbi toženke ter tožniku nekoliko znižalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin, znižalo odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgube na dobičku, prav tako mu ni priznalo premoženjske škode iz naslova nakupa električnega vozička ter očal. Pritožbo tožnika je zavrnilo v celoti. Posledično temu je ponovno odločilo tudi o nastalih pravdnih stroških. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 74/2021 z dne 6. 10. 2021 ugodilo, izpodbijani del (točka I., II. in III. izreka, v koliko je bila zavrnjena tožnikova pritožba) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Bistveni očitek revizijskega sodišča je, da je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi obeh pravdnih strank brez, da bi se seznanilo in preučilo navedbe, ki jih je tožnik podal v svojem odgovoru na pritožbo toženke, da je, spremenilo dokazno oceno s strani sodišča prve stopnje zaslišanega tožnika v njegovo škodo ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo ter da sodišče druge stopnje ni podalo zadostne obrazložitve glede znižanja tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in posledično stroškovno odločitvijo.

5. Upoštevajoč navedeno je sodišče druge stopnje, po tem ko se je seznanilo in preučilo pritožbene navedbe obeh pravdnih strank in njunih odgovorov na pritožbo, o zadevi ponovno odločalo.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Obseg utemeljenih in neutemeljenih (uradoma upoštevnih ter pritožbeno izpostavljenih) očitanih kršitev, bo sodišče druge stopnje pojasnilo v nadaljevanju svoje obrazložitve.

**K pritožbi tožnika**

8. Glede tožnikove pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje (točka I. izreka) s katerim je to ustavilo postopek glede zneska 28.000,00 EUR, in sicer od zneska 21.673,64 EUR kot glavnice in 6.326,36 EUR kot obresti od prisojenih 44.000,00 EUR nepremoženjske škode ter njegove graje, da naj bi pravilen znesek nateklih obresti znašal 6.336,36 EUR, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje obresti, v kolikor bi tožnik bil upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 44.000,00 EUR, sicer pravilno izračunalo (obresti so pričele teči 6. 1. 2018 kot izpostavlja tožnik tudi v pritožbi), vendar glede na to, da je s predmetno odločbo zaradi delnega uspeha toženke s pritožbo, bilo poseženo v višino odškodnine tako za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo, je sodišče druge stopnje zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo izračunalo ponovno, kar vse je podrobno razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

9. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno navedbo, da je sodišče pri odmeri višine odškodnine vezano zgolj na celotno vtoževano odškodnino ter v kolikor ugotovi, da gre oškodovancu višja odškodnina od zahtevane, mora dosoditi višjo odškodnino. Skladno s 2. členom ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, tožnik pa je v tožbi ter nadaljnjih vlogah, zahteval 18.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, 3.000,00 EUR za strah, 23.000,00 EUR za duševne bolečine in 1.000,00 EUR zaradi skaženosti.

10. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel: ‒ razpočno rano na glavi, zlom 2. vratnega vretenca, zlome od 4. do 7. rebra desno in od 3. do 10. rebra levo, udarnine pljuč, udarnine in odrgnine prsnega koša in trebuha, odprti zlom leve podlakti na več mestih, zlom spodnjega dela desne podlakti, razpočno rano na hrbtišču desnice, razpočno rano nad levo pogačico. Prerez kite iztegovalke kazalca, zlom obeh grč leve golenice in zdrobljeni zlom desne petnice. V skupnem učinku vseh poškodb je utrpel politravmo zaradi česar je bil intubiran in umetno ventiliran, prebolel je pljučnico in odpoved ledvic, ‒ trajne hude in občasne zelo hude bolečine je trpel skupaj 27 dni, trajne srednje hude bolečine 2 meseca, trajne lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinam je trpel nadaljnja 2 meseca, občasne lahke in srednje hude bolečine pa bo trpel tudi v prihodnje, ‒ nevšečnosti med zdravljenjem, kot nujna medicinska pomoč in transport, tri operacije v splošni anesteziji, ena v lokalni anesteziji, tri tedne intubiranja in umetnega ventiliranja, povezovanje ran, odstranitev šivov, zdravila v infuzijah in lokalno, odstranitev zunanjega fiksatorja iz desne podlakti, 23 nošenje longete, 6 tednov nošenja dokolenke longete, 3 tedne nošenja trde vratne ortoze, 11 tednov nošenja zunanjega fiksatorja na levi roki, 6 tednov na desni roki in 23 dni na levi nogi, razne preiskave CT, 40x rtg slikanje, 25x odvzem krvi, skupno 60 dni hospitalizacije, 42 dni v URI Soča, 14 v zdravilišču, 4 tedne je uporabljal invalidski voziček, 3 mesece je uporabljal hoduljo in se učil hoje, berglo pri hoji uporablja še danes. Ves čas zdravljenja je prejemal analgetike, 34 dni antibiotikov, 60 dni antiulkusna zdravila, 84 dni proti trombotično zdravilo v obliki injekcij, ‒ duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se v funkcionalnem smislu kažejo kot neokretnost zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja in levega kolena, tožnik zmore prehoditi zgolj krajše razdalje ob pomoči bergle oziroma hojice, gibalna oviranost vzbuja pozornost, s težavo se oblači, z rokami je nespreten, padajo mu predmeti, težave ima pri zapenjanju gumbov, prsti pa so občutljivejši na mraz. Sedaj mora več napora vložiti v vsa dela oziroma jih sploh ne more več opravljati, čeprav je pred nezgodo bil telesno aktiven, se ukvarjal z vnuki, vozil psa na sprehod, opravljal domača opravila kot tudi hišne napeljave. Duševno pa trpi tudi zaradi zmanjšanja kognitivnih sposobnosti (blaga okrnjenost funkcioniranja na področju učenja, uporabe znanja in splošnih opravil), saj sedaj težje opravlja izvedensko delo, ‒ duševne bolečine zaradi skaženosti, ki se se kažejo kot gibalna in spretnostna prizadetost (huda gibalna oviranost ni bila izkazana) in nelagodnost zaradi otekanja in vijoličnega obarvanja desne noge, ‒ strah, ki je bil ob samem škodnem dogodku najverjetneje hud (op. sodišča: tožnik se škodnega dogodka ne spominja), sekundarni strah je trpel 25 dni, zaradi možnosti poslabšanja zdravstvenega stanja in za izid zdravljenja je strah trpel še okoli 2 meseca, vse do 22. 7. 2015, trajen blag sekundarni strah pa trpi še danes, je nadalje neutemeljeno tožnikovo pritožbeno izvajanje po višji odškodnini zaradi pretrpljenega strahu. Tožnik v pritožbi in odgovoru na pritožbo v bistvenem utemeljuje višjo odškodnino iz naslova strahu zaradi časa delirantnega stanja na intenzivnem oddelku in zaradi česar naj bi se mu pojavili prividi, blodnje in strahotne sanje, vendar navedeno ne gre upoštevati pri odmeri odškodnine za strah, ampak bi se kvečjemu lahko upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin, kar enako izhaja tudi iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete, Komisija za izvedenska mnenja, str. 18 in 19. Nedokazana ostaja pritožbena navedba o hudem smrtnem strahu, saj ni bila potrjena z izvedenskim mnenjem, iz slednjega namreč izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku najverjetneje doživljal hud strah, pri čemer je verjetnost te intenzitete strahu bila negirana celo s tožnikovo lastno izpovedbo. Tožnik je namreč izpovedal, da se škodnega dogodka ne spominja, niti se ne spomni primarnega strahu (l. št. 122 in 124). Po presoji sodišča druge stopnje zato odmera odškodnine v višini 2.000,00 za to vrsto škode predstavlja pravično in primerno odškodnino na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), skladna pa je tudi s objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami na strani tožnika ter primerljivo sodno prakso, kot izhaja iz opombe št. 7. izpodbijane sodbe. Sodne prakse, ki bi v bistvenem odstopala od navedene in bi bila bolj primerljiva z obravnavano zadevo, tožnik ni navedel niti je sodišče druge stopnje ni našlo.

11. Čeprav bo zaradi posledic spremembe izpodbijane odločbe, drugačna odločitev o pravdnih stroških in bo le-te sodišče druge stopnje glede na uspeh pravdnih strank na novo odmerilo na koncu svoje odločbe, pa tožniku že sedaj odgovarja, da ne drži, da bi sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta moralo upoštevati bruto znesek premoženjske škode, saj se vrednost spornega predmeta ne deli na posamezne vrste škode, prav tako ne drži, da so se na zadnjem naroku za glavno obravnavo 8. 6. 2020 izvajali dokazi, ki bi upravičevali odmero odvetniške nagrade po tar. št. 20/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Iz zapisnika o naroku izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer sprejelo dodatni dokazni sklep, s katerim je dopustilo, da se o trditvah pravdnih strank izvede dokaz z vpogledom v izračun obresti ter dokaz z že izdelanim dopolnilnim izvedenskim mnenjem Medicinske fakultete z dne 12. 2. 2020, vendar navedeno predstavlja zgolj procesno postopanje sodišča in ne pomeni nikakršnega vložka s strani odvetnika v posledici česar bi bil upravičen do višje nagrade.

**K pritožbi toženke**

12. Toženki je uvodoma pojasniti, da je dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca možno upoštevati le, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP, ki pa niso bili izkazani. Ker tudi niso bili podani razlogi za izločitev izvedenca po 247. členu ZPP (točka 20. izpodbijane sodbe), ni bilo razloga po imenovanju drugih izvedencev medicinske stroke.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se izvedenec ni opredelil do predhodnih degenerativnih sprememb in težav pri tožniku, saj je pojasnil in kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da tožnik pred obravnavano nezgodo ni utrpel nobene poškodbe, predhodno prisotne bolezni (arterijska hipertenzija, angina pektoris, lažji infarkt, degenerativna bolezen hrbtenice), pa niso neposredno povzročile ali vplivale na potek zdravljenja in zapletov, ki so se naknadno pojavili pri tožniku. Predhodno prisotno omejeno gibljivosti vratu in predhodne degenerativne bolezni tožnikove hrbtenice, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in presojalo v okviru trajanja trajnih bolečin lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi bolečinami ter v okviru bolečin lahke in srednje hude intenzitete, pri čemer je slednje tožnik trpel vse do zaključene rehabilitacije v zdravilišču, trpi jih danes, trpel jih bo tudi v prihodnje. Navedeno pa je skladno tudi z izpovedbo tožnika, da je imel v času rehabilitacije v URI Soča (od 25. 5. 2015 do 18. 6. 2016 in od 6. 7. 2015 do 24. 7. 2015) bolečine dve noči (ko so mu noge zravnali), bolečine na fizikalnih terapijah, ima pa še jih danes vedno ko sedi na trdem sedežu. Iz izvedenskega mnenja pa tudi ne izhaja, da bi se pri tožniku razvita posttravmatska stresna motnja upoštevala pri strahu oziroma bila opredeljena kot zmeren in blag strah, zato je pritožba v tej smeri neutemeljena.

14. Pravilno pa toženka opozarja, da je odškodnina zaradi zmanjšanja tožnikove splošne življenjske aktivnosti odmerjena nekoliko previsoko. Čeprav je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo ugotovitve izvedenca glede gibalne oviranosti tožnika (med drugim - zmerna okrnjenost v skrbi zase in zmerna okrnjenost zaradi ohranjanja položaja telesa dlje časa, večja omejenost zaradi nesposobnosti vožnje z avtomobilom, omejena uporaba javnega prevoza, sposoben gibanja z berglo do 1km, pri čemer se lahko vozi s skuterjem in dviguje bremena težka do približno 2,5kg, omejen pri domačih opravilih, kolesarjenju in druge) ter blage okrnjenosti na področjih učenja, uporabe znanja, pri čemer sodišče druge stopnje poudarja, da je skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika zaradi posledic škodnega dogodka zmerno, torej med 25-49% po Mednarodni klasifikaciji funkcioniranja,1 pa pri presoji odškodnine za to vrsto škode ni v zadostni meri upoštevalo in presojalo izpovedbe tožnika (l. št. 130-131 spisa), da je že konec leta 2015 zopet začel izdelovati izvedenska mnenja, kar pomeni, da se je tožnik (ki je po lastni izpovedbi na dvoje sodišč celo sam pisal, da je že toliko v redu, da lahko kaj prevzame) očitno počutil dovolj sposobnega (tudi gibalno) da ponovno prične opravljati pretežno intelektualno izvedensko delo, pri čemer se je moral zavedati tudi posledic v kolikor bi sprejel izvedensko delo, ki ga ne bi bil sposoben opraviti. V tem delu so tako tožnikova zatrjevanja o okrnjenosti na področju splošnih opravil, zahtev, uporabe znanja in učenja, ter tudi sedenja in medosebnih stikov (npr. s pacienti) bila negirana z njegovo lastno izpovedbo. Težavo z oddajo pošiljke na pošto pa je tožnik po lastni izpovedbi povečini saniral s poštarjem oz. kurirjem, ki je to opravil zanj.

15. Sodišče prve stopnje prav tako ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnik ob škodnem dogodku bil star 80 let, pomeni, da bi se njegove gibalne sposobnosti, tudi če škodnega dogodka ne bi bilo, nedvomno začele po naravni poti manjšati (ne glede na nesporno aktivnost, ki jo je tožnik izvajal pred škodnim dogodkom), enako pa velja tudi za kognitivne sposobnosti (delo izvedenca). Sicer drži, da je upad teh sposobnosti odvisen od konkretne osebe, vendar splošna vèdenja o starosti narekujejo temeljitejšo presojo pri odmeri odškodnine, prav tako je treba upoštevati starost oškodovanca ob dogodku, pričakovano življenjsko dobo in tudi njegov poklic ter delovno aktivnost oziroma upokojenost, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Kot že izpostavljeno, tožnik je bil ob dogodku upokojeni zdravnik star 80 let, kar pomeni, da je svoja aktivna delovna leta imel že za sabo in je delo izvedenca tako opravljal (zgolj) zaradi dodatnega zaslužka. Glede na ugotovljeni obseg okvare tožnikovega zdravja (funkcionalnega in kognitivnega), tožnikove izpovedbe v tej smeri in pričakovani časovni okvir trajanja teh škodnih posledic, po mnenju sodišča druge stopnje duševno trpljenje tožnika ne upravičuje odškodnine v višini 23.000,00 EUR. V izpodbijani sodbi navedena judikata (VSRS II Ips 141/2011 in VSRS II DoR 114/2019 oziroma VSL II Cp 1708/2018) sta glede višine odškodnine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti delno primerljiva s tukaj obravnavanim primerom. V prvi izpostavljeni zadevi je šlo kljub primerljivosti poškodb, za 31 letno in delovno aktivno oškodovanko, z hujšim duševnim trpljenjem,2 v drugi zadevi pa je oškodovanec utrpel celo hujše poškodbe kot tožnik, prav tako je šlo za dosti mlajšega oškodovanca (iz obrazložitve judikata sicer ne izhaja starost oškodovanca, izhaja pa, da bodo poškodbe vplivale na njegovo poklicno usmeritev), prav tako je njegova splošna življenjska aktivnost bila huje okrnjena kot tožnikova v naši zadevi. Sodišče mu je dosodilo 32.000,00 EUR.3

16. Ob pravilni uporabi materialnega prava (179. in 182. člena OZ) predstavlja zato po mnenju sodišča druge stopnje pravično denarno odškodnino tožniku za pretrpljene duševne bolečine, upoštevajoč vse relevantne okoliščine na njegovi strani ter primerljive primere iz sodne prakse, znesek 17.000,00 EUR.4 Tako odmerjena odškodnina je primerljiva tudi z zadevo VSRS Sodba in sklep II Ips 708/2008 z dne 9. 10. 2008, kjer je 51 letni oškodovanec v posledici dveh nezgod, približno enako hudimi poškodbami kot naš tožnik, zmanjšano sposoben za delo kot tudi druge aktivnosti, njegova kvaliteta življenja se je bistveno spremenila, postal pa je tudi invalid. Sodišče mu je dosodilo 22.951,09 EUR.

17. Neutemeljena pa je pritožba o previsoki odškodnini za skaženost. Upoštevajoč visoko število brazgotin na tožnikovem telesu in glavi (str. 24 izvedenskega mnenja), ki tožnika po lastni izpovedbi sicer ne motijo toliko, je ta izpovedal tudi, da mu je nerodno (v toplicah) predvsem zaradi desne noge, ki mu grdo oteče in postane vsa vijolična, zato je odškodnina za to vrsto škode v višini 1.000,00 EUR pravično odmerjena.

18. Skupno odmerjena odškodnina v višini 38.000,00 EUR tako predstavlja pravično denarno zadoščenje za vse oblike nepremoženjske škode ter je skladna z višinami odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi. Na znesek 38.000,00 EUR so v obdobju od 6. 1. 2018 do 24. 10. 2019 natekle obresti v višini 5.463,67 EUR. S plačilom nespornega dela odškodnine v višini 28.000,00 EUR se najprej pokrijejo obresti v višini 5.463,67 EUR ter del prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 22.536,33 EUR, tako da se tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodi še znesek v višini 15.463,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 do plačila.

19. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da sta bila stroška za prenovo kopalnice v višini 2.988,41 EUR in nakupa novega ležišča v višini 547,85 EUR nepotrebna. Potrebnost obeh stroškov je bila ustrezno zatrjevana, izhaja iz izvedenskega mnenja kot izpovedbe tožnika, potrjena pa je bila tudi z ustreznimi računi, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

20. Prav tako pravilna je odločitev glede povračila premoženjske škode za nakup novega električnega vozička in nakupa očal ter je v tej zvezi slediti razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je podalo v točki 46. in 47. obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je potrebo in posledično nakup električnega vozička zadostno izkazal z izvedenskim mnenjem (izvedenec je pojasnil, da tožnik za daljše razdalje potrebuje invalidski električni voziček; l. št. 91 spisa), prav tako je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da pred škodnim dogodkom nikoli ni uporabljal električnega skuterja, da je po poškodbi imel star električni skuter, ki se mu je pokvaril, zato sta šla njegova hčerka in zet po novega, pri čemer bi naj stari skuter bil vzet v račun (l. št. 126-127 in 129-130 spisa). Tudi znesek, ki naj bi ga tožnik plačal na nakup novega električnega vozička, se po njegovi izpovedbi sklada z zneskom, ki je naveden na računu in se nahaja pod prilogo A7 spisa. Glede na povedano tako ne gre slediti poglavitni pritožbeni navedbi toženke, da je tožnik nakup novega vozička dokazoval zgolj z računom, ki je v nemškem jeziku in ga ne razume. Sodišče druge stopnje je sicer mnenja, da bi za pravilno procesno postopanje bilo smiselno, da bi sodišče prve stopnje tožniku naložilo predložitev overjenega prevoda spornega računa, vendar navedena opustitev, glede na to, da je tožnik rabo in nakup vozička uspel dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

21. Tudi glede škode, ki jo je tožnik imel z nakupom novih očal je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Četudi iz tožnikove zdravstvene dokumentacije ni bil razviden podatek ali je tožnik pred obravnavano prometno nezgodo nosil očala niti se med samo policijsko preiskavo niso našla, je izpoved tožnika v tej zvezi zadosti prepričljiva. Tožnik je namreč med drugim izpovedal, da so očala nekam odletela in da jih ni bilo, zato je šel k optiku ter tam vzel najcenejša. Da je tožnik očala očitno uporabljal tudi že pred nezgodo smiselno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec pojasnil, da tožnik v obravnavani nezgodi ni utrpel poškodb, zaradi katerih bi se mu poslabšal vid (l. št. 91 spisa). Slednje dejstvo zato tudi sodišče druge stopnje napotuje na zaključek, da je tožnik že pred nezgodo slabše videl in je uporabljal očala. S tem v zvezi je neutemeljen ugovor toženke, da iz računa za nakup novih očal (priloga A7) ni razvidno ali je šlo za daljnovidna ali kratkovidna očala, saj navedeno za obstoj in posledično priznanje škode iz tega naslova ni bistveno. Četudi bi tožnik v avtomobilu imel očala za branje, so bila v predmetni nezgodi, ki ni bila povzročena po njegovi krivdi, poškodovana in bi mu nastala škoda.

22. Iz naslova premoženjske škode za prenovo kopalnice, nakup novega ležišča, električnega vozička, očal ter spodnjega dela zobovja (pritožbeno ni bilo sporno), gre tožniku odškodnina v skupni višini 13.578,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018. 23. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve izgube na dobičku za celotno vtoževano obdobje (2015-2018). Glede na to, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bila povzeta iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti kakšne psihične motnje, ki bi sčasoma napredovala in bi krnila njegove sposobnosti na področju kognitivnega funkcioniranja ter že zgoraj ugotovljenega dejstva, da je tožnik že konec leta 2015 ponovno pričel izdelovati izvedenska mnenja, saj so ga sodišča sama ponovno pričela imenovati, sam pa je tudi pisal na dve sodišči, da zopet lahko opravlja delo, da sedaj sprejme vsako delo, pri čemer naj bi v celotnem obdobju odklonil zgolj tri mnenja zaradi poznanstva (l. št. 130-133 spisa), upad dela oz. dobička v letih 2016-2018 ni možno pripisati škodnemu dogodku. V letih 2016-2018 je tožnik očitno opravljal izvedenska dela (izpisek Rek obrazcev; priloga C3), sicer manj kot pred škodnim dogodkom, vendar je ob tem treba upoštevati njegovo lastno izpovedbo, da ni obvestil vseh sodišč o škodnem dogodku (ali so ga ta sodišča manj imenovala in iz katerega razloga tožnik ne pove) in da je v letu 2016 bil star že 81 let, pri čemer so sodišča to vedela in da kakšnih zapletenih zadev tudi ne bi zmogel več delati (l. št. 131 spisa), zato je v tej zvezi tudi nepomembna tožnikova trditev, da je upad dela pripisati njegovi gibalni oviranosti in da mu težave predstavlja že oddaja pošiljke na pošto, saj dela od leta 2016 očitno ni odklanjal, težavo z oddajo pošiljke na pošte pa je kot povedano, saniral s poštarjem oz. kurirjem, ki je to opravil zanj.

24. Upoštevajoč navedeno je tožnik upravičen do povrnitve škode iz naslova izgubljenega dobička samo za obdobje ko dela dejansko ni mogel opravljati, torej od dne škodnega dogodka pa do konca leta 2015. Višino te izgube na dohodku je sodišče druge stopnje ugotovilo tako, da je od zneska dohodka iz naslova drugega pogodbena razmerja (pod prilogo C1), ki ga je tožnik prejel v letu 2014 (48.712,65 EUR bruto oz. 38.463,73 EUR neto), odštelo znesek, ki ga je prejel v letu 2015 (21.948,96 EUR bruto oz. 17.359,38 EUR neto) ter tako dobilo znesek izgube za leto 2015 v višini 26.763,69 EUR bruto oz. 21.104,35 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018. 25. Tožniku tako pripada skupno 34.682,61 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018. **K pravdnim stroškom**

26. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje na novo odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem je upoštevalo temeljno pravilo o povrnitvi stroškov, tj., da v končni fazi bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Uspešnost posameznih pravdnih dejanj ni pomembna, niti niso pomembne posamezne faze postopka. Pravilo o povrnitvi stroškov glede na uspeh se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe (154. člen ZPP).5 Skladno z navedenim in načelom pravičnosti je sodišče druge stopnje vnovič izračunalo najprej potrebne pravdne stroške obeh pravdnih strank ter nato izračunalo uspeh. Pri tem ni sledilo razlogom izpodbijane sodbe, da je tožnik za izračun stroškov v vseh fazah postopka uporabil prvotno vtoževani znesek 94.853,66 EUR. Po pregledu stroškovnika (priloga A19) sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik kot vrednost spora sicer navedel prvotno vtoževani znesek (94.853,66 EUR), vrednost storitve za opravo posameznih pravdnih dejanj pa je priglasil po vrednosti spora 121.699,10 EUR. Očitno gre za zmotni zapis tožnikovega pooblaščenca, upoštevajoč, da je dejanska vrednost, ki jo tožnik vtožuje v obravnavani zadevi 121.699,10 EUR, za to vrednost je bila plačana sodna taksa, prav tako je o tej višini zahtevka bilo v končni fazi tudi odločeno. Od slednje vrednosti je zato sodišče druge stopnje tudi odmerilo pravdne stroške.

27. Tožniku je glede na potrebnost (155. člen ZPP) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznati naslednje odvetniške stroške: 1300 točk za sestavo odškodninskega (tar. št. 38/1 OT, 20 točk za sestavo predpravdnega poziva toženki (tar. št. 39/4 OT), 1300 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18/1 OT), 20 točk za sestavo poizvedb pri FURS (tar. št. 39/4 OT), 20 točk za sestavo dopisa sodišču dne 6. 6. 2018 (tar. št. 39/4 OT), 1300 točk za 1. pripravljalno vlogo z dne 29. 8. 2018 (tar. št. 19/1 OT), 975 točk za 2. pripravljalno vlogo z dne 9. 11. 2018 (tar. št. 19/2 OT), 1300 točk za zastopanje na naroku dne 21. 1. 2019 (tar. št. 20/1 OT), 20 točk za dopis sodišču z dne 20. 2. 2019, 650 točk za zastopanje na naroku dne 11. 3. 2019 (tar. št. 20/2 OT), 20 točk za dopis sodišču z dne 11. 4. 2019, 650 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 23. 9. 2019 (tar. št. 19/3 OT), 650 točk za pripravljalno vlogo z dne 16. 10. 2019 (tar. št. 19/3 OT), 650 točk za zastopanje na glavni obravnavi dne 23. 10. 2019 (tar. št. 20/2 OT),6 50 točk za urnino na tem naroku (6. člen OT), 650 točk za pripravljalno vlogo z dne 23. 3. 2020 (tar. št. 19/3 OT), 325 točk za zastopanje na naroku dne 8. 6. 2020 (tar. št. 20/3 OT). Vse ostale priglašene stroške, sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo, saj so bodisi previsoko priglašeni (npr. kratki dopisi, zastopanje na narokih, urnina), ne predstavljajo samostojne storitve (konference s stranko) ali pa so neizkazani (dopisi in poročila stranki, dodatne poizvedbe pri FURS). Skupno je tožnik upravičen do 9.250 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR (13. člen OT) znaša 5.500,00 EUR. K temu znesku je prišteti še 61,6 EUR materialnih stroškov (skupaj 5.561,5 EUR) ter na ta znesek še 22% DDV (1.223,53 EUR), kar skupaj znaša 6.785,03 EUR. K temu znesku je prišteti potne stroške tožnika v višini 19,20 EUR, priglašeno nagrado za izvedenca v višini 964,31 EUR (653,31 EUR + 311,00 EUR) ter sodno takso v višini 2.115,00 EUR. Skupni pravdni stroški tožnika znašajo 9.883,53 EUR.

28. Sodišče druge stopnje je toženki priznalo: 20,00 EUR administrativnih stroškov, ki jih je nedvomno imela s tiskanjem, kopiranjem in pošiljanjem pripravljalnih vlog ter 964,31 EUR kot nagrado za izvedenca, skupno torej 984,31 EUR. Višji priglašeni stroški niso izkazani.

29. Tožnik je uspel s 59,72% (od priglašenih 121.699,10 EUR je uspel v višini 72.682,61 EUR), toženka pa v višini 40,28%. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 5.902,44 EUR (od skupno priznanih stroškov v višini 9.883,53 EUR), toženka pa do 396,48 EUR (od skupno priznanih stroškov v višini 984,31 EUR), kar po pobotu pomeni, da je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 5.505,96 EUR.

30. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na način da je izrek oblikovalo povsem na novo (358. člen ZPP), tudi v delu, kjer je bil postopek ustavljen (točka I. izreka), saj je prišlo do spremembe višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in posledično spremembe zakonskih zamudnih obresti (3. točka 365. člena ZPP).

31. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) v višini 44,23% (od pritožbeno spornih 91.251,10 EUR, saj že nakazanih 28.000,00 EUR in strošek zobne proteze v višini 2.448,00 EUR ni bil predmet pritožbe, je uspela v višini 40.422,49 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo naslednje stroške: 10,00 EUR za materialne stroške in 1.893,00 EUR kot takso za pritožbo, kar je skupaj 1.903,00 EUR. Odgovor na pritožbo, ki sta ga podala tožnik in toženka z ničemer ni prispeval k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben in svoje stroški z njim krijeta sama (155. člen ZPP) Glede na uspeh toženke ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 841,70 EUR.

32. Sodišče druge stopnje je skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča odločilo tudi o revizijskih stroških, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 165. v zvezi s 155. členom ZPP.

33. Tožniku je priznalo: 1125 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije (tar. št. 21/4 OT) ter priglašenih 787,5 točk za sestavo revizije, kar znaša skupaj 1.912,5 točke oziroma 1.147,5 EUR. K temu je prišteti še 2% materialnih stroškov oziroma 22,95 EUR ter 22% DDV oziroma 257,50 EUR, kar skupaj znaša 1.427,95 EUR ter še 1.227,00 EUR sodne takse za postopek z revizijo. Skupno so tožniku nastali revizijski stroški v višini 2.654,95 EUR.

34. Toženki je priznalo: 1350 točk za odgovor na revizijo oziroma 810 EUR (tar. št. 21/3 OT), 2% za materialne stroške ter 22% DDV. Skupno torej 1.007,96 EUR. Višje priglašeni stroški niso izkazani.

35. Po medsebojnem pobotu je toženka tožniku dolžna povrniti 1.646,99 EUR revizijskih stroškov.

1 Prikrajšanje je tako lahko med 25% in 49%, in ne pomeni, da je bilo tožnikovo prikrajšanje skoraj polovično (49%), kot to poskuša prikazati tožnik v odgovoru na pritožbo toženke. Kaj takega iz izvedenskega mnenja namreč ne izhaja. 2 Tožničine življenjske aktivnosti so zaradi posledic prometne nesreče zmanjšane za najmanj 50 odstotkov (težko hodi že ravnem terenu, ne more se ukvarjati s športnimi dejavnostmi, težko prenaša bremena, delo na delovnem mestu opravlja z večjimi napori), številne težave pa ima tudi na psihičnem področju (motnje spanja, motnje koncentracije, čustvena labilnost, anksioznost, depresivnost, zmanjšana storilnost), zaradi česar so tožničine aktivnosti tudi s tega vidika 40-50 odstotno zmanjšane. Sodišče druge stopnje ji je dosodilo 50.000,00 EUR. 3 Tožnik zaradi nezgode trpi trajne funkcionalne posledice, ki so posledica zloma obeh goleni - zmanjšano gibljivost obeh golen lažje stopnje, levega gležnja srednje in desnega gležnja lažje stopnje. Tožniku je po zlomu desne goleni ostala 10 stopinj omejena gibljivost kolena in omejena dorzifleksija gležnja, po zlomu leve goleni pa nekaj stopinj omejena gibljivost kolena in omejena gibljivost gležnja. Pri hoji šepa. Zarastline po poškodbah mehkih tkiv prsnega koša in zarastline v prsni votlini ga omejujejo pri težjih fizičnih naporih - trpi bolečine v prsnem košu in medenici, pri hoji po stopnicah, navkreber in navzdol pa predvsem v desnem kolenu. Hodi lahko le do 500 m, potem ga začne boleti koleno, tako da vedno, ko kam gre, računa, kako bo prišel nazaj. Hojo po stopnicah komaj zmore. Ne zmore rekreativnih dejavnosti, ki jih je izvajal pred nezgodo, niti težjih gospodarskih opravil, dela na vrtu. Tudi stati ne more dalj časa, seksualnega življenja nima več. Brez pomoči rok iz stola ne more vstati. Njegova hoja je antalgična, nekako nekoordinirana in nekoliko šepajoča. 4 Pri odmeri višine odškodnine za to vrsto škode je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi duševno trpljenje, ki ga je doživljal tožnik v času delirantnega stanja po prebujanju iz kome. 5 Prim. VSL Sklep I Cp 742/2018 z dne 10. 10. 2018. 6 Pooblaščenec tožnika je za vsak pristop na narok (razen zadnjega z dne 8. 6. 2020) priglasil 1300 točk. Četudi je 21. 1. 2019 sodišče prve stopnje opravilo samo pripravljalni narok in bi tožniku šlo zgolj 50% po tar. št. 20/2 OT, je sodišče druge stopnje iz razloga preglednosti tožniku za 1. pristop na narok sicer priznalo 100% nagrado za zastopanje (tar. št. 20/1 OT), za vsak nadaljnji pristop pa nato po 50% (tar. št. 20/2 OT). Končni izid nagrade je po OT enak.