Jedro

Tožnik ni izkazal, da je začasna odredba, da se mu dodeli denarna socialna pomoč, ki mu s strani toženca ni bila odobrena, potrebna za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, saj je razpolagal z denarnimi sredstvi v znesku 71.7290,00 EUR, od katerih je del v višini 1.829,00 EUR zadržal zase. Terjatev tudi ni verjetno izkazana, saj toženec o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo o zavrnitvi dodelitve denarne socialne pomoči sploh še ni odločil, pogoji za tožbo zaradi molka organa pa niso izpolnjeni. Zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da se tožencu naloži, da tožniku nudi redno denarno socialno pomoč za obdobje od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo denarne dajatve v višini 288,81 EUR mesečno od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 v enem znesku v višini 1.732,86 EUR s pripadki. Meni, da mu nastaja težko popravljiva/nepopravljiva škoda na številnih, za povprečnega človeka samoumevnih področjih izobraževanja, zdravstva in materialne varnosti ter človekovega dostojanstva. Meni, da sodišče ni upoštevalo 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki omogoča, da se izda tudi začasna odredba, s katero se naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Meni, da je odločitev upravnega organa neprepričljiva in toženka ni z ničemer izkazala, da je nekaj čez 70.000,00 EUR sredstev na njegovem računu tudi njegova last. Te nesmisle povzema tudi sodišče. Tožnik nima zagotovljeno bivanje v hiši staršev. Že pred leti je na CSD A. dostavil dokazilo o prebivanju v lastnem gospodinjstvu in ne v skupnem gospodinjstvu s komerkoli drugim. Meni, da je prišlo s strani delavk CSD A. do nagajanj. Ne drži, da bi del sredstev, ki jih je imel na računu, porabil zase, za lastno preživetje. CSD A. je posredoval dokazilo o prenakazilu vsega, razen 2.000,00 EUR. Navaja, da je aktivni iskalec zaposlitve. Za zavarovanje nedenarne terjatve je že v vlogi izkazal vse potrebne in zadostne pogoje za ugoditev njegovemu predlogu, saj je izkazal verjetni obstoj svoje terjatve s tem, da je redni prejemnik denarne socialne pomoči, da je aktivni iskalec zaposlitve oziroma brezposelni brez omembe vrednega premoženja v lastnem gospodinjstvu. Meni, da zadošča, če upnik izkaže obstoj alternativno: ali nevarnost uveljavitve svoje terjatve, ali da izkaže, da mu grozi nastanek nenadomestljive škode, ali da sicer grozi uporaba sile. Tudi če mu kdo kdaj kaj podari v stanju, ko ne prejema denarne socialne pomoči, in država na celi črti odpove, se sodišče na to ne more sklicevati. Ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni prišlo pri njemu do situacije, ko se lahko govori, da mu nastaja nenadomestljiva škoda, niti to ni edina možna predpostavka za ugotovitev predloga tožnika. Nerelevantne so navedbe sodišča glede tega, ali je sploh vložil pritožbo na drugostopenjski organ, saj ministrstvo, v času od 31. 7. 2012 do 1. 12. 2012, o zadevi še ni odločilo. Pritožbi prilaga urgence ZZRS za ureditev osnovnega zdravstvenega zavarovanja, neplačane račune za opravljanje izpitov, kar izkazuje njegovo materialno ogroženost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Skladno s prvim odstavkom 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev, oziroma če so izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja in zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanj, ki pomenijo izpolnitev tožbenega zahtevka. Tako v primeru izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne kakor ne nedenarne terjatve, mora upnik za verjetno izkazati, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V primeru zavarovanja denarne terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. V primeru začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tudi tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ se uporabljata glede začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da tožnik v konkretnem primeru ni dokazal, da je začasna odredba potreba, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da tožniku pri preživljanju pomagajo tudi drugi in da je del sredstev od 71.729,00 EUR porabil zase. Da je temu tako izhaja tudi iz pritožbe tožnika zoper odločbo o zavrnitvi, izdano s strani CSD A. dne 14. 9. 2012. Tožnik v tej pritožbi med drugim izrecno navaja, da je od 71.729,52 EUR, ki jih je dvignil s svojega računa na banki, namenil preživljanju do 2.000,00 EUR. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazana tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati. V kolikor je tožnik v mesecu septembru imel na razpolago denarna sredstva v višini 71.729,00 EUR in tudi v kolikor je od teh sredstev del teh sredstev vrnil, del pa zadržal zase (vsaj v višini 1.829,00 EUR), navedeno kaže, da tožniku ne nastaja zaradi izdaje negativne odločbe nenadomestljiva škoda.

Pritožbeno sodišče meni, da tožnik tudi ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnik nastala in v danem primeru ni možno govoriti o tem, da je terjatev tožnika verjetno izkazana. O verjetnosti govorimo tedaj, ko so razlogi za resnično močnejši in številnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo, da je možna tožba le zoper dokončno odločbo. Iz do sedaj predložene dokumentacije iz spisa ni razvidno, da bi tožena stranka o pritožbi tožnika zoper odločbo CSD A. z dne 14. 9. 2012, s katero je bilo odločeno, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, že odločila. Pri tem ima tožena stranka v posebnem ugotovitvenem postopku v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku dvomesečni rok za izdajo odločbe. V skladu z 72. členom ZDSS-1 se tožba vloži v 30-ih dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. V kolikor pa pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Tožnik navedene situacije še ni izkazal, saj v spisu ni njegove zahteve ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da mora izdati odločbo o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh. Ravnanje po prej navedenem je procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Iz s strani tožnika predložene dokumentacije izhaja, da se je na razgovoru, opravljenem v prostorih CSD A. z dne 10. 9. 2011, zavezal, da bo do konca tedna službi dokazal, da je sredstva v višini 71.729,52 EUR, na katera je pozabil, prenakazal. Na istem razgovoru je podal tudi izjavo, iz katere izhaja, da je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb pri Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije, ker se ni udeležil nekega sestanka z osebno svetovalko. Do denarne socialne pomoči je upravičen tisti posameznik, ki si materialne varnosti ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sam ne more vplivati. Z denarno socialno pomočjo se posamezniku zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Kot krivdni razlog zakaj neka oseba ni upravičena do denarne socialen pomoči Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010) določa tudi razloge, zaradi katerih pristojni organ za zaposlovanje osebno preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb (primer iz 3. točke 28. člena), kakor tudi ne osebi, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Do sedaj navedena dejstva so močnejša in številnejša kot pa razlogi, ki govorijo v prid tožniku glede verjetno izkazane terjatve tožnika.

Glede na to, da po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, niti ni bistveno ali je podana ena od nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe, kakor so določene v drugem odstavku 272. člena ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.