Jedro

Pri prostem preudarku mora tožena stranka navesti razloge za odločitev. Obrazložitev odločbe mora vsebovati dejanske okoliščine in dejstva, ki utemeljujejo uporabo določenih norm. Tožena stranka tega ni storila, zato je sodišče njeno odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Banke Slovenije z dne 9.9.1992.

Obrazložitev

Tožeča stranka je z vlogo z dne 4.5.1992 zaprosila toženo stranko, da ji dobiček v znesku 5.820,50 DM za investicijska dela, ki jih je izvajala s kooperantom v ZR Nemčiji na podlagi registriranih pogodb št. 1, 2 in 3 dovoli prenesti na pogodbo 4, ki je tudi vpisana v registru. V utemeljitvi prošnje je navedla, da v ZR Nemčiji izvaja investicijska dela in da ima tam ustanovljeno svoje podjetje. Za poslovanje podjetja s pogodbenim kooperantom so potrebna finančno obratna sredstva.

Tožena stranka je zahtevek zavrnila. Svojo odločbo je oprla na 29. člen zakona o deviznem poslovanju ter na 3. in 8. alineo 2. točke navodil v zvezi z zajemanjem, obdelavo in prenosom podatkov za ugotavljanje odprtih terjatev in obveznosti do tujine (Uradni list RS, št. 18/91-I). Navedla je, da mora podjetje, ko so investicijska dela končana, na podlagi podatkov iz knjigovodstva, poslati Banki Slovenije obračun opravljenih del iz vsake sklenjene pogodbe v 90 dneh po dokončanju del v tujini. Predložiti mora obrazec št. 743. Če se dobiček prenese na drugo pogodbo, vnosa v Slovenijo ni. Na podlagi teh dejstev se je tožena stranka odločila, da prošnji ne ugodi.

V tožbi je tožeča stranka predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajala je, da opravlja investicijska dela v tujini. Tožeča stranka je predložila toženi stranki poročilo 17.1.1992, prošnjo pa je vložila 4.5.1992. Dohodek, ki ga je ustvarila tožeča stranka, je po predpisih ZR Nemčije neobdavčen, zato njegov prenos še ni mogoč. Tožena stranka svoje odločitve ni utemeljila z zakonskimi določbami. Gre le za razloge tehničnega značaja, ki jih navajajo navodila. Ni zakonskih razlogov za zavrnitev vloge.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da poslovanje pravne osebe po računih v tujini urejajo 29. člen zakona o deviznem poslovanju, sklep o pogojih, pod katerimi Banka Slovenije izda domači osebi dovoljenje, da ima devize na računu v tujini (Uradni list RS, št. 17/91-I, 21/91-I) in navodilo v zvezi z zajemanjem, obdelavo in prenosom podatkov za ugotavljanje odprtih dajatev in obveznosti do tujine (Uradni list RS, št. 18/91-I). Dovoljenje, da ima lahko domača pravna oseba devize v tujini, se nanaša na posamezno, konkretno pogodbo. Povezovanje z drugimi pogodbami ni predvideno. Banka Slovenije nadzoruje devizno poslovanje s tujino, zato morajo pravne osebe poročati, kar je določeno že v 32. členu zakona o deviznem poslovanju. To določa tudi navedeni sklep. V točki 2 pod 3, 3. in 4. odstavek navodilo navaja, da mora podjetje, ko je investicija končana, poslati Banki Slovenije obračun. Tožeča stranka je ravnala v skladu z zakonom, ne glede na to, kako je bila odločba obrazložena. V dopolnitvi odgovora na tožbo tožena stranka navaja, da je bil sklep o pogojih, pod katerimi imajo domače pravne osebe in zasebniki račune v tujini, spremenjen in objavljen v Uradnem listu št. 60/92. Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je vlogo z dne 4.5.1992 naslovila kot prošnjo za prenos dobička in v njej navedla, da prosi za prenos 5.820,50 DEM iz prejšnjih na novo, to je četrto pogodbo, ki je bila sklenjena s kooperantom v ZR Nemčiji. Torej gre v tem sporu za vprašanje dovoljenja tožeči stranki, da ima za poslovanje v tujini devize na računih v tujini. Gre torej za uporabo 29. člena zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZDP). Ta člen zakona pravi, da Banka Slovenije sme dati takšno dovoljenje pod pogoji, ki jih sama določa. Te pogoje je določila s sklepom o pogojih, pod katerimi Banka Slovenije izda domači osebi dovoljenje, da ima devize na računu v tujini (Uradni list RS, št. 17/91-I in 21/91-I). Dovoljenje, da ima lahko pravna oseba ali zasebnik devizna sredstva v tujini, Banka Slovenije, glede na vsebino navedene določbe zakona, izda po prostem preudarku. V 67. členu zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZBS) je določeno, da pri odločanju o pravicah in obveznostih pravnih oseb postopa Banka Slovenije po zakonu o splošnem upravnem postopku, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. To pomeni, da mora tožena stranka pri odločanju, ki ga ureja navedeni člen zakona o Banki Slovenije, uporabljati določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/87 - ZUP) ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji, ker ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in ker ni z zakonom drugače določeno. ZUP ureja prosti preudarek v 4. členu, v katerega drugi odstavek pravi, da mora biti odločba, ko je upravni organ pooblaščen odločati po prostem preudarku, izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Tožena stranka mora v takšnih primerih navesti razloge za odločitev, iz katerih mora biti razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnala samovoljno, ampak v mejah in v skladu z danimi pooblastili. Tožena stranka v utemeljitvi izpodbijane odločbe razlogov za odločitev ni navedla, ker mora obrazložitev odločbe vsebovati tudi dejanske okoliščine in dejstva, ki utemeljujejo uporabo določenih norm. Obrazložitev izpodbijane odločbe dejanskih okoliščin in dejstev ne navaja, zaradi česar dejansko nima razlogov. Pogoje za izdajanje dovoljenj po 29. členu zakona o deviznem poslovanju je Banka Slovenije izdala kot sklep o pogojih. Ta določa, da mora biti zahteva za izdajo dovoljenja za devizni račun in devize v tujini obrazložena (1. odstavek 1. točke) in da mora vsebovati podatke, ki so določeni v 2. točki. V upravnih spisih ni podatkov o tem, v kateri tuji banki bodo devize, ni mnenja o boniteti, ni pa tudi navedena vrednost sklenjenega posla. Tožena stranka je torej odločila na podlagi nepopolne vloge, čeprav bi morala ravnati po 68. členu ZUP in od tožene stranke zahtevati, da jo dopolni.

Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sklicuje na navodilo v zvezi z zajemanjem, obdelavo in prenosom podatkov za ugotavljanje odprtih terjatev in obveznosti do tujine (Uradni list RS, št. 18/91-I), ki pa neposredno ne ureja vprašanja, ki je predmet odločanja.

Ker tožena stranka v utemeljitvi odločbe ni navedla razlogov za svojo odločitev, ni pa tudi ravnala v skladu s sklepom (Uradni list RS, št. 17/91-I in 21/91-I), je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 v zvezi z navedeno določbo) izpodbijano odločbo odpraviti.