Jedro

Pravna razmerja pri odstopu pogodbe iz 145. člena ZOR je treba obravnavati kompleksno kot pogodbeno voljo strank, da vstopi v pogodbo, sklenjeno med dvema pogodbenima strankama, namesto ene pogodbene stranke tretja oseba. Toda ta vstopa v pogodbe s pravicami in tudi pogodbenimi dolžnostmi, ne pa le s pravicami.

Obveznosti tretja stranka ni mogla prevzeti, saj bi za prevzem dolga po prvem odstavku 446. člena ZOR bila potrebna privolitev v omenjenih zavarovalnih pogodbah. Zato pogodba o odstopu dvostransko odplačne pogodbe tudi ne more predstavljati pravnega naslova samo za odstop terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča z dne 30.4.1993 in tožbeni zahtevek, po katerem bi naj tožena stranka plačala tožeči stranki 1.537.347,00 SIT s pp, zavrnilo in tožeči stranki naložilo v plačilo 91.767,00 SIT toženkinih stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi kršitve materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter predlaga spremembo drugostopne in prvostopne sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev tako sodbe druge stopnje kot prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zgrešeno je materialnopravno izvajanje tožeče stranke, da je njen tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnih premij - ki jih tožena stranka dolguje na podlagi zavarovalnih pogodb sklenjenih 1989. leta z zavarovalnico C. - utemeljen, ker je pogodbena stranka C. njej odstopila to terjatev v okviru določila 23. člena Pogodbe o ustanovitvi in poslovanju mešane zavarovalne družbe S., zavarovalna hiša L. z dne 27.11.1992 (priloga k redni številki 8 v spisu), po katerem je tožeča stranka prevzela vse pravice in obveznosti C. in vstopila kot pravni naslednik v pravna razmerja, ki izhajajo iz njenih bivših filijal v L., K. in N. Iz določbe 23. člena ustanovitvene pogodbe izhaja, da sta tožeča stranka in C. sklenili pogodbo o odstopu pogodbe v smislu 145. člena ZOR. Toda ta pogodba veže drugo stranko le, če privoli v odstop. Tožena stranka pa je privolitev odklonila (list 23 v spisu).

Glede na tako stanje pogodbenih razmerij ni mogoče iz citirane določbe 23. člena ustanovitvene pogodbe zaključiti, da ta predstavlja pravno podlago (vsaj) za cesijo iz 436. člena ZOR, na katero po določilu prvega odstavka 438. člena ZOR ni potrebna dolžnikova privolitev. Pravna razmerja pri odstopu pogodbe iz 145. člena ZOR je treba obravnavati kompleksno kot pogodbeno voljo strank, da vstopi v pogodbo, sklenjeno med dvema pogodbenima strankama, namesto ene pogodbene stranke tretja oseba. Toda ta vstopa v pogodbe s pravicami in tudi pogodbenimi dolžnostmi, ne pa le s pravicami, kot to meni tožeča stranka. Obveznosti namreč tožeča stranka ni mogla prevzeti od C. do tožene stranke, saj bi za prevzem dolga po prvem odstavku 446. člena ZOR bila potrebna privolitev tožene stranke kot upnika v omenjenih zavarovalnih pogodbah.

Ker tedaj tožeča stranka na podlagi določila 23. člena ustanovitvene pogodbe ni pridobila aktivne legitimacije za izterjavo terjatev do tožene stranke, sta sodišči druge stopnje in prve stopnje utemeljeno zavrnili tožničin tožbeni zahtevek. Glede na to je brezpredmetno, da je sodišče druge stopnje štelo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala cesije kot podlage za njen tožbeni zahtevek, kajti četudi je tožnica odstop terjatve uveljavljala, ni mogla na tej podlagi uspeti, kot že obrazloženo.

Zato je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.