Jedro

Nadzidava celotne hiše za en meter in prizidani vetrolov ne predstavljajo takšnih del, za katera ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja po določbi 1. odstavka 51. člena ZUN. Ker tega tožnica ni pridobila, je ukrep urbanističnega inšpektorja utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1682/98-11 z dne 8.9.1999.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota L. z dne 21.10.1997, kolikor se ta nanaša na: 1. točko izreka te odločbe, po kateri mora tožnica v roku 30 dni od prejema te odločbe odstraniti k stanovanjski hiši prizidani vetrolov dimenzije 2m x 3m in nadzidavo celotne stanovanjske hiše tlorisne dimenzije 11.50m x 8.50m za 1m nad pritlično etažo, vse na zemljišču s parc. št. 411/29 k.o. T.p.; 3. točko izreka odločbe, ki določa, da če tožnica v danem roku ne bo opravila naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno v 1. točki izreka te odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške; 4. točko izreka odločbe, ki določa, da bo tožnica plačala stroške, nastale z izvršbo, na podlagi posebnega sklepa in 5. točko izreka odločbe, ki določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Odpravila pa je 2.točko izreka odločbe in jo nadomestila z novo točko. V novi 2. točki je za objekt iz 1. točke določila prepovedi, navedene v 76.c členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN). V izpodbijani sodbi sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je v obravnavanem primeru šlo za poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja, zato je bil inšpekcijski ukrep utemeljen in skladen s 73. členom ZUN. Nadzidava celotne hiše za 1 meter in prizidani vetrolov tudi po presoji sodišča prve stopnje predstavljajo takšna dela, za katera si mora investitor na podalgi 1. odstavka 50. člena ZUN pridobiti lokacijsko dovoljenje in jih ni mogoče šteti med dela, navedena v 1. odstavku 51. člena ZUN. Tožničine navedbe, da se je z gradnjo le prilagajala drugim investitorjem, niso pravno relevantna v tem primeru.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka, ker je, kljub tožbenemu predlogu, da razpiše obravnavo in izvede predlagane dokaze (zaslišanje strank, prič, ogled na kraju samem), odločilo na nejavni seji. Vztraja na stališču, da za dela, ki jih je opravila, ne potrebuje lokacijskega dovoljenja. Čeprav je naročila izdelavo lokacijske dokumentacije zaradi pridobitve lokacijskega dovoljenja, ne pomeni, da se strinja s tem, da ga tudi potrebuje. S tožbeno navedbo, da so v M. tudi drugi lastniki izdelali vetrolove in nadzidali hiše brez dovoljenj, pojasnjuje, zakaj se je spornega posega sploh lotila. Na glavni obravnavi ali vsaj na pripravljalnem naroku bi lahko potek postopka pridobitve lokacijskega dovoljenja še dodatno pojasnila, stranki pa bi se lahko sporazumeli o saniranju stanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja na podlagi 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta ne glede na gradbeno fazo odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez ustreznega dovoljenja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dela, kakršna so bila v obravnavanem primeru opravljena, to je nadzidava celotne hiše za en meter in prizidani vetrolov, ne predstavljajo takšnih del, za katera ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja po določbi 1. odstavka 51. člena ZUN. Tega pa tožnica pred pričetkom del ni pridobila, kar ni sporno, saj tega niti ne zatrjuje. Razlogi, zaradi katerih naj bi tožnica posegla v prostor, na pravilnost in zakonitost odločbe ne morejo vplivati, saj je za odločitev v tem postopku pomembno samo, ali je tožnica za poseg v prostor, v času inšpekcijskega ukrepa, imela ustrezno dovoljenje. Na drugačno odločitev v tem postopku tudi ne more vplivati postopek za pridobitev lokacijskega dovoljenja za poseg v prostor, ki naj bi ga tožnica začela po tem, ko je že bila bila izdana odločba prve stopnje. Morebitna kasnejša pridobitev lokacijskega dovoljenja lahko vpliva le na izvršitev še neizvršenega ukrepa, sicer izvršljivega že na podlagi odločbe prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča glede bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovljeno že v upravnem postopku, ni bistveno kršilo določb postopka, če ni opravilo glavne obravnave ter izvedlo dokazov, ki jih je tožnica predlagala v tožbi. Sicer pa se ti na bistveno okoliščino, to je na razpolaganje z lokacijskim dovoljenjem v času izdaje prvostopne odločbe, ne nanašajo. Uveljavljani pritožbeni ugovori zato niso utemeljeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 73. člena ZUS, tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.