Jedro

Nadomestila, ki ga tožnikov sin prejema na podlagi ZDVDTP, ni mogoče uvrstiti med nobenega izmed dohodkov, naštetih v ZVojI, tako da veljavna pravna ureditev ne omogoča njegovega izvzetja izmed prejemkov, ki se upoštevajo pri izračunu deleža prejemkov na družinskega člana.

Izrek

Zadevi I U 1036/2013 in I U 1065/2013 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 1036/2013. Tožbi se zavrneta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S prvo od izpodbijanih odločb (130-6627/2012-10 z dne 14. 3. 2013) je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do veteranskega dodatka. V obrazložitvi navaja, da je po trenutno veljavni pravni ureditvi vojni veteran upravičen do veteranskega dodatka le v primeru, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek. V tožnikovem primeru delež prejemkov na družinskega člana znaša 501,07 EUR, kar presega osnovo za veteranski dodatek, ki znaša 497,15 EUR. Pri dohodkih družinske skupnosti je bil upoštevan tudi znesek nadomestila 288,89 EUR, ki ga na podlagi Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP) prejema tožnikov sin A.A., ki je sicer nameščen v Centru ... Navedeno nadomestilo se nakazuje temu centru.

Z drugo od izpodbijanih odločb (130-507/2013-2 z dne 20. 3. 2013) je toženka odločila, da tožniku od 1. 1. 2013 dalje ne pripada pravica do zdravstvenega varstva (plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja). V obrazložitvi navaja, da ima po spremenjenem Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ki dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti in če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Tožnik ima status vojnega veterana in je star več kot 55 let, vendar je bilo s prej navedeno odločbo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do veteranskega dodatka. S tem tudi ne izpolnjuje več pogojev za pravico do varstva po ZVV, kamor spada tudi pravica do zdravstvenega varstva, o kateri je bilo odločeno z obravnavano odločbo. Toženka je zato v skladu z Zakonom o ureditvi javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) po uradni dolžnosti uvedla postopek, v katerem je izdala izpodbijano odločbo.

Drugostopenjski organ je postopka v zvezi z obema izpodbijanima odločbama združil in zavrnil tožnikovi pritožbi zoper ti odločbi. V obrazložitvi navaja, da je treba pri odločanju o pravici do veteranskega dodatka za redne prejemke družinske skupnosti šteti prejemke, ki jih opredeljuje 47. člen Zakona o vojnih invalidih (ZVojI). Po tej določbi se upoštevajo tudi dohodki in prejemki, ki niso obdavčljivi, razen tam taksativno naštetih, med katere pa nadomestilo po ZDVDTP ne spada. Po drugi strani gre za redni mesečni denarni prejemek vzdrževanega družinskega člana, zato je tudi po mnenju drugostopenjskega organa prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je to nadomestilo upošteval pri ugotavljanju skupnih družinskih prejemkov.

Tožnik zoper izpodbijani odločbi vlaga vsebinsko identični tožbi, v katerih navaja, da je zmotna ugotovitev toženke, da ima njegov sin A.A. mesečne prejemke v znesku 288,89 EUR. Sin se namreč nahaja na usposabljanju v Domu ..., ko pa se ne nahaja na usposabljanju, je v varstvu in negi pri tožniku in njegovi ženi. Navedeni znesek je v celoti namenjen pokrivanju stroškov usposabljanja v domu, tako da ga ne prejema tožnik, ki do prejema izpodbijanih določb sploh ni vedel, da ima sin A.A. kakršnekoli dohodke. Ker v času, ko se sin ne nahaja na usposabljanju, zanj skrbi tožnik, bi morala toženka pri ugotavljanju mesečnih prejemkov le prejemke tožnika in njegove žene. Neglede na to pa je neživljenjsko, da tožnik ni upravičen do veteranskega dodatka in zdravstvenega varstva zgolj zato, ker cenzus presega za 3 EUR.

Tožnik iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi, toženki pa naloži vračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovorih na tožbi v bistvenem ponavlja razloge izpodbijanih odločb in sodišču predlaga, naj tožbi kot neutemeljeni zavrne.

Tožbi nista utemeljeni.

Po prvem odstavku 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom združi več odprtih postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo in odločanje. Kot izhaja iz prej povzetih obrazložitev izpodbijanih odločb, je bila v obravnavani zadevi odločitev o pravici do zdravstvenega varstva v celoti vezana na odločitev o pravici do veteranskega dodatka, tožnik pa obe odločbi izpodbija z vsebinsko identičnima tožbama. Odločitvi v obeh zadevah sta torej med seboj neločljivo povezani oziroma vezani na iste razloge, zato je sodišče obe zadevi združilo v skupno obravnavo in odločanje.

V zadevi ni sporna višina dohodkov tožnika, njegove žene ali sina, niti narava teh dohodkov. Prav tako ni sporno, da je tožnikov sin na usposabljanju v Centru ..., pa tudi ne, da ga je toženka kljub temu štela za tožnikovega družinskega člana; v nasprotnem primeru bi bil namreč (tudi ob neupoštevanju njegovega nadomestila) izračunani dohodek na družinskega člana še višji. Kljub tožnikovi navedbi, da izpodbija nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je torej sporna zgolj uporaba predpisa, na podlagi katerega je toženka štela nadomestilo, ki ga prejema tožnikov sin, med skupne redne prejemke družinske skupnosti, in predpisa, ki pogojuje pravico do veteranskega dodatka z višino rednih dohodkov družinske skupnosti. V zadevi je torej sporna izključno uporaba materialnega prava.

Kot pravilno navaja toženka, ima vojni veteran pravico do veteranskega dodatka, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek (8. člen ZVV), osnova za ugotavljanje pravice do veteranskega dodatka in za določanje njegove višine pa je po 9. členu istega zakona enaka osnovi za ugotavljanje pravice do invalidskega dodatka po ZVojI. Po tem zakonu na pravico in višino invalidskega dodatka vplivajo prejemki upravičenca, njegovega zakonca in vzdrževanih družinskih članov, ki jih te osebe redno prejemajo v denarju ali v naravi (46. in prvi odstavek 47. člena).

Po drugem odstavku 47. člena ZvojI se pri izračunu upoštevajo tako dohodki in prejemki, ki so vir dohodnine, kot tudi osebni prejemki, ki niso obdavčljivi. Zakon pri tem izčrpno našteva izjeme od te splošne ureditve: invalidnino, družinsko invalidnino in dodatke za posebno invalidnost po tem zakonu (torej po ZVojI) ter dodatek za pomoč in postrežbo, prejemke iz naslova rejnine ter oskrbe v tuji družini in otroški dodatek. Nadomestila, ki ga tožnikov sin prejema na podlagi ZDVDTP, tudi po presoji sodišča ni mogoče uvrstiti med nobenega izmed naštetih dohodkov, tako da veljavna pravna ureditev ne omogoča njegovega izvzetja izmed prejemkov, ki se upoštevajo pri izračunu deleža prejemkov na družinskega člana.

Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da razume tožnikovo stisko, vendar je pri odločanju vezano na veljavno zakonsko ureditev, ki je povzeta v prejšnjih odstavkih. Podlage za drugačno interpretacijo te ureditve ne daje ne upravnosodna ali ustavnosodna praksa v zvezi z naštetimi zakonskimi določbami, ne obrazložitev teh določb, objavljena v zakonodajnem postopku v Poročevalcu Državnega zbora, ne primerjava z drugimi zakoni, ki urejajo socialnovarstvene prejemke.

V preostalem tožnik izpodbija odločitev o neizpolnjevanju pogojev za pravico do veteranskega dodatka zgolj z navedbo, da je neživljenjsko, da mu ta pravica ni priznana le zato, ker predpisani cenzus presega le za 3 EUR. Vendar pa pri tem ne navaja ne razlogov, iz katerih bi bil ta cenzus neustrezen, ne razlogov, iz katerih upravni organ ne bi smel uporabiti te zakonske določbe. Sodišče zato ni imelo podlage za vsebinski preizkus te tožbene navedbe.

Iz navedenih razlogov je odločitev toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pravico do veteranskega dodatka, pravilna in v skladu z zakonom. Sodišče v celoti sprejema tudi obrazložitev toženke, da tožnik zato, ker ne izpolnjuje pogojev za pravico do veteranskega dodatka, ne izpolnjuje več niti pogojev za pravico do zdravstvenega varstva v obsegu, ki je predmet izpodbijane odločbe. Sodišče zato v tem pogledu ne navaja nadaljnjih razlogov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Zato je sodišče po prvem odstavku 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Kot je bilo obrazloženo, je bila med strankama sporna le uporaba materialnega prava, ne pa dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih upravnih aktov, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.