Jedro

Trditev tožnika, da ni vedel, da lahko zaprosi za azil, je po mnenju sodišča neprepričljiva, saj ni prišel iz izvorne države v Slovenijo brez kakršnih koli komunikacij z ljudmi iz drugih držav, saj je sam povedal, da je imel prijatelja v BiH in tudi v Sloveniji, kjer je prebival v času azilnega postopka oziroma da je prijatelj od očeta od prijatelja v Sloveniji prosil zanj garantno pismo.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določil 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnjo za azil AA, roj. ...1982 v kraju Priština, državljana Srbije in Črne gore, kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema vsebino izjave, ki jo je tožnik podal ob vložitvi prošnje za azil dne 22. 6. 2004. Navaja, da je tožnik matično državo zapustil zaradi težav, ki jih je imel z Albanci, ker je v letih 1998 in 1999 delal na policijski postaji B. Policisti so bili v glavnem srbske narodnosti, zato ga sedaj Albanci obtožujejo, da je izdajalec albanskega naroda. Ubili naj bi mu tudi očeta septembra 2000, ki je bil kurir na isti policijski postaji. Prosilec meni, da so ga ubili Albanci. Prosilcu naj bi grozili že od leta 2000, ponavadi ponoči in sicer dve ali tri zamaskirane osebe z orožjem. Nazadnje je bilo decembra leta 2003, ko so mu tudi dejali, da naj odide s Kosova, drugače ga bodo ubili. Na zaslišanju dne 2. 9. 2004 je tožnik povedal, da je po narodnosti Albanec, po veroizpovedi pa musliman. Živel je v občini C na Kosovu. Trenutno je začasno razseljen pri prijatelju v D v Sloveniji, kateremu tudi občasno pomaga. V Slovenijo je prosilec prvič prišel dne 25. 8. 2003 na podlagi vizuma za sezonsko delo, kjer je ostal vse do 14. 12. 2003, ko se je vrnil na Kosovo, da bi obiskal družino. Vizum mu je potekel dne 16. 2. 2004. V Slovenijo se je nato vrnil 14. 1. 2004, nakar je dne 15. 1. 2004 odšel k prijatelju v E, v Bosno in Hercegovino (BiH), kjer je občasno na črno delal v gradbeništvu vse do 19. 6. 2004. V BiH je odšel zato, ker se je bal, da bo po preteku vizuma v Sloveniji vrnjen na Kosovo. Na policijski postaji je v letih 1997 in 1998 delal kot avtomehanik. Njegov oče je bil ubit septembra 2000, najverjetneje zaradi tega, ker je delal kot kurir na policiji (prosilec je povedal, da na Kosovu čistilcu rečejo kurir) in so ga zato sumili sodelovanja s Srbi. Prosilec predvideva, da so ga ubili Albanci, vendar dogodka ni nihče videl. Januarja 2004 so tožnika ponoči pred hišo preteple neznane osebe v civilnih oblekah in mu grozile s smrtjo. Nadlegovanja so se začela takoj po vojni, intenzivneje pa leta 2003, ko so v mesecu juniju tožnika na cesti pretepli sovaščani. Zmerjali so ga z vohunom. Po juniju 2003 so ga še šestkrat fizično napadli. To naj bi bili večinoma isti ljudje, trije ali pa štirje. Vsakič naj bi mu rekli, da ga bodo naslednjič ubili. Od njega so zahtevali, da naj zapusti Kosovo. Vsak pretep je prijavil na policiji, ki se je tudi odzvala. Poleg tega naj bi mu požgali prvo hišo, domneva da Srbi med vojno, vendar pa so jim nato sorodniki, znanci in neka nemška organizacija pomagali zgraditi novo, kjer sedaj živita prosilčeva mama in sestra. Tožena stranka navaja, da se je prosilec za azil ob sprejemu prošnje svetovalcu za begunce izrecno odpovedal. Pristojni organ je zato azilni postopek vodil brez prisotnosti svetovalca za begunce. Tožena stranka nato v obrazložitvi odločbe navaja, katera poročila je uporabila za ugotavljanje stanja na Kosovu. Gre za poročilo Uprave za priseljevanje in državljanstvo Velike Britanije (Notranje ministrstvo - Navadni in razširjeni bilteni "Azil v Veliki Britaniji", maj 2003, oktober 2003), poročilo OVSE (Mission in Kosovo - Municipal Profile Shtime (profil občine Štimlje), Februar 2005), poročilo Uprave za priseljevanje in državljanstvo Velike Britanije Notranje ministrstvo - Poročilo o Srbiji in Črni gori (Serbia & Montenegro - Country Report, April 2004 and October 2004, Immigration & Nationality Directorate Home Office, United Kingdom). Na podlagi tega tožena stranka med drugim ugotavlja, da je iz poročila Notranjega ministrstva Velike Britanije za Kosovo (april 2004) razvidno, da sta UNHCR in Amnesty International v preteklosti izjavila, da osebe, ki se niso hotele pridružiti OVK ali pa so v času sporov dezertirale, utegnejo na Kosovu potrebovati zaščito. Po poročilu UNHCR iz leta 2001 o posameznikih, ki še potrebujejo zaščito, Notranje ministrstvo Velike Britanije v svojem poročilu (2004) navaja, da v zadnjem času ni novih dokazov o takšnem nasilju in omenjeni kategoriji oseb nista več na seznamu UNHCR tistih etničnih Albancev, ki jim lahko preti preganjanje. Varnostna situacija narodnih manjšin se je v zadnjih dveh letih znatno izboljšala. Vidno je upadlo tudi etnično obarvano nasilje. Mednarodna skupnost se trudi vzpodbuditi povratek in reintegracijo etničnih skupnosti, ki so zapustile Kosovo. Tožena stranka uporablja tudi izjavo Generalnega sekretarja ZN z dne 17. julija 2002, ugotavljala pa je tudi varnostno situacijo v Občini C, iz katere izhaja tožnik. Na tej podlagi tožena stranka izpelje sklep, da je prošnja za azil očitno neutemeljena, saj tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. To utemelji v dveh smereh. Tožena stranka po eni strani pravi, da so tožnika nadlegovali in mu grozili predvsem v letu 2003, medtem ko je iz preučenih poročil razvidno, da je bilo največ nasilja, nad tistimi, ki so veljali za sodelavce jugoslovanskih zatiralcev takoj po vojni, torej leta 2000 oziroma 2001. Večina kriminala in napadov na Albance je sedaj povezana z družinskimi prepiri, ekonomskimi razlogi, kriminalom ali politiko. Kar zadeva občino Štimlje, pa je po poročilu OVSE situacija umirjena, razen manjših prometnih prekrškov, ropov in tatvin. Tožnik navaja, da so ga pogosto napadli zamaskirani neznanci, zatorej ne more z gotovostjo trditi, kdo naj bi bili ti ljudje in iz katerega razloga naj bi ga maltretirali. Prav tako je tožnik vsak napad prijavil na policiji, ki je vsakič poskušala ukrepati, in s tem pokazala interes za pomoč in zaščito prosilca ter pregon storilcev. Po drugi strani pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik v konkretnem primeru zavaja in zlorablja azilni postopek v Republiki Sloveniji. Iz uradnih evidenc pristojnega organa je razvidno, da mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo od 31. 7. 2003 do 16. 2. 2004 iz razlogov sezonskega dela. Omenjeno dovoljenje je bilo z odločbo Upravne enote Kranj št. 220-1469/03-09BEK razveljavljeno dne 24. 12. 2003 zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je tako od konca meseca avgusta 2003 pa do srede meseca decembra 2003 bival in delal v Sloveniji. Nato je odšel nazaj na Kosovo k družini na obisk, dne 14. 1. 2004 pa se je zopet vrnil v Slovenijo, vendar je že naslednji dan odpotoval v BiH, kjer je občasno delal na črno v gradbeništvu. Tožena stranka sklepa, da bi prosilec, če bi bil resnično preganjan in ogrožen, za azil zaprosil že takoj ob prvem prihodu v Slovenijo in si ne bi pred tem urejal dovoljenja za bivanje iz razlogov zaposlitve. Tožnik namreč navaja, da je bil fizično maltretiran že pred prvim prihodom v Slovenijo, zatorej bi bilo pričakovati, da bi izvorno državo zapustil po najhitrejši možni poti in poiskal ustrezno zaščito. Za azil je nato zaprosil šele 22. 6. 2004, približno pol leta po tem, ko naj bi ga nazadnje napadli na Kosovu oziroma, ko ni imel več možnosti legalnega bivanja in zaposlitve v Sloveniji ali BiH. Zato je moč utemeljeno sklepati, da je prosilec podal prošnjo za azil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz Slovenije. Tožena stranka je odločitev oprla na 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je očitno, da mu ne grozi preganjanje oziroma ker je zlorabil postopek (5. alineja 36. člena ZAzil).

Tožnik je vložil tožbo iz vseh razlogov. Poudarja, da je ves čas postopka sodeloval z organom odločanja in svojo prošnjo utemeljil na resničnih dejstvih ter nikakor ni prošnje za azil vložil zaradi odložitve prisilne odstranitve. S strani pripadnikov albanske narodnosti doživlja že od leta 1999 šikaniranje in verbalne zlorabe in napade, od leta 2003 pa celo fizične zlorabe in mučenja. Prav tako so že mnogokrat napadali njegovo hišo z orožjem in s kamenjem. Zakrinkani neznanci so tožnika večkrat pretepli in mu grozili, da ga bodo ubili, kakor so že njegovega očeta. Albanci ga prav tako dojemajo kakor izdajalca in vohuna za Srbe, zaradi česar je postalo zanj stanje v matični državi nevzdržno. Matično državo je bil primoran zapustiti, ker so se fizična maltretiranja neprestano ponavljala in ker ga kosovske oblasti in policija, kljub prijavam napadov, niso uspele zaščititi. Iz navedenega sledi, da je navedba tožene stranke, da je očitno, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje najmanj preuranjena in neutemeljena. V skladu s priloženim poročilom UNHCR, marec 2005 (str. 4, točka 2, odstavek 16) bi bilo treba tožnika obravnavati kot pripadnika posebne kategorije Albancev, za katere vrnitev na Kosovo ni varna, ker jih domače prebivalstvo obravnava kot sodelavce srbskega režima. Navajanje tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom odložitve prisilne odstranitve, je neosnovano in neprepričljivo, kar neposredno izhaja iz izjave tožnika na zaslišanju, zakaj je Slovenijo zapustil pred pretekom vizuma. Tožeča stranka je izrecno pojasnila, da se je bala možnosti, da jo bo Republika Slovenija po poteku vizuma vrnila na Kosovo, kjer se ne bi počutil varnega. Tožeča stranka je že na zaslišanju pojasnila, da ni vedela za možnost zaprositi za priznanje azila, zaradi česar je raje tvegala ter si urejala dovoljenje po drugi poti. Če bi vedela za možnost instituta azila v Sloveniji, bi zanj nedvomno zaprosila že tedaj. Na utemeljen strah tožnika pred vrnitvijo v matično državo kaže tudi dejstvo, da je raje poiskal zaščito pri prijatelju v BiH kakor, da bi tvegal možnost vrnitve v matično državo s strani Slovenije. Meni, da tožena nikjer v odločbi svojih navedb ne substancira s konkretnejšimi dokazi, ki bi se resnično lahko šteli za nesporni dokaz, da je tožnik vložil prošnjo z namenom zlorabe postopka. Ker tožniku ni bila dana možnost, da obrazloži resničnost podanih izjav in podatkov in s tem zavaruje in uveljavi svoje pravice, je bila kršena določba prvega odstavka 33. člena Zazil. V skladu s tem členom bi moral pristojni organ, če je to potrebno za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari, omogočiti uveljavitev in zavarovanje njegovih pravic. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. Up 286/2002-2, po kateri mora pristojni organ tudi v primeru zavrnitve prošnje za azil po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Predlaga, da sodišče po analizi dokumentov odločbo odpravi in tožniku prizna azil oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Prosi za oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na nesporno dejstvo, da je bilo prosilcu dne 31. 7. 2003 izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razlogov sezonskega dela, ki pa mu je bilo nato z odločbo Upravne enote F zaradi prenehanja delovnega razmerja razveljavljeno dne 24. 12. 2003. Za azil je prosilec zaprosil šele pol leta po tem, ko ni imel več možnosti legalnega bivanja in zaposlitve v Sloveniji. Tožena stranka je tako ravnanje prosilca ocenila kot zlorabo postopka in odločila kot je razvidno iz izreka odločbe. Sklicuje se na sodbo upravnega sodišča RS v zadevi U 383/2005. V odgovoru na odgovor tožene stranke tožeča stranka ponavlja argumente iz tožbe in sicer zlasti, da je sklep tožene stranke, da je tožnik zaprosil za azil le zaradi poteka vizuma neosnovan in preuranjen. Če bi bil namen tožnika le legalizacija bivanja v Sloveniji, bi za azil zaprosil takoj po preteku dovoljenja za začasno bivanje, ne pa šele po preteku 6 mesecev od poteka veljavnosti dovoljenja za bivanje. Takoj, ko je zvedel za možnost vložitve prošnje za azil, je to tudi storil. Sklicuje se na priloženo poročilo, ki tožnika uvršča med posebej ogrožene skupine.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena. Sodišče sledi argumentom tožene stranke v delu, ki ga tožena stranka izpostavlja v odgovoru na tožbo, vendar ne v tem smislu, da je dokazano, da je tožnik vložil prošnjo za azil za to, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države (1. alineja 2. odstavka 35. člena Zazil v povezavi z zadnjo alinejo 36. člena Zazil), ampak v tem smislu, da tožnikova izpovedba očitno ni verodostojna, torej da ni dokazal, da mu v izvorni državi grozi preganjanje (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil). Ključni argumenti tožene stranke, ki so za sodišče sprejemljivi in jih bo sodišče navedlo v nadaljevanju, ne dokazujejo, da je tožnik vložil prošnjo, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države, saj je dne 20. 6. 2004 prišel v Slovenijo in je na ta dan tudi zaprosil za azil, četudi mu je vizum potekel že dne 16. 2. 2004. Ključni argumenti, ki jih je navedla tožena stranka in jih sodišče v sodbi dopolnjuje pa so zadostni za oceno neverodostojnosti tožnika in s tem za ugotovitev, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje. Dejstvo je, kot je ugotovila tožena stranka in to uporabila za ključni argument, da je tožnik prvič prišel v Slovenijo dne 25. 8. 2003, da je dobil dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela od 31. 7. 2003 do 16. 2. 2004, ki je bilo razveljavljeno dne 24. 12. 2003 zaradi prenehanja delovnega razmerja. Nato je odšel na Kosovo k družini na obisk, dne 14. 1. 2004 se je vrnil v Slovenijo in naslednji dan odšel v BiH, kjer je priložnostno delal. Sodišče se strinja s toženo stranko, če bi bil tožnik res preganjan, bi za azil zaprosil že kadar koli prej oziroma že ob prvem prihodu v Slovenijo 25. 8. 2003 glede na to, da naj bi se pritiski in napadi nanj začeli meseca junija 2003, zgodilo pa naj bi se to pet do šestkrat do meseca januarja 2004. Po zadnjem napadu v mesecu januarja naj bi tudi bil v Sloveniji en dan. Tudi takrat ni zaprosil za azil. Trditev, da ni vedel, da lahko zaprosi za azil, je po mnenju sodišča neprepričljiva, saj ni prišel iz izvorne države v Slovenijo brez kakršnih koli komunikacij z ljudmi iz drugih držav, saj je sam povedal, da je imel prijatelja v BiH in tudi v Sloveniji, kjer je prebival v času azilnega postopka oziroma da je prijatelj od očeta od prijatelja v Sloveniji prosil zanj garantno pismo. Tožnik je sicer lahko šel v BiH tudi zato, ker se je bal, da ga bo Slovenija vrnila na Kosovo, vendar zaradi te izjave tožnik verodostojnosti izpovedbe ni z ničemer izboljšal. Poleg tega je tožnikova izpovedba zelo splošna, nobenega nasilnega dejanja ni natančno opisal, ampak le kolikokrat se je zgodilo, v kakšen obdobju, da so ga pretepli in mu grozili in da so bili vedno isti ljudje v istem številu. Takšen opis dogodkov je presplošen, da bi lahko omajal oceno o neverodostojnosti tožnika oziroma o tem, da v izvorni državi ni preganjan. V tožbi pa tožnik opisa preganjanja ne opisuje bolj natančno kot na zaslišanju. In tudi v odgovoru na odgovor tožene stranke se brani le z argumentom, da če bi tožniku šlo samo za legalizacijo bivanja v Sloveniji, bi za azil zaprosil takoj po preteku dovoljenja za bivanje. To ni logičen argument glede na izpovedbo tožnika, da v tistem času ni vedel, da lahko vloži prošnjo za azil. Tožniku je bila v upravnem postopku dana možnost predložitve vseh dokazov in zaslišanja v postopku, tako ob vložitvi prošnje za azil, kot tudi na zaslišanju. Zato je tožba tudi v tem delu neutemeljena. V presoji je sodišče upoštevalo tudi stališče Visokega komisariata ZN za begunce z meseca marca leta 2005 o potrebi po mednarodni zaščiti posameznikov na Kosovu (UNHCR Position on the Continued International Protection Needs of Individuals from Kosovo, March 2005), ki ga je tožbi priložila tožeča stranka. Iz tega stališča izhaja, da Visoki komisariat ZN za begunce z vidika stopnje ogroženosti oziroma tveganj v smislu varnosti za manjšine na Kosovu razmejuje med tremi skupinami manjšin. V tretjo skupino manjšin - po stopnji najmanj ogroženo glede na prvi dve skupini manjšin, in za katero Visoki komisariat ZN za begunce meni, da lahko pripadniki te skupine izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito med drugim - spadajo tudi osebe, za katere se šteje, da so bile povezane s srbskim režimom po letu 1990. Sodišče sicer ne smatra, da petnajstletnik, ki je v letih 1997 in 1998 delal kot avtomehanik na srbski policijski postaji in sin osebe, ki naj bi bila obtožena sodelovanja s srbskim režimom, ne bi mogla biti s strani Albancev percipirana kot kolaborant s srbskim režimom. Vendar pa tožnik v konkretnem primeru ni izkazal potrebne verodostojnosti, kar je sodišče že utemeljilo, zato se tožnik po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na omenjeno stališče Visokega komisariata ZN za begunce. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.