Jedro

Toženca sta zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije glede vprašanja, ali zapis v 4. členu izročilne pogodbe z dne 3. 8. 1992 predstavlja dogovor o plačilu za preteklo preživljanje ter korist in (pravno veljavno) zavezo k bodočemu preživljanju izročevalke s strani prevzemnice do njene smrti in je posledično pogodbo šteti za tvegano aleatorno pogodbo – pogodbo o preužitku, ali pa je nasprotno temu z izročilno pogodbo z dne 3. 8. 1992 izročevalka želela doseči neodplačan prenos premoženja – nepremičnine na prevzemnico in tako vnaprej urediti dednopravna razmerja izročevalke in dedičev in je posledično pogodbo šteti za pravo izročilno pogodbo.

Izrek

Predloge se zavrne.

Obrazložitev

1. V zapuščinskem postopku po materi pravdnih strank je bila tožnica napotena na pravdo zaradi dokazovanja, da je izročilna pogodba, ki jo je z materjo sklenila 3. 8. 1992, ne da bi k njej soglasje podala tudi toženca in katere predmet je bilo stanovanje, odplačen pravni posel (in torej ne darilo, ki bi ga bila tožnica dolžna vrniti v zapuščino).

2. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku delno ugodilo: ugotovilo je, da je bila pogodba odplačna do višine 8.000,00 CHF, kolikor je v Švici živeča tožnica materi poslala za nakup stanovanja in je zadoščalo za plačilo kupnine; višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

3. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

4. Toženca sta zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije glede vprašanja, ali zapis v 4. členu izročilne pogodbe z dne 3. 8. 1992 predstavlja dogovor o plačilu za preteklo preživljanje ter korist in (pravno veljavno) zavezo k bodočemu preživljanju izročevalke s strani prevzemnice do njene smrti in je posledično pogodbo šteti za tvegano aleatorno pogodbo – pogodbo o preužitku, ali pa je nasprotno temu z izročilno pogodbo z dne 3. 8. 1992 izročevalka želela doseči neodplačan prenos premoženja – nepremičnine na prevzemnico in tako vnaprej urediti dednopravna razmerja izročevalke in dedičev in je posledično pogodbo šteti za pravo izročilno pogodbo.

5. Sodišču druge stopnje toženca očitata, da je materialnopravno zmotno štelo sporno pogodbo za preužitkarsko pogodbo, čeprav v njej prevzete obveznosti tožnice niso bile niti določene niti določljive. Po sodni praksi Vrhovnega in višjih sodišč mora biti iz zapisa pogodbe o preužitku razviden namen, da gre pri izročitvi premoženja bodisi za plačilo za že nudeno preživljanje, bodisi, da je izročitev dogovorjena zaradi zagotovitve bodočega dosmrtnega preživljanja, ali pa morata biti navedena oba razloga. Zapis v sporni pogodbi, da je tožnica materi pri preživljanju že pomagala, da je prispevala k nakupu stanovanja in da ji bo materialno pomagala tudi v bodoče, ne zadošča. Vse, kar je zapisano v 4. členu pogodbe, pomeni zgolj nagib za njeno sklenitev. Že dana pomoč ni konkretizirana, pa tudi bodoča ne; v primeru neizpolnjevanja pogodbe ta niti iztožljiva ne bi bila. Zatrjujeta tudi procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi nasprotja med zapisom v 12. točki drugostopenjske sodbe, češ da je tožnica izpovedala, da sta z materjo želeli urediti lastninsko pravico na stanovanju, mati pa si je dogovorila materialno pomoč do smrti, in med drugačno dejansko izpovedjo tožnice, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka njene izpovedi na naroku 2. 9. 2019: na vprašanje, zakaj je sklenila izročilno pogodbo, je namreč odgovorila, da zato, ker ni imela slovenskega državljanstva, ker je mama rekla, da bo naredila izročilno pogodbo in bo vse v redu in ker je izročilno pogodbo in ne kupoprodajne z mamo sklenila zato, ker je to mami „padlo na glavo“ in ne njej.

6. Pogoje za dopustitev revizije ZPP določa v 367.a členu. Ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Vrhovno sodišče je zato predlog tožencev zavrnilo.