Jedro

Tožnik je bil v času nesreče pri delu v delovnem razmerju s tožencem. Zato v reviziji zatrjevani razlog pomanjkanja pasivne legitimacije glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZTPDR ne more biti sprejemljiv. Toženec sicer trdi, da so izvajalci del na gradbišču, kjer je prišlo do nesreče, sklenili pogodbo o izvajanju varstva pri delu. Vendar toženec ni dokazal, da je zaradi drugih izvajalcev del njegova krivda na nesrečo zmanjšana ali da je prost odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR).

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena. 2. Stranki sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik, ki je bil rojen 24.6.1963, se je dne 22.12.1990 na delu na gradbišču poškodoval, ko je stopil na kombi ploščo, ki se je prelomila in je padel okrog tri metre globoko. Utrpel je stisnjen zlom drugega ledvenega vretenca in zlom desne črevnice. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo za telesne bolečine 300.000,00 SIT, za prestani strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT, skupaj torej 1,600.000,00 SIT. Ugotovilo je njegovo sokrivdo za nesrečo v višini 20 %, zato je prisojeno odškodnino znižalo za 320.000,00 SIT, torej na 1,280.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je po pritožbi obeh strank ugodilo le pritožbi tožnika in odškodnino za telesne bolečine zvišalo na 600.000,00 SIT, za prestani strah na 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 2,000.000,00 SIT. Skupaj je torej prisodilo 2,800.000,00 SIT in je zaradi 20 % sokrivde tožnika odškodnino znižalo na 2,240.000,00 SIT.

V pravočasni reviziji zoper pravnomočno drugostopno odločbo je tožena stranka uveljavljala razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavi. Toženec je predvsem ugovarjal pasivni legitimaciji v tem sporu, ker je bil le eden izmed izvajalcev na gradbišču. Preko obrtne zadruge je sklenil dogovor o skupnih ukrepih za zavarovanje gradbišča. Za izvajanje ukrepov varstva pri delu je bil zadolžen skupni organ izvajalcev del. Sicer pa je tožnik sam kriv za nesrečo pri delu, ker je odstranil deske, ki so pokrivale odprtino, skozi katero je padel. Pri opustitvi nadzora gradbišča, ki bi ga po utemeljitvi v izpodbijani odločbi moral izvajati toženec, ni navedena oblika krivde. Če je prišlo do opustitve ukrepov varstva pri delu, je odgovoren za nesrečo nosilec zavarovanja gradbišča. Materialno pravo je bilo kršeno tudi zato, ker je odmerjena denarna odškodnina bistveno previsoka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP).

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da tožena stranka dejansko uveljavlja revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tak revizijski razlog pa ni dopusten. Tudi trditev, da je prisojena odškodnina previsoka, ni sprejemljiva. Ob upoštevanju vseh okoliščin, je odškodnina prej prenizka kot previsoka.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti ugotavljalo le morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena navedenega zakona. Ugotovilo je, da takšna kršitev ni podana.

V tretjem odstavku 385. člena ZPP je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Zato vsi ugovori revidenta, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne morejo biti predmet revizije.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ZTPDR) v prvem odstavku 73. člena določa, da mora delavcu, ki utrpi škodo na delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti organizacija oziroma delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

Na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v času nesreče v delovnem razmerju s tožencem, torej je on odškodninsko odgovoren tožniku za nastalo škodo. V reviziji zatrjevani razlog pomanjkanja pasivne legitimacije zato ne more biti sprejemljiv. Revident sicer zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba izvajalcev del na gradbišču o izvajanju varstva pri delu, kar bi naj pomenilo da ni (sam) odgovoren za škodo. Vendar toženec ni dokazal, da je zaradi drugih izvajalcev, ki so opravljali dela na gradbišču, njegova krivdna odgovornost zmanjšana ali da je prost odgovornosti za nastalo škodo (prvi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ZOR). Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah, pa je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Nižji sodišči sta upoštevajoč predpise, ki urejajo varstvo pri delu - predvsem 71. do 89. člen zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 32/74, 16/80, 25/86, 47/86 - prečiščeno besedilo) in 3. ter 66. do 69. člena pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Uradni list SFRJ, št. 42/68, pravilnik) - jasno in prepričljivo ugotovili obseg odgovornosti toženca za škodo in delež tožnikove soodgovornosti. Revizijsko sodišče nima razloga dvomiti v pravilnost navedenih ugotovitev.

Prvi odstavek 73. člena ZTPDR ne določa posebne (kvalificirane) oblike krivde delodajalca, za škodo, ki jo povzroči delavcu, zato je neutemeljena revizijska trditev, da bi bilo treba v odločbah nižjih sodišč ugotoviti in utemeljiti obseg (obliko) krivde revidenta.

Sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine upošteva stopnjo duševnih in telesnih bolečin oškodovanca, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati osebnost oškodovanca (individualizacija) in okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo predvsem v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami, ki so zanje prisojene. Zaradi pravične odmere odškodnin, sorazmernosti in pravičnosti, je upoštevati tudi sodno prakso. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odškodnina iz vseh naslovov, ki jih uveljavlja tožnik, odmerjena v skladu z navedenimi načeli. Zato ni mogoče soglašati z revizijskim ugovorom, da je odmerjena odškodnina previsoka.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožena stranka z revizijo ni uspela, navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo pa niso prispevale k razjasnitvi zadeve, torej njenih stroškov ni mogoče šteti med potrebne stroške za pravdo. O stroških je bilo zato na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločeno kot v drugem odstavku izreka te sodbe.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) določbe ZPP, ZTPDR, ZOR in pravilnika uporabilo kot predpise Republike Slovenije.