Jedro

Ob ugotovitvi, da je za nezgodo izključno odgovoren drugi tožnik kot zavarovanec tožene stranke iz naslova obveznega zavarovanja, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (vmesna sodba o temelju nepremoženjske škode za oba tožnika) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninskih zahtevkih obeh tožnikov zaradi škode, ki sta jo uveljavljala zaradi istega historičnega dogodka – prometne nesreče, ki se je zgodila 15.10.2003 v Z. in v kateri sta bila udeležena oba kot voznika osebnih vozil. Prvi tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti drugega tožnika, sklenjenega pri toženi stranki, drugi tožnik pa na podlagi zavarovalne pogodbe o AO-plus zavarovanju, sklenjene s toženo stranko.

Z vmesno sodbo je odločilo, da sta oba tožbena zahtevka za nepremoženjsko škodo po temelju v celoti utemeljena. Zahtevek prvega tožnika za plačilo premoženjske škode pa je zavrnilo (delna sodba).

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za nepremoženjsko škodo po temelju. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev obeh tožbenih zahtevkov, podrejeno ponovno obravnavo pred prvim sodiščem. Ne strinja se z njegovo dokazno oceno, da je za nezgodo izključno odgovoren drugi tožnik. Vztraja, da sta zanjo odgovorna oba tožnika v razmerju 50% : 50%, kar je sama ugotovila pri obravnavi obeh odškodninskih zahtevkov pred pravdo. Upoštevaje to razmerje jima, je že izplačala škodo. V pravdi je drug tožnik spremenil svoje izjave. Prej ni priznaval svoje odgovornosti in je trdil, da je prvi tožnik vozil zelo počasi ter spremembe smeri vožnje ni nakazal. V pravdi je priznal svojo izključno odgovornost. Njegova izjava ne more biti osnova za odločitev sodišča. To ni upoštevalo mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, da hitrosti drugega tožnika ni mogoče določiti, da se ne more opredeliti o prispevku udeležencev v nesreči in da se sme prehitevati vozilo, ki se giblje bistveno počasneje, kot je normalno. O prehitri vožnji drugega tožnika ni objektivnih dokazov. Zato je zmotna ocena prvega sodišča, da je vzrok nesreče v njegovem prehitevanju in prehitri vožnji. Sklicuje se na 23. člen tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; ZVCP), po katerem bi se moral prvi tožnik kot povprečni voznik pred zavijanjem v levo prepričati, če to lahko stori varno, da ne bi ogrožal drugih udeležencev. To nakazuje na njegovo soodgovornost. Sodišče ni jasno obrazložilo, zakaj mu ni mogoče očitati kršitve tega prometnega pravila, pa tudi do izpovedbe drugega tožnika, da ravnanja prvega tožnika ni pričakoval, se ni opredelilo.

Na vročeno pritožbo tožnika nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (vmesna sodba), medtem ko je odločitev o zavrnitvi zahtevka prvega tožnika za plačilo premoženjske škode (delna sodba) pravnomočna, ker je ne izpodbija nobena pravdna stranka.

Upoštevaje v pritožbi navedene in uradno upoštevne razloge, ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter da pri tem ni zagrešilo procesnih pravil iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP treba paziti po uradni dolžnosti.

Prvo sodišče je ugotovilo, da sta bila oba tožnika udeležena v prometni nesreči dne 15.10.2003 v Z. Tožnika sta trdila, da je zanjo v celoti odgovoren drugi tožnik, tožena stranka pa se je branila, da sta zanjo odgovorna oba voznika. V nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde, če je krivda obojestranska (2. odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če pa je nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavke 154. člena OZ).

Po ugotovitvi, da je za nezgodo izključno odgovoren drugi tožnik kot zavarovanec tožene stranke iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, je prvo sodišče upoštevaje 1. odstavek 154. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 131. člena istega zakona upravičeno ugotovilo, da je zahtevek prvega tožnika za nematerialno škodo po temelju v celoti utemeljen in da mu tožena stranka za nastalo škodo direktno odgovarja (1. odstavek 965. člena OZ ter 20. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu).

Tudi odločitev, da je v celoti podan temelj zahtevka drugega tožnika, je glede na omenjeno dejansko ugotovitev, da je za nesrečo odgovoren sam, pravno pravilna in ima osnovo v med toženo stranko in drugim tožnikom sklenjeno zavarovalno pogodbo o AO-plus zavarovanju, kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo že prvo sodišče. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z njegovo dokazno oceno, utemeljeno v jasnih, prepričljivih in popolnih razlogih na strani 3 do 4. sodbe, da je nevarno situacijo in s tem prometno nesrečo povzročil drugi tožnik. Na podlagi zaslišanja obeh udeležencev, priče R. S., policijskega zapisnika in izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke dr. N. Č. je ugotovilo, da je do nezgode z oplaženjem obeh vozil prišlo v fazi zavijanja prvega tožnika v levo z glavne ceste na dovozno pot k stanovanjski hiši in prehitevanja tega voznika s strani drugega tožnika. Iz njegovih nadaljnjih ugotovitev izhaja, da je prvi tožnik pri zavijanju vozil pravilno – s pravočasno vklopljenim levim smernikom (vključenim pred zavijanjem) in da mu zato kršitev cestnoprometnih predpisov (konkretno 23. člena ZVCP, kot je trdila tožena stranka) ni mogoče očitati. Po drugi strani pa je na strani drugega tožnika ugotovilo, da je prehiteval nepravilno v smislu 108. člena ZVCP (prehitevanje na mestu, kjer mu talna signalizacija tega ni dovoljevala) in tudi prehitro glede na dane razmere.

Osnovo za zaključek, da prvemu tožniku ni mogoče očitati kršitev cestnoprometnih predpisov in tudi prispevka k nesreči ne, je imelo ne le v izpovedbi drugega tožnika, kot zmotno trdi pritožnica, pač pa v izpovedbah obeh strank in priče R. S.. Razlogi o tem, zakaj mu ni mogoče očitati protipredpisne vožnje, so na strani 4 sodbe zelo jasni in prepričljivi. Zato ni mogoče slediti pritožbeni graji, ki trdi nasprotno.

Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvega, da je imel prvi tožnik pri zavijanju vklopljen levi smernik. Dokazni postopek, ki ga je izvedlo prvo sodišče, je bil popolnejši (zaslišanje strank in prič, izvedenec) od postopka pred pravdo, na katerega se sklicuje pritožnica. Zato s svojimi tamkajšnjimi ugotovitvami ta ne more omajati pravilne dokazne ocene prvega sodišča. Pritožnica nadalje graja oceno prvega sodišča, da je drugi tožnik vozil prehitro. Res je, da izvedenec ni mogel izračunati njegove hitrosti in je prvo sodišče razpolagalo le z izpovedbami obeh udeležencev in priče. Glede na izvedenčeve ugotovitve o kraju in načinu trčenja pa je izpovedbe logično in prepričljivo ocenilo ter drugemu tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča upravičeno ni verjelo, da je vozil le 30 km/h. Kar zadeva pritožbeno kritiko o neupoštevanju izvedenčevega mnenja v delu, ko se izvedenec ni opredelil do prispevka obeh udeležencev k nastanku nezgode, je treba povedati, da to tudi ni njegova naloga. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Izvedenec je torej strokovnjak na določenem področju, o katerem sodnik nima potrebnega strokovnega znanja, a ga potrebuje pri pravni presoji posameznih pravnih standardov – v obravnavanem primeru: krivde obeh voznikov. Ocena, ali je v danih okoliščinah (ugotovljenih tudi z izvedeniškim mnenjem) podana krivda enega ali obeh voznikov, je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti sodišče upoštevaje zbrano dokazno gradivo in pravilo o dokazni oceni (8. člen ZPP) ne pa izvedenec.

Končno pritožba opozarja še na izsek iz izvedeniškega mnenja, ko ta meni, da je dovoljeno prehitevati vozilo, ki se giblje s prižganimi štirimi smerniki in bistveno počasneje od normalne oziroma dovoljene hitrosti. To mnenje je izvedenec izrazil upoštevaje listinsko dokumentacijo, ki jo je imel na razpolago pri izdelavi mnenja, še preden je sodišče o poteku nesreče zaslišalo oba udeleženca in pričo. Z njihovimi izpovedbami, ki jih je ocenilo skupaj z ostalim dokaznim gradivom, se je zanesljivo prepričalo, da prvi tožnik ni vozil na način, kot ga je upošteval izvedenec. Njegova dokazna ocena, ko v tem delu izvedenčevega mnenja ni upoštevalo, je zato povsem skladna z 8. členom ZPP, ki od sodišča terja ne le presojo vsakega dokaza posebej, pač pa tudi vseh dokazov skupaj in odločitev, ki temelji na uspehu celotnega postopka.

Prav taka je tudi v obravnavanem primeru. V ugotovljenih okoliščinah zavijanja prvega tožnika v levo ni mogoče opredeliti kot protipravnega in krivdnega. Zato ni pogojev za uporabo 2. odstavka 154. člena OZ in je odločitev prvega sodišča dejansko in pravno pravilna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot je bilo že povedano, pa tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev in napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in mora sama trpeti pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona).