Jedro

Vrhovno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča in s stališčem upravnih organov, da tožnikovo vztrajanje pri določitvi odškodnine po tržni vrednosti zahtevane nepremičnine nasprotuje določbam 44. člena ZDen. Tožnik je z navedenim pogojevanjem višine odškodnine v nasprotju z ZDen v bistvu sam zavrnil možnost denacionalizacije zahtevane nepremičnine v obliki odškodnine. Tako je organu ostal v presoji le tožnikov neustrezen zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.5.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad z dne 21.10.2003, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parcele št. 45 - delno, v izmeri 905 m2 k.o..., ker obstajajo ovire za vrnitev v naravi, tožnik pa je zavrnil možnost denacionalizacije v obliki odškodnine.

Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da sta prvostopni organ in tožena stranka izdala svoji odločbi v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS, U 732/2002 z dne 21.3.2003, v katerih sta ponovno ugotovila, da zahtevane nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi zaradi razlogov, navedenih v 1. in 2. točki 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker se zahtevana nepremičnina nahaja znotraj ograjenega varstvenega območja vodnega vira J.B. V postopku je sodeloval tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad). Tožnik zahtevka z dne 9.10.2003 ni na novo oblikoval in je vztrajal pri vrnitvi v naravi, podredno pa pri vrnitvi v obliki nadomestnega zemljišča, vendar ne kot dogovor s Skladom, še podredno pa je zahteval odkup zahtevane nepremičnine po tržni ceni oziroma da se mu omogoči z izračunano odškodnino kupiti enakovredno parcelo v krogu 10 km od centra L. Kot nerelevantne za rešitev zadeve je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikove očitke Skladu, da je sodeloval kot zavezanec v postopku, s katerim pa sporazuma ni bilo mogoče skleniti. Tožnik je bil opozorjen na pravilno in mogočo obliko denacionalizacije (v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe), vendar pouku organa ni sledil. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi ali pa da meritorno odloči v smislu določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V izpodbijani sodbi ni upoštevano, da med zavezancem in upravičencem ni prišlo do sporazuma zato, ker je Sklad postavljal pogoje. Po prvotni zavrnitvi vrnitve nadomestnega zemljišča je kasneje ponudil oddaljeno močvirno zemljišče. Neresnične so navedbe, da odklanja nadomestno zemljišče, vendar ga sprejema pod poštenimi pogoji. Sodišče ni sledilo njegovim navedbam in jih tudi ni upoštevalo. Spoštuje tudi javni interes, z razumevanjem sprejema potrebo za območje vodnega vira, vendar je treba upoštevati tudi njegove zahteve. Zemljišče je bilo ocenjeno v višini 196,11 DEM, kar je nesprejemljiva cena. Sklicuje se tudi na svoje dosedanje navedbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna denacionalizacija zemljišča s parc. št. 45 gozd v izmeri 905 m2, vpisane v vložku št... k.o..., katerega zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe je Občina B. (sedaj Občina L.), ki je v ograjenem območju vodovodnega črpališča J.B. Po presoji vrhovnega kot pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, pred njim pa tudi obeh upravnih organov, da zahtevanega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, saj gre za del omrežja komunalne infrastrukture, ki jo po določbi 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Pa tudi sicer iz tožnikovih navedb izhaja, da se tožnik zaveda ovire za vrnitev zahtevane nepremičnine v naravi in da ne nasprotuje ugotovitvi o obstoju ovire za vračilo nepremičnine.

Po podatkih upravnih spisov je sicer tožnik pisno dne 9.10.2003 in nato na ustni obravnavi dne 20.10.2003 prioritetno želel vrnitev zahtevane parcele v naravi ali le v last (brez posesti) s tem, da bi upravljavec črpališča dolgoročno plačeval dogovorjeno najemnino. Glede nadomestnega zemljišča je želel imeti enakovredno zemljišče v neposredni bližini zahtevanega zemljišča, čeprav brez dogovora s Skladom. O možnosti denacionalizacije zemljišča v obliki odškodnine v obveznicah Republike Slovenije pa je vztrajal na odškodnini po tržni ceni zemljišča, ki bi jo izračunal sodno zapriseženi cenilec, ali da bi z odškodnino izračunano po zakoniti metodologiji (100,27 EUR) lahko kupil enakovredno zemljišče v izmeri 905 m2 v krogu 10 km od centra L. Vrhovno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča in s stališčem upravnih organov, da tožnikovo vztrajanje pri določitvi odškodnine po tržni vrednosti zahtevane nepremičnine nasprotuje določbam 44. člena ZDen. Tožnik je z navedenim pogojevanjem višine odškodnine v nasprotju z ZDen v bistvu sam zavrnil možnost denacionalizacije zahtevane nepremičnine v obliki odškodnine. Tako je organu ostal v presoji le tožnikov neustrezen zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi.

Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, pred njim pa tudi že upravnih organov, saj temelji na 42. členu ZDen, da v primerih, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice, se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino le na podlagi sporazuma med upravičencem in zavezancem. Če takega sporazuma ni, tako kot ga ni v tem primeru, organ ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v obliki nadomestnega premoženja. Po presoji vrhovnega sodišča je bila odločitev sodišča prve stopnje skladna z določbami 42. člena ZDen in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (na primer sodba VS RS, št. U 232/95 in U 1752/94). Zato pritožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka v upravnem sporu, pa tudi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 107. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.