Jedro

Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo.

ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski inšpekcijski organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločil, da je tožnica dolžna plačati denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0618-1326/2013-35 z dne 22. 5. 2015, in sicer v 8 dneh od vročitve tega sklepa (2. točka izreka) ter o tem predložiti dokazilo (3. točka izreka). S 4. in 5 točko izreka ji je bil določen nov rok izpolnitve obveznosti, 16. 8. 2016, in zagrožena nova denarna kazen v višini 600,00 EUR. S 6. točko izreka je ugotovil, da posebni stroški niso nastali, s 7. točko pa je odločil še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici s pravnomočno inšpekcijsko odločbo št. 0618-1326/2013-27 z dne 6. 6. 2014 na tam navedenih zemljiščih naložena odstranitev ograje s petmetrskega priobalnega zemljišča vodotoka A.; odstranitev kozolca s petmetrskega priobalnega zemljišča vodotoka B., ureditev primernega odvodnjavanja kozolca in zatravitev površine; odstranitev delno utrjene brežine vodotoka B. od ceste C. - D. do A. ter odstranitev nasutja in odpadkov s priobalnega zemljišča B.. Ker je na inšpekcijskem pregledu 5. 7. 2016 ugotovil, da tožnica ni izpolnila naložene obveznosti, je izdal izpodbijani sklep.

3. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. 4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep izdan preuranjeno in na podlagi nepopolno ugotovljenih dejstev. Pri pristojnem organu je namreč vložila vlogo za pridobitev vodnega soglasja, z dopisom z dne 8. 7. 2016 pa je bila pozvana k dopolnitvi vloge in jo je 8. 8. 2016 tudi dopolnila. Kljub temu pristojni organ o njeni vlogi še ni odločil. Poleg tega je v vmesnem času Direkcija RS za vode naročila izdelavo projektne dokumentacije za celovito ureditev B. potoka. Sprašuje se še o upravičenosti naložene obveznosti in primernosti načina prisilne izvršbe. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

5. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo.

8. ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.

9. V zadevi ni sporno, da je bila tožnici z inšpekcijsko odločbo z dne 6. 6. 2014 naložena odstranitev ograje in kozolca s petmetrskega priobalnega zemljišča, ureditev primernega odvodnjavanja kozolca in zatravitev površine, odstranitev delno utrjene brežine vodotoka ter odstranitev nasutja in odpadkov s priobalnega zemljišča. S sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 22. 5. 2015 je bilo ugotovljeno, da je postala odločba 11. 9. 2014 izvršljiva, zagrožena pa je bila tudi izvršba z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR, če tožnica naložene obveznosti ne bo izpolnila do 30. 8. 2015. Iz drugostopenjske odločbe in podatkov upravnega spisa je razvidno, da je bila izvršba odložena do 10. 5. 2016. 10. Ker ni sporna niti ugotovitev, da tožnica 5. 7. 2016, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled, naložene obveznosti ni izpolnila, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Na to ne vpliva okoliščina, da je tožnica vložila vlogo za pridobitev vodnega soglasja, saj je iz podatkov upravnega spisa in iz listin, ki jih prilaga k tožbi, razvidno, da se njena vloga nanaša na pridobitev soglasja za manjši odmik kozolca od dovoljenega, postavitev žične ograje in utrditev brežine, kar pomeni, da želi tožnica s tem soglasjem legalizirati sporni poseg, ne pa izvesti sanacije, kot ji je bila naložena s pravnomočno in izvršljivo inšpekcijsko odločbo z dne 6. 6. 2014. 11. Prav tako na odločitev ne vpliva nov predlog za odlog izvršbe, ki ga je tožnica vložila skupaj s pritožbo zoper izpodbijani sklep in o katerem še ni bilo odločeno, saj bo morebitna ugoditev temu predlogu, kot tudi naknadna pridobitev vodnega soglasja, lahko vplivala le na nadaljnji potek izvršbe (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 226/2013 z dne 11. 2. 2015).

12. V izpodbijanem sklepu je inšpekcijski organ tudi obrazložil, zakaj je način prisilne izvršitve z denarno kaznijo bolj ugoden za tožnico, slednja pa svojih navedb, da ta ni primeren, ne konkretizira. Poleg tega česa takega ni navajala že v pritožbi zoper izpodbijani sklep, zato ta ugovor niti ni dopusten (prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na upravičenost naložene obveznosti, sodišče pojasnjuje, da je predmet izvršilnega postopka izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To jasno izhaja iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožnica pa z navedbami, da je za ureditev B. potoka pristojna država, izpodbija prav pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, torej inšpekcijske odločbe z dne 6. 6. 2014. 14. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče odločilo brez glavne obravnave.