Up-194/02 - 9

14. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 78/01 z dne 15. 1. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1572/2000 z dne 24. 11. 2000 in sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Novi Gorici, št. Pd 83/2000 z dne 7. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica (toženka v delovnem sporu) je svojemu delavcu leta 1990 izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V štirikrat ponovljenem sodnem postopku, ki se je končal z izpodbijanimi sodbami, je bilo odločeno, da se delavcu izreče disciplinski ukrep javni opomin, pritožnici pa je bilo naloženo, da delavcu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 22. 11. 1990 do 31. 10. 1995.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Sodiščem očita, da so kršila načela pravne države (2. člen Ustave), ker so med sodnim postopkom spreminjala sodno prakso oziroma so začela zakon drugače razlagati in ker svojih odločb niso utemeljeno obrazložila. Pritožnica nadalje zatrjuje, da so sodišča na vseh treh stopnjah sprejela povsem različne odločitve in se niso mogla zediniti, kako naj bi se pravo uporabilo. Pritožnica je mnenja, da v postopku ni bila zaščitena njena lastnina, s čimer naj bi ji sodišča povzročila veliko škodo.

B.

3.Z navedbo, da so sodišča določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju ZDR90) različno razlagala glede vprašanja, kdaj je treba ugotoviti kvalifikatorne okoliščine, pritožnica zatrjuje, da so napačno uporabila materialno pravo. To pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi z uporabo materialnega prava presoja le, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Stališči Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča se razlikujeta glede vprašanja, do katere faze postopka lahko delodajalec še uspešno uveljavlja kvalifikatorne okoliščine. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je treba kvalifikatorne okoliščine ugotoviti že v disciplinskem postopku pri delodajalcu, kasneje pa to ni več mogoče. Stališče je obrazložilo z razumnimi pravnimi argumenti. V primeru pritožnice je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožnica za kršitev, ki jo je očitala delavcu, v svojem splošnem aktu ni imela določeno, da se zanjo obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato bi morala te kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR90 ugotoviti že v disciplinskem postopku, pa jih ni.

4.Pritožnica kršitev 2. člena Ustave utemeljuje s spremenjeno sodno prakso in z neobrazloženimi sodbami. Ustavno sodišče pojasnjuje, da ustavne pritožbe ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na 2. člen Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna država, ker ne ureja kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine. Očitka bi se vsebinsko lahko štela le kot zatrjevanje morebitne kršitve 22. člena Ustave. Ker pritožnica navedb ni utemeljila in jih le pavšalno navaja, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni moglo preizkusiti.

5.Pritožnica z navedbo, da z izpodbijanimi sodbami ni bila varovana njena lastnina in da ji je bila zaradi njih povzročena škoda, smiselno zatrjuje kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. To kršitev pritožnica vidi v tem, da je sodišče odločilo njej v škodo in nepravilno. Kot je Ustavno sodišče že večkrat povedalo, takšen očitek še ne izkazuje kršitve ustavne pravice iz 33. člena Ustave. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi izpodbijane sodbe vsebovale kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan