Jedro

Pri uveljavljanju objektivne odgovornosti mora sodišče najprej ugotoviti, ali (v tožbi) opisane okoliščine (tudi v skladu s sodno prakso) ustrezajo pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Če je objektivna odgovornost podana, je dokazno breme glede ekskulpacijskih razlogov na toženi stranki.

Za izključitev objektivne odgovornosti po 2. odstavku 177. člena ZOR ne zadošča le, da gre dejanje pripisati tožeči stranki, temveč mora biti dejanje še neizogibno in nepričakovano, kriterij za presojo teh dveh elementov pa mora biti strog in objektiven. Če kriterijem v konkretnem primeru ni mogoče zadostiti, je dejanje tožeče stranke mogoče obravnavati le kot soprispevek k nastali škodi (3. odstavek

177. člena ZOR).

Kadar sodišče ugotovi, da objektivna odgovornost ni podana, mora po uradni dolžnosti preveriti, ali ne gre morda za krivdno odgovornost tožene stranke, pri čemer je vezano na trditveno podlago iz tožbe.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 14.05.2004, opr.

št. P, zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 11.556.000,00 SIT ter stroške pravdnega postopka, ter tožniku naložilo, da v roku 15 dni tožencu povrne stroške pravdnega postopka v znesku 341.550,00 SIT.

Zoper izdano sodbo je tožnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je do poškodbe tožnika prišlo v trenutku, ko so pokrivali še zadnjo polovično salonitko, pri tem pa tožnikovo delo ni bilo potrebno in ni bilo nikakršnega razloga za njegov prehod na drugo stran strehe, zato je izključno sam odgovoren za nastalo škodo. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnikova izjava prirejena potrebam tega postopka, medtem ko je toženčeve priče ocenilo kot verodostojne. Pri tem je sodišče povsem spregledalo prijavo poškodbe pri delu, ki jo je izpolnil toženec in iz katere izhaja, da je tožnik "stopil" med letve razmaka 50 cm in pri tem padel z višine 3 m, takšen način nastanka škodnega dogodka pa je nemogoč ob ugotovitvi sodišča, da je bila vidna le še zadnja letev pred samim slemenom in da je bila letev že pred tem prekrita s salonitko. Na način, kot ga je ugotovilo sodišče, razmak med že postavljeno salonitko in slemenom ne bi presegal 40 cm, ob upoštevanju naklona strehe pa le cca 35 cm in bi bil padec skozi takšno odprtino praktično nemogoč. Zato bi moralo sodišče verjeti tožniku, da so prekrivali polne in ne polovičnih salonitk ter da je bil prehod tožnika na drugo stran potreben za naravnanje salonitne plošče, dejansko stanje pa bi se dalo ugotoviti tudi z ogledom na kraju škodnega dogodka in ustreznim izračunom potrebnih salonitk, ne glede na dejstvo, da je med tem časom prišlo do spremembe strešne kritine, kot je razvidno iz izjave priče S.. Tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik čepel 3 do 4 metre daleč od mesta padca, kar naj bi izhajalo iz izjave toženca, nima podlage v dejanskem stanju. Priča Ovčar je nedvomno potrdila, da se še ni začelo s popravkom zamaknjenih salonitk v trenutku, ko je prišlo do padca tožnika ter je tožnik neposredno pred padcem stal le cca. pol metra stran. Iz izpovedi te priče izhaja tudi, da tožniku ni bilo nikoli rečeno, naj se umakne na varni del strehe ter da njegovo delo v nadaljevanju ni potrebno. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ob nespornem dejstvu, da je delo na strehi nevarna dejavnost, v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku oziroma odločati o morebitni tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo, v nobenem primeru pa izvedeni dokazi ne nudijo podlage za oprostitev odgovornosti toženca. Poleg objektivne pa obstaja tudi krivdna odgovornost toženca za nastalo škodo tožnika, saj je dopustil opravljanje del brez ustreznih varnostnih naprav, ki so za delo na strehi predpisane, tj. varovalnih vrvi in varovalnega pasu, ki bi preprečil nastanek škodnega dogodka oziroma zmanjšal škodo. Če bi toženec zaznal kakršnokoli vinjenost pri tožniku, pa bi ga moral nemudoma odstraniti z dela. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), ugotovilo naslednje: Sodišče prve stopnje je v izreku zavrnilo tožbeni zahtevek, medtem ko v obrazložitvi (v 6. odstavku na 6. strani ter v predzadnjem odstavku na 7. strani) ugotavlja, da so v obravnavanem primeru podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost, zato je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom, razlogi obrazložitve pa so (na straneh 6 in 7 obrazložitve) nejasni in med seboj v nasprotju, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se z drugimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo, temveč je v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP iz navedenega razloga izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, da odpravi očitane pomanjkljivosti in ponovno odloči o zadevi.

Glede na navedbe tožnika v pritožbi pa pritožbeno sodišče v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava kljub temu dodaja še naslednje: tožnik v tožbi trdi, da se je poškodoval pri opravljanju del na strehi, ko je stopil med letve, razmaka 50 cm in padel 3 metre globoko, pri čemer zatrjuje, da je šlo za poškodbo pri opravljanju nevarne dejavnosti, zato je podana objektivna odgovornost toženca za nastalo škodo. Toženec je v odgovoru na tožbo glede temelja podal več ugovorov. Prvič, da je tožnik neposredno po padcu odklonil pomoč in je toženec šele naslednji dan izvedel, da je šel v bolnico zaradi poškodb, s čimer smiselno ugovarja vzročni zvezi med padcem in posledicami, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik. Z drugim ugovorom toženec uveljavlja ekskulpacijski razlog, tj. razlog, s katerim se želi razbremeniti objektivne odgovornosti, ko trdi, da je bil padec posledica vzroka, ki je bil izven dejavnosti in ni bil pričakovan. S tretjim ugovorom pa toženec uveljavlja soprispevek tožnika k nastali škodi, saj trdi, da se je tožnik brez vzroka in popolnoma brez potrebe ter proti slehernemu pričakovanju oddaljil ter stopil prek že postavljene predzadnje vrste salonitk na podložno folijo, jo predrl in zaradi tega padel okoli 3 metre globoko.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) treba uporabiti v obravnavani zadevi, v 2. odstavku 154. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (t. i. objektivna odgovornost). V 177. členu ZOR ureja primere razbremenitve (objektivne) odgovornosti, in sicer določa, da je imetnik prost, če dokaže bodisi, da izvira škoda iz vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek), bodisi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek). V 3. odstavku pa 177. člen ZOR določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer (glede na navedbe pravdnih strank) najprej, ali obstoji med tožnikovim padcem in zatrjevano škodo vzročna zveza. Če se bo izkazalo, da je ta podana, je treba nadalje ugotoviti, ali je dejavnost, s katero se ukvarja toženec in pri kateri se je tožnik poškodoval, nevarna dejavnost v smislu 2. odstavka 154. člena ZOR, pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi veljavno sodno prakso. Če bo sodišče ugotovilo, da je objektivna odgovornost podana, se bo moralo v nadaljevanju opredeliti do toženčevih ugovorov iz 177. člena ZOR, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na pravilno materialnopravno uporabo ekskulpacijskega razloga iz 2. odstavka 177. člena. Da bi se toženec lahko ekskulpiral, mora dokazati (dokazno breme je v skladu z določbo 173. člena ZOR namreč na njem), da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ni torej dovolj, kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je dejanje nastalo izključno zaradi dejanja oškodovanca (tj. toženca), temveč mora biti to dejanje neizogibno in nepričakovano, kriterij za presojo teh dveh elementov pa mora biti strog in objektiven (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 515/2003). V kolikor v obravnavani zadevi elementa neizogibnosti in nepričakovanosti ne bi zadostila opisanim merilom, se lahko krivda odkodovanca (tj. toženca) presoja le kot soprispevek k nastali škodi (3. odstavek 177. člena ZOR). Če pa bi se izkazalo, da ne gre za objektivno odgovornost toženca, bo moralo sodišče prve stopnje (ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava) tedaj preizkusiti, ali ni morda podana krivdna odgovornost toženca za nastalo škodo. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnik šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo podal ustrezno trditveno podlago za ugotavljanje krivdne odgovornosti, zato bo moralo sodišče te navedbe najprej obravnavati v smislu 2. odstavka 362. člena ZPP.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.