Jedro

Soglasje za poseg v parcelo izključuje njegovo protipravnost. Ob sklenjenem in podpisanem dogovoru v letu 2011, le dejstvo, da si je tožnica premislila, ne more iti v škodo toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno vznemirjanje in poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičninah (njive in travniki) na parc. št. 346/2, 349/1, 349/2 in 354/2, vse k.o. X., ter gozdnih zemljišč na parc. št. 281/1, 348/2, 348/3 in 348/4, prav tako k.o. X., zlasti pa vnos zemeljskega izkopa ali umetno pripravljene zemljine na navedene parcelne številke, nasipanje površin s kompoziti in druge aktivnosti, vezane na sanacijo peskokopa, dovoz, odlaganje, obdelavo, predelavo in uničenje različnih odpadkov ter vsakršna preostala ravnanja z odpadki na navedenih nepremičninah in ostale dejavnosti, ki pomenijo vznemirjanje in poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na navedenih parcelnih številkah in zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje, da v bodoče s kakršnimkoli dejanji vznemirja in posega v lastninsko pravico tožeče stranke (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 521,86 EUR, v petnajstih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Res je, da ima tožena stranka sklenjeno koncesijsko pogodbo z Republiko Slovenijo, vendar le ta sama po sebi nikomur ne daje pravice poseganja na tuje zemljišče brez sklenjenega pravnega posla z lastnikom. Sodišče je napačno interpretiralo dejanske okoliščine in nepravilno uporabilo materialnopravne predpise. Ugotovitev, ali ima tožena stranka veljaven uradni dokument za opravljanje svoje dejavnosti, ni predmet tega spora, kljub vsemu pa dejstvo, da je takšna koncesija nična, ni nezanemarljivo. Sodišče je napačno interpretiralo rudarske predpise, ki sicer določajo, da je sanacija obvezen zaključni del dejavnosti peskokopa, vendar to za predmetni spor ni pomembno. Sodišče neupravičeno sledi navedbam tožene stranke, da v skladu z rudarskim projektom izvaja sanacijo z vnosom gradbenih materialov, za katera ima pridobljena slovenska tehnična soglasja. Sodišče se pri tem sklicuje na predpise gradbene stroke. Odločitev sodišča je nepravilna, saj so gradbeni materiali, ki jih tožena stranka uporablja za sanacijo peskokopa, kompoziti iz avtohtone gline in treh vrst odpadkov. Sodišče tako ugotovi, da gre za kompozite iz odpadkov in gline, po drugi strani pa oceni, da ne gre za ravnanje z odpadki, zaradi česar okoljevarstvena dovoljenja niso potrebna. Sodišče predloženih fotografij v sodbi ni dokazno ovrednotilo, s temi fotografijami in odločnimi izpovedbami zaslišanih prič je izkazano, da se na obravnavanih območjih opravlja dejavnost ravnanja z odpadki. Tudi s predlaganim, a neizvedenim dokazom, to je ogledom, bi se sodišče lahko samo prepričalo o stanju obravnavanih nepremičnin, pa tega dokaza sodišče brez prepričljive obrazložitve ni izvedlo. Z ogledom na tem področju bi se vsaj laično dalo v grobem videti, za vnos kakšnih materialov dejansko gre. Ta dokazni predlog je ključnega pomena, sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ga ni izvedlo, posledično je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je v sklepu z dne 29.10.2012 navedlo, da so na fotografijah vidni tudi odpadki oziroma zabojniki, zato je sodbi moč očitati tudi nekonsistentnost in nedosledno dokazno oceno. Sodišče se je nerazumljivo podrobno ukvarjalo z dovoljenji, ki jih tožena stranka ima oziroma nima, saj so bila vprašanja glede pridobitve vseh potrebnih dovoljenj v pravdi omenjena zgolj v namen podkrepitve tožbenih navedb o samovoljnem delovanju tožene stranke. Sodišče je napačno interpretiralo podatek o tem, da naj bi imela tožena stranka za svoje dejavnosti pridobljena vsa potrebna dovoljenja za predelavo odpadkov in za vnos umetno pripravljene zemljine, vendar le na zemljiščih, ki so v lasti tožene stranke. Sklepanje, da potem na tožničinih zemljiščih tovrstnih dejavnosti tožene stranke ni, je povsem napačno. Iz sodbe izhaja, da se niti umetno pripravljena zemljina, niti drugi odpadki ne vnašajo na tožničino površino od leta 2010. Sodišče je nepravilno interpretiralo javno listino in napačno ocenilo dejansko stanje, ko je sprejelo odločitev v nasprotju s tehničnim soglasjem, ki jasno izkazuje, da se kompoziti Tersan, Tersan P in Tersan Ž vgrajajujejo v opuščene odkopne jame peskokopa. Sodišče je sledilo le izpovedbam toženkinih prič ter upoštevalo zgolj listine, ki so v prid tožene stranke, s tem je kršilo načelo materialne resnice in samovoljno razporedilo dokazne predloge po lestvici verodostojnosti, neupoštevajoč skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Kljub temu, da iz tehničnih soglasij izhaja, da so v dovoljenih proizvodih prisotni tudi odpadki, je sodišče bolj verjelo zgolj izpovedbam prič na strani tožene stranke. Ocena sodišča glede izpovedb zaslišanih prič je nepravilna, priče tožnice so verodostojno in odločno potrdile njene navedbe o prisotnosti odpadkov na parcelah tožeče stranke. Da gre za delovanje tožene stranke, nedvomno izhaja tudi iz zaslišanja priče R. C. Dejstvo, da si območje lasti tožena stranka je dokaz, da je ta tista, ki deluje na obravnavanem območju. Razlogi sodbe so nejasni oziroma med seboj v nasprotju v delu, ko je sodišče ocenilo, da ni zaznalo, da bi katera od prič pristopila k zaresnim aktivnostim v smislu, da bi obvestila ustrezne inšpekcije oziroma zahtevala nadzor. Sodišče tudi ni bilo nepristransko in objektivno v delu, ko je kot manjvreden in neverodostojen dokaz štelo izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, iz razloga, ker naj bi bili kot sorodniki pristranski. Tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka, so na tak ali drugačen način povezane s toženko. A. P. je sodišče nekritično verjelo. Vezano na zaslišanje priče S. M. pa tožnica poudarja, da je sodišče spregledalo kontradiktorne izpovedbe te priče. Sama je izpovedala, da je njena zadolžitev pregled dokumentacije, zato je upoštevanje njenih navedb, da na zemljiščih ni videti nobenih odpadkov, povsem neprimerno. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno tudi v delu, ki se navezuje na ekspertizo Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, sodišče je nepravilno odločilo o dokazu, za katerega velja, da je bil v danem trenutku edini možen dokaz v tej sferi. Sodišče je nepravilno in preuranjeno odločilo, da tožena stranka ne dela nič protipravnega, saj je bila zoper njo sprožena kazenska ovadba in prijava oziroma pobuda za uvedbo inšpekcijskega nadzora na Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor. Dokler to ni pravnomočno ugotovljeno, ostaja utemeljen sum, sodišče ga s predmetno sodbo ni pristojno ovreči. Nepravilna in izven okvira navajanj pravdnih strank je odločitev sodišča, da tožnica nikoli ni podala preklica „soglasja“, ki naj bi ga vsebovala listina, nepravilno dokazno ocenjena po prvostopnem sodišču, saj preklic soglasja ni bil možen, ker soglasja nikoli ni bilo. Sodišče pavšalno odloči, da je „dogovor“, na katerega se je tožena stranka vseskozi sklicevala, temelj za posege v obravnavana zemljišča. S tem je spet izkazana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče sledi toženi stranki, da gre za dogovor iz leta 2011, čeprav na sami listini datum ni nikjer razviden. Gre za povsem nelogično vsebino, ki celo nasprotuje razlogom sodbe, saj do dejanske zamenjave zemljišč nikoli ni prišlo, tako da ne gre šteti, da bi morebiten takšen dogovor sploh lahko stopil v veljavo. Dejstvo, da je tožena stranka kupila določene parcele, nikakor ne more dokazovati, da bi do zamenjave zemljišč dejansko prišlo, niti ne, da so bile te parcele res namenjene zamenjavi s tožečo stranko. Obrazložitev sodišča nikakor ne more vzdržati. Tožena stranka je odškodnino plačevala, ne za izkoriščanje peska, ampak za izpad dohodka na kmetijskih zemljiščih. Tožnica je na toženko naslovila predlog za izvensodno ureditev medsebojnih razmerij, ker pa s toženo stranko nista uspeli uskladiti svojih stališč in interesov, je bil v nadaljevanju sprožen predmetni postopek. Sodišče je subjektivno ocenilo namen omenjenih odškodnin. Obrazložitev sodišča o tem, kakšen bi bil relevanten preklic soglasja, kaže na samovoljno delovanje sodišča izven okvira navajanj pravdnih strank, odnos naklonjenosti sodišča toženi stranki je razviden tudi iz drugih delov sodbe. Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava je podan tudi v delu glede ocenjevanja obstoja najemne pogodbe. Z obrazložitvijo glede obstoja najemne pogodbe je sodišče kršilo tudi procesna pravila, saj razlogi nasprotujejo sami sebi in tudi izreku, obrazložitev pa je tudi v nasprotju s 15. členom OZ. Med pravdnima strankama je prišlo zgolj do načelnih dogovorov in pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo. Sodišče je mimo navedb pravdnih strank sklenilo, da gre pri plačilu že prej omenjenih odškodnin za plačilo zakupnine. Sodišče je samovoljno iskalo pravni naslov za sporne posege in sprejelo stališče, da je pravni naslov za posege v kontinuiranem pristanku pravnih prednikov oziroma same tožnice, da dovoli posege. Sodišče je tudi v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovilo, saj iz listin v spisu nikjer ne izhaja, da bi tožnica kdaj pristala na te posege. Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju z razpravnim načelom. Tožena stranka ni predložila listine, „dovoljenje P. T.“, sodišče pomanjkljivost opravičuje z razlogom, da ta listina ni pomembna, čemur pritožnica ostro nasprotuje. Graja nepravilno izveden dokazni postopek, zaradi česar je prišlo do nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodba ne pomeni le kratenja temeljne ustavne pravice do lastnine, pač pa povzroča tudi nevarnost za zdravje ljudi kot tudi nevarnost trajnega uničenja okolja. Pritožnica predlaga, da sodišče druge stopnje razpiše obravnavo, v primeru, da bo razveljavilo izpodbijano sodbo in jo vrnilo nazaj sodišču prve stopnje v novo odločanje, pa predlaga izločitev sodnice A. B., ki je bila na Okrajnem sodišču v Domžalah razpravljajoča sodnica v predmetni zadevi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Glede na trditveno podlago in postavljen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da med strankama ni spora, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v okviru zatrjevanega protipravnega vznemirjanja s strani tožene stranke (99. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ) pravilno obravnavalo dva vidika zatrjevanega protipravnega vznemirjanja. Sodišče druge stopnje sicer soglaša, da so razlogi sodišča prve stopnje v prvem delu obrazložitve, ki se nanaša na koncesijsko pogodbo, sklenjeno z Republiko Slovenijo, in vnos materiala na parcele tožeče stranke, po nepotrebnem preobširni, vendar pa so razlogi sodišča prve stopnje tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilni. Glede na izkazano dokumentacijo v spisu, ki jo je sodišče prave stopnje pravilno ocenilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka sanacijo na tožničinih parcelah izvaja z vnosom gradbenega materiala. Soglasja Zavoda za gradbeništvo (ZAG) so podeljena na podlagi Zakona o gradbenih proizvodih (ZGPro), pri kompozitih, izdelanih na podlagi soglasij ZAG, gre za končni gradbeni proizvod, ki pa ni odpadek, temveč gradbeni material, ne glede na to, da so ti izdelki delno narejeni tudi iz odpadkov. Po predelavi ne gre več za odpadke, temveč izdelke, ki predstavljajo gradbeni proizvod za sanacijo (in torej ne odpadek ali umetno pripravljeno zemljino). Ugotovitve sodišča prve stopnje so podkrepljene tudi s prilogo B33, to je zapisnikom izdelanim s strani inšpektorata z dne 26.9.2012. Kot že rečeno, je svoje ugotovitve sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, v izogib ponavljanju, se sodišče druge stopnje na razloge sodišča prve stopnje v tem delu sklicuje, pri čemer ne drži, da bi sodišče prve stopnje rudarske predpise ter javno listino napačno interpretiralo, razlaga sodišča prve stopnje je pravilna.

5. Utemeljena je pritožbena navedba, da sama koncesijska pogodba ne daje pravice poseganja v parcele tožeče stranke, ravno iz tega razloga je sodišče v nadaljevanju presojalo tudi drugi vidik protipravnega vznemirjanja (obstoj soglasja za posege), več o tem v nadaljevanju.

6. Glede dejavnosti ravnanja z odpadki je sodišče prve stopnje dokazni predlog z ogledom na kraju samem pravilno zavrnilo, pri tem je navedlo, da je ta dokaz nepotreben oziroma ni jasno, kaj točno bi lahko sodišče na ogledu ugotovilo, kar je, glede na VI. točko prve pripravljalne vloge tožeče stranke, v kateri je bil predlagan ogled zemljišč, pravilno. Glede na vsebino navedene točke (glej list. št. 38), je ta dokazni predlog ostal povsem nesubstanciran in šele v pritožbi tožeča stranka navaja, da bi se s tem dokazom sodišče lahko prepričalo o stanju obravnavanih nepremičnin in da bi bilo mogoče laično v grobem videti, za vnos kakšnih materialov dejansko gre. Konkretnih trditev, kaj bi sodišče na naroku z ogledom lahko ugotovilo, namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni podala. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z neizvedenim dokazom z ogledom torej ni podana. Tožeča stranka neutemeljeno sodišču očita tudi neocenitev predloženih fotografij, saj dejstvo, da je na fotografiji mogoče videti zabojnik, ki se seveda nahaja na vsakem gradbišču, ne dokazuje ničesar (po vpogledu v fotografijo št. 5 je mogoče kvečjemu ugotoviti, da je v zabojniku zbrana odpadna embalaža, kar pa ne dokazuje, da bi šlo za zatrjevano ravnanje z odpadki). Kot navaja pritožba, iz sodbe izhaja, da se niti umetno pripravljena zemljina, niti drugi odpadki ne vnašajo na tožničinih površinah vse od leta 2010, pri čemer navaja, da bi torej moralo slediti, da je pred letom 2010 tožena stranka te aktivnosti izvajala, vendar pa navedeno ni relevantno, saj je bila tožba vložena v letu 2012. 7. Nadalje tožeča stranka sodišču neutemeljeno očita, da ni opravilo ustrezne dokazne ocene. Sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno. Ne drži, da naj bi sodišče bolj verjelo izpovedbam prič, kot pa uradnim dokumentom, saj je bilo že pojasnjeno, kakšna je narava proizvodov, ki se vgrajujejo oziroma odlagajo na površinah tožeče stranke. Pritožba pri tem neutemeljeno opozarja na del izpovedbe priče R. C. v zvezi s trditvijo, da je tožena stranka tista, ki deluje na obravnavanem območju, saj je glede obvestila Policijske postaje navedena priča le izpovedovala, medtem ko ustreznih trditev tožeča stranka ni podala. Tudi ne drži, da bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma med seboj v nasprotju v delu, ko je sodišče ocenilo, da priče niso pristopile k resnim aktivnostim v smislu, da bi obvestile ustrezne inšpekcije, saj je inšpekcijo obvestil le R. C., vsi ostali pa ne. Sodišče prve stopnje je izpovedbe zaslišanih prič pravilno ocenilo in navedlo prepričljivo dokazno oceno, tako da drugačne pritožbe niso utemeljene (deloma pavšalne izpovedi, argumenti o kooperativnosti inšpekcij, ki da birokratsko delujejo, priča, ki blizu ne hodi, izpovedi, ki niso bile jasne v smislu, da bi se ravno na tožničinih parcelah, tisto, kar priče opisujejo, odlagalo oziroma dogajalo). Na drugi strani pa je sodišče zaradi prepričljivosti lahko sledilo priči A. P., prav tako pa ne drži, da bi bila izpovedba priče S. M. kontradiktorna. Ta je res izpovedala, da je njena zadolžitev pregled dokumentov, vendar pa je izpovedala tudi, da si je ogledala peskokop v naravi in da ni opazila azbestnih plošč ali drugih vrst odpadkov, saj bi, če bi to videla, javila okoljski inšpekciji. Zakaj naj bi bila takšna izpovedba kontradiktorna ni jasno.

8. Ker se je ekspertiza Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor nanašala na umetno pripravljeno zemljino, ki se na parceli tožeče stranke ne uporablja, je sodišče pravilno ugotovilo, da navedeno poročilo za obravnavano nepremičnino oziroma predmetni postopek ni relevantno. Na kazensko ovadbo in prijavo oziroma pobudo za uvedbo inšpekcijskega nadzora se pritožba neutemeljeno sklicuje, na oboje sodišče prve stopnje v civilnem postopku v ničemer ni vezano.

9. Tudi glede vprašanja obstoja soglasja tožeče stranke za to, da tožena stranka v njena zemljišča posega, je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge. Dogovoru iz leta 2011 (glede na izpovedbe prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil sklenjen takrat) tožeča stranka napačno odreka kakršnokoli vrednost. Tožeča stranka ga je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, podpisala, da bi ga izpodbijala, ni zatrjevala. Odstop zemljišč v zameno za uporabo bi predstavljal realizacijo tega dogovora. Ker do tega (še) ni prišlo, pa ne pomeni, da zato dogovor sploh ne bi veljal oziroma, da bi bilo potrebno šteti, da soglasje sploh ni bilo dano. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je soglasje tožeče stranke v navedenem dogovoru izkazano. Ne drži, da obrazložitev sodišča ne more vzdržati, tudi po oceni sodišča druge stopnje tožeči stranki sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ni sledilo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki plačevala odškodnino, ali je bila ta namenjena le za izpad dohodka na kmetijskih zemljiščih, ali tudi za izkoriščanje peska, ni pravno odločilno v tej zadevi, prav tako ni pravno pomembno, ali je bila med pravdnima stranka sklenjena najemna pogodba, kot je sicer zaključilo sodišče prve stopnje, zato na te pritožbene navedbe ni potrebno odgovarjati.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo s strani tožnice in njenih pravnih prednikov podano soglasje za posege v sporne parcele, ne glede na (ne)predložitev listine „dovoljenje P. T.“, za katero je sodišče ugotovilo, da je umrla 29. 6. 1987, in naj bi podala soglasje pred tem. Glede na to, da je bilo izkazano soglasje ostalih pravnih prednikov, I. T. že v letu 1987 in v nadaljevanju J. T., (vdove I. T. in matere takrat še mladoletne tožeče stranke), dejstvo, da dovoljenje P. T. ni bilo predloženo, ne more spremeniti odločitve. Soglasje za posege v parcele tožeče stranke je torej tožena stranka izkazala, dejstvo, da si je tožeča stranka naknadno premislila, ob sklenjenem in podpisanem dogovoru iz leta 2011, toženi stranki ne more iti v škodo, zato na pritožbene navedbe o zaključkih sodišča o relevantnem preklicu soglasja ni potrebno odgovarjati. Protipravnosti posegov tožene stranke tako tožeča stranka ni dokazala.

11. Glede na obrazloženo je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi neizkazane protipravnosti posegov pa je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 155., 165. in 154. členu ZPP.