Jedro

Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na določilo 59. čl. OZ. V tem primeru ne gre za to, da bi ena stranka pogodbe v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečila uresničenje pogoja. Stranki pogodbe sta bila le prva in druga tožeča stranka, tožena pa sploh še ne, tako da odklonitev podpisa s strani tožene stranke ne more pomeniti uresničitev dejanskega stanja, ki ga ima v mislih omenjeno določilo 59. čl. OZ.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke na priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje najprej zaradi umika tožbe drugega tožnika postopek v tem delu ustavilo, nato pa tožbeni zahtevek prvega tožnika, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati znesek 1.068.521,52 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.11.2005 do plačila ter ji povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo, zavrnilo. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da sta jih prva in druga tožeča stranka dolžni nerazdelno povrniti toženi v znesku 112.126,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2005 dalje, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da pogodba o odstopu terjatve, sklenjena med tožnikoma, ne vsebuje nobenega pogoja za njeno učinkovanje in tudi klavzula, da se je cesus dolžan s to pogodbo strinjati ne pomeni, da če se z njo ne strinja, pogodba ni veljavna. Pri razlagi te pogodbe bi bilo treba uporabiti določilo 2. odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), da se pri razlagi spornih določb ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je potrebno iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot to ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v zakoniku. Po določbah zakonika pa je jasno, da dolžnikova privolitev pri odstopu terjatve ni potrebna. Glede tega bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati oba podpisnika pogodbe, zaslišalo pa je samo toženo stranko, ne pa tudi tožeče. Iz pogodbe je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka terjatev nakazati tožeči stranki takoj ob sklenitvi pogodbe med Frankom Pečarjem in tožečo stranko, ne pa šele, ko jo podpiše tožena stranka. Tožena stranka bi morala takoj po tem, ko je bila obveščena o cesiji, terjatev plačati prvi tožeči stranki, zaradi česar tudi ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da je tožena stranka svojo obveznost do tožeče stranke izpolnila, ko je plačala obveznost po sklepu o davčni izvršbi. Upoštevati pa bi moralo sodišče prve stopnje tudi določbo 59. čl. OZ, po kateri se šteje, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v breme katere je bil določen. Tožena stranka ni imela nobenih utemeljenih razlogov, da pogodbe takoj po prejemu ne bi podpisala in se po njej ravnala.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo za odločitev v zadevi bistveno listino, to je pogodbo z dne 07.11.2005. Pogodba je očitno koncipirana kot tripartitna pogodba, ki bi jo morali podpisati prvi in drugi tožnik in tudi toženec. Tak pristop vseh treh strank kaže na to, da pogodba ni bila mišljena kot navadna cesija, pri kateri sodelujeta le cedent in cesionar, odstopljeni dolžnik pa ne, razen da mora biti o cesiji sicer obveščen. Ne glede na to, pa tudi v primeru, če bi po sedanjem stanju pogodbo šteli za cesijo, ki je bila sklenjena med prvim in drugim tožnikom, prenos terjatve ni bil veljaven brez pogoja, saj je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v pogodbi izrecno zapisano (3. čl. pogodbe), da se mora cesus s to pogodbo v celoti strinjati na podlagi naših predpisov. Ker do tega, da bi toženec pristal na cesijo, kar od njega zahteva predmetna pogodba, ni prišlo, seveda tožeča stranka na njeni podlagi od toženca ne more zahtevati plačila terjatve, na katero se cesija nanaša. Tožena stranka zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede tega dejstva zaslišati oba podpisnika pogodbe, torej prvega in drugega tožnika, zaslišalo pa je samo toženo stranko, vendar pa s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve postopka, saj sme tako ravnati glede na izrecno pooblastilo iz 258. čl. ZPP. Še toliko bolj, ker je bilo dejansko stanje tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem jasno razvidno že iz vsebine same pogodbe z dne 07.11.2005. Glede na to, da tožena stranka, ki se s pogodbo ni strinjala, ni bila dolžna ničesar plačati, seveda tudi nadaljnje navedbe tožene stranke o tem, da bi morala takoj po obvestilu tožena stranka terjatev plačati, še preden jo je plačala po sklepu o davčni izvršbi, niso utemeljene. Prav tako pa je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnika na določilo 59. čl. OZ. V tem primeru ne gre za to, da bi ena stranka pogodbe v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečila uresničenje pogoja. Stranki pogodbe sta bila le prva in druga tožeča stranka, tožena pa sploh še ne, tako da odklonitev podpisa s strani tožene stranke ne more pomeniti uresničitev dejanskega stanja, ki ga ima v mislih omenjeno določilo 59. čl. OZ. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo predlog tožene stranke na priznanje stroškov odgovora na pritožbo, saj v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve, tako da ni bil potreben.