Jedro

Prodajna pogodba, pri kateri ni navidezna vsebina, temveč ni v skladu z resničnostjo le oseba enega pogodbenika, je pogodba z navideznim oziroma slamnatim kupcem. OZ ne vsebuje določb o pogodbi z navideznim pogodbenikom. Pojem pogodbe z navideznim kupcem sta izoblikovali teorija in sodna praksa. Pri pogodbi z navideznim kupcem gre za dva povezana pravna posla (pogodba prodajalca z navideznim kupcem in zaveza navideznega kupca, da bo koristi iz prodajne pogodbe prenesel na resničnega kupca). Pogodba z navideznim kupcem je veljavna pogodba. Gre le za to, da navidezni kupec sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki ostane v ozadju in se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec iz pogodbe. To postane navidezni kupec, ki koristi kot že obrazloženo prenese na dejanskega gospodarja posla na podlagi obligacijske zaveze. Glede na navedeno prvo razmerje (pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem) privede do pridobitve lastninske pravice v korist navideznega kupca, drugo razmerje (dogovor med navideznim in resničnim kupcem) pa ima za posledico pravico resničnega kupca terjati od navideznega kupca prenos te pravice. Če do prenosa omenjene pravice nikoli ne pride, resnični kupec nikoli ne postane lastnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh po prejemu sklepa o izdaji začasne odredbe omogočiti dostop do vozila avtomobila BMW 730d, št. šasije W ter ga izročiti v neposredno posest in neomejeno uporabo tožniku, pri čemer se v primeru, da tega v roku ne izpolni, dostop do vozila, izročitev v neposredno posest in neomejeno uporabo opravi tako, da izvršitelj pri toženi stranki ali tretjemu, pri katerem se vozilo nahaja, vzame navedeno osebno vozilo ter ga proti potrdilu izroči tožniku. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik vozila BMV 730d, št. šasije W. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku 1.400,40 EUR pravdnih stroškov, po izteku paricijskega roka dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper naveden sklep in sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in da ugodi predlogu za začasno odredbo, podrejeno pa predlaga, da sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo na podlagi katere materialnopravne določbe je zaključilo, da je tožbeni zahtevek zaradi navideznosti zavezovalnega pravnega posla neutemeljen, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni navedlo pravne podlage, je prekršilo tudi določbo četrtega odstavka 324. člena ZPP. Tožniku je s takšno arbitrarno, neobrazloženo in pristransko odločitvijo kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic. Zaradi neuporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v tem postopku pravno relevantnih dejstev. Navidezno pogodbo ureja 50. člen OZ. Pogodba je navidezna le, če obe stranki hočeta skleniti navidezno pogodbo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pogodba med M. T. in družbo K. V. GmbH navidezna, čeprav ni izkazana volja T. ali omenjene družbe, da bi bila pogodba fiktivna. Pridobitev lastninske pravice na spornem vozilu bi moralo presojati na podlagi pogodbe med tožnikom in prodajalcem in ne na podlagi pogodbe med družbo K. V. GmbH in T.jem kot kupcem. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je pogodba fiktivna, ker naj bi bil pravi kupec avtomobila družba A. d.o.o. Za obstoj prikritega pravnega posla morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za njegovo veljavnost, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Tako ni ugotavljalo pravno relevantnega dejstva, da je družba A. d.o.o. kupnino plačala. Na podlagi trditev tožene stranke, da je ta družba davčni dolžnik in da njegovo poslovanje vodi naprej A. k. d.o.o., ni mogoče zaključiti, da je dejanski kupec A. d.o.o. Poleg tega o navideznosti pogodbe ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju (primerjaj sodbo VS RS II Ips 277/2002) in je ni mogoče uveljavljati le z ugovorom, temveč je treba postaviti tožbeni zahtevek, za katerega pa tožeča stranka ni materialnopravno legitimirana, saj ni bila stranka pogodbe. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazno oceno je namreč oprlo na dokaze iz davčnega postopka, v katerem tožnik ni imel možnosti sodelovati. Tako na primer ne bi smelo upoštevati uradnega zaznamka o izjavah prič iz davčnega postopka, temveč bi moralo zaslišati predlagane priče, med drugimi tudi M. B. Do odločilnih trditev tožnika se ni opredelilo (o posedovanju vozila, s katerimi je dokazoval, da ni šlo za fiktivno komisijsko prodajo) in ni ocenilo predlaganih dokazov tožnika v zvezi s posestjo vozila (fotografije vozila, fotografije števca vozila), plačilom kupnine (kupoprodajna pogodba med B. M. ter M. in S. B. z dne 17. 07. 2007) in povezanostjo družb A. d.o.o. in A. k. d.o.o.. Zavrnitve s strani tožnika predlaganih dokazov ni obrazložilo v skladu z 287. člen ZPP, saj jih je zavrnilo iz razloga, ker je že z izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Podana je tudi protispisnost, saj iz potrdila o plačilu izhaja, da je nalogodajalec A. k. d.o.o. in ne N. N. , kot je to navedeno na strani 11 izpodbijane sodbe. Kršilo je tudi 13., 14., in posledično tudi 5. in 8. člen ZPP kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Odločbe davčne uprave (odločba št. DT 0610-1071/2007195 z dne 16. 09. 2009 in uradni zaznamek št. DT 0610-309/2010-2-0803-34 z dne 09. 02. 2009) je šteti za trditve tožene stranke. Sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da je na ugotovitve iz davčnega postopka vezano oziroma jih le nekritično povzeti. Odločba davčnega organa z dne 16. 09. 2009 ni pravnomočna, poleg tega je bila izdana pred nakupom vozila, zato fiktivnosti nakupa ne more dokazovati. Zaradi opisanih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava oziroma njegove neuporabe je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ne drži, da tožnik ni uspel prepričljivo dokazati, da je plačal kupnino v znesku 75.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je neprepričljivo zavrnilo tožnikove navedbe, da služi še preko dobitkov od iger na srečo. Zaključilo je, da ni verjetno, da bi nekdo posodil toliko denarja za nakup vozila v vrednosti 75.000,00 EUR, če bi dolžnik mesečno zaslužil le 600,00 EUR, vendar je spregledalo, da posojilo ni bilo dano za nakup avtomobila, temveč nenamensko glede na datum potrdila o danem posojilu 15. 01. 2009. Ne drži, da je bilo potrdilo sestavljeno za potrebe tega postopka, saj ni bilo sestavljeno istočasno kot ugovor (kar dokazujeta drugačni pisali), bilo je uporabljeno že v davčnem postopku, poleg tega pa sodišče nima strokovnega znanja, da bi to samo ugotavljalo. Zaradi zgoraj opisanih procesnih kršitev (nekritično povzemanje ugotovitev uradnega zaznamka iz davčnega postopka z dne 09. 02. 2010, opustitev zaslišanja, neupoštevanje trditev in dokazov tožnika) je napačen zaključek, da se pooblaščenci družb A. d.o.o. in A. k. d.o.o. dobro poznajo in da družba A. k. d.o.o. nadaljuje posle A. d.o.o. Morebitna povezanost omenjenih družb v predmetni pravdi sploh ni relevantna. Napačna je ugotovitev, da je tožnik le navidezni družbenik družbe A. k. d.o.o., saj iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 02. 02. 2010 izhaja, da je bil prisoten pri rubežu, čeprav o njem prej ni bil obveščen, torej dejansko skrbi za poslovanje družbe. Če je tožnik dal vozilo v komisijsko prodajo dva meseca po nakupu, ne gre za kratek rok med nakupom in prodajo, ki bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko nakazoval na fiktivnost pogodbe, poleg tega pa je tožnik pojasnil, zakaj se je za komisijsko prodajo odločil. Napačen je zaključek, da je dejanski lastnik spornega vozila A. d.o.o., saj sodišče ni ugotovilo, da je bilo vozilo plačano s strani te družbe in da ga je imela v posesti. Ni pa sodišče prve stopnje ugotavljalo prave volje prodajalca M. T.ja in tožnika ob nakupu vozila. Iz zapisnika št. DT 0610-833/2010-05-0803-31 z dne 23. 04. 2010 ne izhaja, da je prodajalec M. T. kupoval vozila za A. m. k. d.o.o., temveč za znano stranko, ki bi lahko bila tudi družba A. M. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil. Dokazov, s katerimi je tožnik dokazoval voljo kupiti vozilo zase, sodišče prve stopnje bodisi ni izvedlo (zaslišanje tožnika, njegovih staršev in prijateljev) bodisi ni ocenilo. Tudi ni ugotavljalo pravno in dokazno (glede volje pogodbenih strank) pomembnega dejstva posesti nad vozilom. Vpis v uradni evidenci sam po sebi ne pomeni, da ima oseba lastninsko pravico, je pa eden od dokazov, da je ta oseba lastnica osebnega vozila. Glede sklepa o zavrnitvi predloga za začasno odredbo pa navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno čakalo z izdajo začasne odredbe, saj bi moralo odločiti na podlagi predloga upnika za izdajo začasne odredbe in ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke, zato je podana bistvena kršitev določb ZIZ. Napačna je presoja, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, saj je ta podana že na podlagi trditev tožnika iz predloga za izdajo začasne odredbe, listinskih dokazov in uradnih evidenc.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba zoper sodbo: V skladu s prvim odstavkom 60. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. Izročitev premičnine se na podlagi drugega odstavka 60. člena SPZ šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s premičnino, kot tudi z izročitvijo kakšnega njenega dela, ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev. Za pridobitev lastninske pravice na premičnini na podlagi pravnega posla morajo biti tako izpolnjeni naslednji pogoji: veljaven pravni naslov (zavezovalni pravni posel), sporazum strank o prenosu lastninske pravice z izročitvijo v posest (razpolagalni pravni posel) in razpolagalna sposobnost prenosnika.

Tožnik trdi, da je postal lastnik avtomobila na pravnoposlovni podlagi. Vozilo je kupil dne 06. 11. 2009 od komisionarja L. G. Trgovina in storitve D. L. s.p. (s katerim je prodajalec M. T. sklenil pogodbo o komisijski prodaji in overil svoj podpis), avtomobil pa je tudi prevzel v posest. Tožena stranka je lastništvu tožnika ugovarjala, češ da je tožnik zgolj navidezni kupec, dejanski lastnik zarubljenega vozila pa je družba A. d.o.o., ki je preko fiktivnih komisijskih pogodb prikrila pravi pravni posel klasične prodaje in nakupa in se tako izognila plačilu davka.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo materialnopravni opredelitvi tožene stranke oziroma zaključkom davčnega postopka, da zaradi navideznosti zavezovalnega pravnega posla (kupoprodajne pogodbe med M. T. in tožnikom) lastninska pravica ni prešla na tožnika, ampak je bil tožnik le fiktivni kupec. Zgolj na tej podlagi je zaključilo, da tožnik ni lastnik zarubljenega vozila. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti materialnopravno presojo spora glede na relevantne obligacijskopravne in stvarnopravne določbe, nato pa v dokaznem postopku ugotavljati z vidika relevantnih materialnopravnih določb odločilna dejstva.

V skladu z 50. členom Obligacijskega zakonika (OZ) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti.

Prodajna pogodba, pri kateri ni navidezna vsebina, temveč ni v skladu z resničnostjo le oseba enega pogodbenika, je pogodba z navideznim oziroma slamnatim kupcem. Obligacijski zakonik ne vsebuje določb o pogodbi z navideznim pogodbenikom. Pojem pogodbe z navideznim kupcem sta izoblikovali teorija in sodna praksa. Pri pogodbi z navideznim kupcem gre za dva povezana pravna posla (pogodba prodajalca z navideznim kupcem in zaveza navideznega kupca, da bo koristi iz prodajne pogodbe prenesel na resničnega kupca). Pogodba z navideznim kupcem je veljavna pogodba. Gre le za to, da navidezni kupec sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki ostane v ozadju in se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec iz pogodbe. To postane navidezni kupec, ki koristi kot že obrazloženo prenese na dejanskega gospodarja posla na podlagi obligacijske zaveze. Glede na navedeno prvo razmerje (pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem) privede do pridobitve lastninske pravice v korist navideznega kupca, drugo razmerje (dogovor med navideznim in resničnim kupcem) pa ima za posledico pravico resničnega kupca terjati od navideznega kupca prenos te pravice. Če do prenosa omenjene pravice nikoli ne pride, resnični kupec nikoli ne postane lastnik.

Upoštevajoč zgoraj navedeno trditveno podlago tožene stranke bi lahko šlo v konkretnem primeru za pogodbo z navideznim kupcem, ki pa je, v nasprotju z zmotnim materialnopravnih stališčem toženke, ki mu nekritično sledi tudi sodišče prve stopnje, pravno veljavna pogodba. Tožena stranka zato zgolj s trditvami, da je bil tožnik le fiktivni kupec, lastninski pravici tožnika ne more uspešno ugovarjati. Tožnik bi tudi kot zatrjevani navidezni kupec pridobil lastninsko pravico na avtomobilu, če bi mu bil zarubljeni avtomobil izročen v posest. Od obligacijskopravnega dogovora med tožnikom kot zatrjevanim navideznim kupcem in družbo A. d.o.o. kot zatrjevanim resničnim kupcem pa bi bilo odvisno, ali tožnik lastninsko pravico še ima ali pa je svojo obligacijskopravno zavezo že izpolnil in je lastninsko pravico že prenesel na resničnega kupca.

Izhajajoč iz pravkar opisane pravne podlage spada v sklop pravno odločilnih dejstev, ki utemeljujejo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik zarubljenega avtomobila, poleg veljavno sklenjenega zavezovalnega pravnega posla tudi izročitev avtomobila tožniku v posest. Tožnik je veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice glede na obrazloženo nedvomno imel. Dodatnih razlogov, ki bi imeli za posledico neveljavnost zavezovalnega pravnega posla, od že zavrnjenih, tožena stranka ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da izpolnitev pogodbenih obveznosti na veljavnost pravnega posla ne vpliva, zato ni pravno odločilno, ali je tožnik kupnino plačal. Ugotoviti pa je treba, ali je bil avtomobil izročen tožniku v posest. Če je tožniku avtomobil bil izročen v posest, je postal njegov lastnik. V tem primeru je tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi le ob ugotovitvi, da tožnik obligacijske zaveze do resničnega kupca še ni izpolnil in lastninske pravice nanj še ni prenesel. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo: Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je štelo, da spričo zavrnitve tožbenega zahtevka terjatev tožnika ni verjetno izkazana. Razveljavitev izpodbijane sodbe, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, zato zahteva razveljavitev izpodbijanega sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 355. člena ZPP ugodilo, izpodbijan sklep in sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Na preostale pritožbene navedbe zato ni odgovarjalo.

V ponovljenem postopku je treba ob nakazanih materialnopravnih izhodiščih ugotoviti odločilna dejstva za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Treba je upoštevati, da izjave oziroma zaslišanja prič iz davčnega postopka ne morejo nadomestiti izvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in prič.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).