Jedro

Tožeča stranka ni izkazala subjektivne nevarnosti po 2. odst. 270. člena ZIZ, zato niso podani pogoji po 1. odst. 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki, v zavarovanje terjatve v znesku 1.264.005,94 SIT, prepovedalo razpolaganje, odtujitev ali obremenitev denarnih sredstev - gotovine in vrednostnih papirjev; prepovedalo od njenih dolžnikov izterjati zapadle in nezapadle terjatve ali kako drugače z njimi razpolagati, zlasti pa ne sklepati pravnih poslov o odstopu terjatev, pogodb o prevzemu dolga oz. izpolnitve, asignacijskih pogodb in kompenzacijskih pogodb; prepovedalo razpolaganje, odtujitev in obremenitev premičnin in sicer opredmetenih osnovnih sredstev; naložilo Agenciji RS za plačilni promet - podružnica N.G., da mora tožencu ali komu drugemu po toženčevem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdana začasna odredba z dolžnikovega žiro računa. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni izkazala obstoja nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da so bilančni podatki za toženca takšni, da slednji vsekakor izpolnjuje pogoje za začetek stečajnega postopka; je prezadolžen in ni več sposoben poravnavati svojih obveznosti. Delavci, ki so zaposleni pri toženi stranki, si izplačujejo sorazmerno visoke plače, pri tem pa jim ni mar, da bi poravnali dolgove iz poslovanja. Tako je podana konkretna in subjektivna nevarnost, da tožnik ne bo mogel uveljaviti terjatve, ker bo s takšnim poslovanjem, kot ga dosega toženec, izterjava onemogočena; 270.čl. ZIZ pa poleg nevarnosti, ki nastane zaradi odtujevanja ali skrivanja, navaja tudi kakšno drugačno razpolaganje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vseh bistvenih okolnosti pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niti drugih takšnih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Zato, da je mogoče ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe, mora predlagatelj po določilu 270.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), izkazati poleg verjetnosti obstoja denarne terjatve, tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev upnikove (predlagateljeve) terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri izkazu nevarnosti pa mora iti za tako imenovano subjektivno nevarnost, ki je v tem, da je dolžnik - tožena stranka - poskušal s konkretnimi dejanji oz. opustivami razpolagati s premoženjem s ciljem onemogočanja ali otežitve izterjave. Bilanci stanja in uspeha za leti 1996 in 1997 za toženo stranko dejansko kažeta na neuspešno poslovanje tožene stranke, ne dajeta pa same po sebi dovolj opore za zaključek o obstoju nevarnosti po 2. odst. 270.čl. ZIZ; nenazadnje je tudi tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da je tožena stranka poravnala vse terjatve iz najemne pogodbe s tožečo stranko do meseca junija 1998 in delno za julij 1998. Zato napadeni prvostopni sklep pravilno ugotavlja, da slabo finančno stanje tožene stranke v obravnavani zadevi ne predstavlja subjektivne nevarnosti po 2.odst. 270.čl. ZIP, kakšnih aktivnih ali pasivnih ravnanj toženca v smeri onemogočanja izterjave pa tožeča stranka ni izkazala. Ravno tako pa pritožbeno sodišče ni v izpodbijanem sklepu ugotovilo zatrjevanega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in med samimi temi listinami; edina listina, ki jo je imelo prvostopno sodišče v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami v spisu, je bilanca stanja in uspeha za leti 1996 in 1997 (obrazec BON 2 je tožeča stranka priložila šele pritožbi). Iz te listine je pravilno ugotovilo slabo finančno stanje tožene stranke, kar pomeni da ni nasprotja glede razlogov, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).