Jedro

Dejstvo, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, je mogoče upoštevati le, če ga upnik uveljavlja tako, da izkaže za verjetno, da bo z izdano začasno odredbo nastala le neznatna škoda.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Med pravdo je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke izdalo začasno odredbo, da se blokira sredstva na žiro računu tožene stranke, do višine vtoževane glavnice, do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve. Presodilo je, da je izkazan verjeten obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki na plačilo glavnice v višini 210.000,00 SIT ter 300 DEM v tolarski protivrednosti, vse z zamudnimi obrestmi. Nadalje je bilo mnenja, da izvedba moratorija kaže, da se je tožena stranka znašla v finančnih težavah zaradi česar bo uveljavitev tožnikove terjatve nedvomno onemogočena ali pa vsaj otežena, še zlasti, ker je pred istim sodiščem v teku precej pravd zoper toženo stranko. Če so resnične navedbe tožene stranke o njeni visoki likvidnosti, potem toženi stranki z izdano začasno odredbo tudi ne more nastati znatnejša škoda. Ugovor tožene stranke zoper ta sklep je prvo sodišče zavrnilo z izpodbijanim sklepom ter je ponovno navedlo razloge za izdajo začasne odredbe in obenem obrazložilo, zakaj niso upoštevni ugovori tožene stranke. Določneje je zlasti opredelilo svoje stališče, da v tem primeru ni potrebno dokazovati t.i. subjektivne nevarnosti v smislu določila prvega odstavka 265. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP, Ur.l. SFRJ št. 20/78 do 27/9), ker je bila začasna odredba izdana na podlagi drugega odstavka 265. čl. ZIP, ki določa, da je mogoče izdati začasno odredbo tudi v primerih, ko se izkaže za verjetno, da bo dolžnik z predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, kar je ob zatrjevani visoki likvidnosti dolžnika izkazano. Če toženi stranki izdana začasna odredba povzroča takšno škodo, kot to trdi v ugovoru, potem je po mnenju prvega sodišča začasna odredba toliko bolj potrebna.

Sklep o zavrnitvi ugovora izpodbija tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da naj drugostopno sodišče s sklepom zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Podrejeno predlaga tožena stranka, da naj drugostopno sodišče sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker se prvo sodišče sploh ni spuščalo v oceno predloženih dokazov o likvidnosti tožene stranke. Prvo sodišče po mnenju pritožnice pomanjkljivo in neživljensko obrazlaga elemente nevarnosti, da bo tožena stranka svoja sredstva skrila, odtujila ali kako drugače z njimi razpolagala ter tako onemogočila izterjavo tožbenega zahtevka ker ta subjektivni element za izdajo začasne odredbe ni dokazan in ga izpodbijani sklep ne ugotavlja. Dejstvo uvedbe moratorija in začasne likvidnostne težave tožene stranke na zadoščajo za sklep o subjektivni nevarnosti. Tožena stranka ves čas posluje kot dober gospodar in izpolnjuje svoje obveznosti, ker je likvidna in nima blokiranega žiro računa. Mesečni priliv na njen žiro račun višji od 15,000.000,00 SIT je zadostna garancija, da bo tožeča stranka lahko izterjala svojo terjatev. Obstoj terjatve pa tožnik ni verjetno izkazal, ker ni dokazov, da je od pogodbe odstopil. Sodišče gre preko meje zahtevka z ugotavljanjem dejstva neznatne škode, čeprav je tudi napačen ta njegov zaključek, ker bo tožena stranka utrpela zaradi začasne odredbe gmotno in negmotno škodo. Ni tudi jasno, kaj pomeni odredba, da se blokira sredstva na žiro računu tožene stranke in je vprašljiva izvršljivost take odredbe.

Pritožba je utemeljena.

Začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve lahko izda sodišče, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo, s tem da bo svoje premoženje oz. svoja sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal (1. odst. 265. čl. ZIP). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagnao odredbo pretrpel le neznatno škodo (2. odst. 265. čl. ZIP). V postopkih zavarovanja se smiselno uporabljajo, če ni v zakonu posebnih določb, splošne določbe Zakona o izvršbi (244. čl. ZIP) tudi kar zadeva uvedbo postopka na predlog upnika (1. odst. 2. čl. ZIP) in vsebino predloga (35. čl. ZIP). Sodišče je zato pri izdaji začasne odredbe vezano na predloge upnika oz. v obravnavanem primeru tožnika. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da bo izterjava tega, kar mu dolguje tožena stranka, z izvršbo otežkočena, če ne že onemogočena zaradi v tožbi opisanega nenavadnega poslovanja tožene stranke (ker ji po preteku 13 mesecev ni dala kredita) in je iz dnevnih časopisov znano, da je upnikov veliko, ker je pri istem sodišču vloženih že preko 40 tožb. Na naroku dne 9.3.1994 je tožeča stranka še navajala, da z blokiranjem žiro računa tožene stranke v tako majhnem znesku (kot ga iztožuje), za toženo stranko ne nastane znatnejša škoda. Na podlagi teh navedb tožeče stranke res ni mogoče sklepati, da so podani preje omenjeni pogoji iz 1. odst. 265. čl. ZIP za izdajo začasne odredbe. Ne zadošča namreč, za izdajo začasne odredbe, poleg verjetnega obstoja terjatve le nevarnost, da bo onemogočena ali precej otežena izterjava terjatve zaradi velikega števila upnikov ali nelikvidnosti dolžnika, temveč mora biti izkazana nevarnost, da bo dolžnik s svojim ravnanjem onemogočil ali precej otežil izterjavo, kakor ta pogoj obrazlaga že toženka v pritožbi.

Prvo sodišče je iz teh vzrokov, kot kaže, oprlo svojo odločitev na dejstvo, da bo tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo, vendar je očitno prezrlo, da tožnik tega ni trdil, na kar utemeljeno opozarja pritožba, temveč je le navajal, da za toženo stranko ne bo nastala znatnejša škoda. Prenagljen je zato in morebiti res v nasprotju s predlogom tožeče stranke sklep, da bo tožena stranka zaradi začasne odredbe, kakršno predlaga tožeča stranka, pretrpela le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče dvomi o pravilnosti takega sklepa že na podlagi navedb tožeče stranke o večjem številu upnikov, ki z začasnimi odredbami, kakršna je predmetna, morebiti res utegnejo povzročiti škodo, ki jo omenja tožena stranka v pritožbi.

Nalog organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa, da mora toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z računa tožene stranke, kar smiselno izhaja po mnenju drugostopnega sodišča iz predloga, vendarle lahko pomeni, če se bo pokazalo, da je takih predlogov veliko, ne glede na posamezne sorazmerno nizke izterjevane zneske, da bo v večjem obsegu začasno onemogočeno razpolaganje tožene stranke s sredstvi na žiro računu, kar je potrebno upoštevati pri ocenjevanju, ali gre za neznatno škodo, če se tožeča stranka sklicuje na to dejstvo in ne dokazuje le nevarnost v smislu 1. odst. 265. čl. ZIP. V primeru, če tožeča stranka utemeljuje svoj predlog le z razlogi nevarnosti, pa bo moralo prvo sodišče predvsem na podlagi teh razlogov preizkusiti utemeljenost predloga tudi z upoštevanjem tega, kar navaja zoper začasno odredbo tožena stranka v ugovoru. Sodišče druge stopnje je spoznalo, da bo treba v nakazanih smereh razjasniti dejansko stanje zaradi pravilne uporabe omenjenih določb Zakona o izvršilnem postopku, zato je izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje (3. odst. 380. čl. ZPP).