Jedro

Določbe ZS in ZKP, kljub posameznemu ujemanju tekstov zakonskih določb, ki vsebinsko enačijo postopanje pristojnih organov v pripornih zadevah in v zadevah gospodarskih kaznivih dejanj, ne določajo izrecno, da gospodarske kazenske zadeve štejejo kot nujne (pri čemer so priporne in zadeve začasnega zavarovanja izrecno navedene kot take v tretjem odstavku 83. člena ZS). Tudi določbe ZKP ne vsebujejo drugih posebnih določb, ki bi opredeljevale roke za odločanje v navedenih zadevah, zato višje sodišče ocenjuje, da obravnavanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ni moč enačiti s pripornimi zadevami v smislu nujnosti obravnavanja le-teh. Nobenih razumnih razlogov ni videti, da zakonodajalec v sklop nujnih zadev, če bi to res želel, v določbo tretjega odstavka 83. člena ZS ne bi umestil tudi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijan sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom po predsedniku senata odločilo, da se pritožba državne tožilke, ki jo je vložila zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 29098/2016 z dne 15. 6. 2020, zavrže kot prepozna.

2. Zoper naveden sklep se je okrožna državna tožilka pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče oceno o prepozno vloženi pritožbi zoper sodbo, izrečeno obtoženi A. A., ki je bila Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani vročena 16. 7. 2020, oprlo na ugotovitev, da je obravnavano kazensko zadevo potrebno šteti kot nujno v smislu določbe 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) in v povezavi z določbo 143.c člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kar je utemeljilo z razlogi v točki 4 izpodbijanega sklepa. Zaključilo je, da gre za nujno zadevo, v kateri je pritožbeni rok tekel tudi v času poletnega poslovanja sodišča v letu 2020, v času od 1. do 15. avgusta 2020, upoštevaje določbe Zakona o spremembah Zakona o sodiščih (ZS-M) in določbe 67. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije covid-19 (ZIUOOPE), katerih določbe, relevantne za obravnavan primer, je v točki 5 izpodbijanega sklepa tudi povzelo.

5. Sprejeto stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavani kazensko gospodarski zadevi za nujno zadevo v smislu navedenih zakonskih določb, pritožnica upravičeno graja s sklicevanjem na določbo 83. člena (ZS), da so nujne zadeve v tretjem odstavku navedene določbe izrecno navedene, med njimi pa niso navedene gospodarske zadeve, zato širjenje norme s strani prvostopenjskega sodišča po oceni pritožnice ni upravičeno in zato zatrjuje kršitev pravice stranke do vložitve pravnega sredstva.

6. Višje sodišče po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da je obravnavano kazensko zadevo glede na določbo 83. člena ZS v povezavi s 143.c členom ZKP potrebno šteti kot nujno zadevo, v posledici tega pa je napačno ugotovilo tudi, da je vložena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 15. 6. 2020 prepozna.

7. Določba 83. člena ZS v prvem odstavku določa, da sodišča v času od 15. julija do 15. avgusta poslujejo v omejenem obsegu (poletno poslovanje); v drugem odstavku, da v času poletnega poslovanja sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah, v katerih procesni roki ne tečejo; v tretjem odstavku pa izrecno določa, katere zadeve so nujne v smislu drugega odstavka te zakonske določbe. Med drugim so izrecno navedene pod 1. točko kot nujne zadeve preiskave in sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost in postopki v zvezi z izvrševanjem kazni zapora; v točki 5 - postopki v zadevah zavarovanja; v točki 9 pa so kot nujne zadeve opredeljene druge zadeve, za katere tako določa zakon. Prvostopenjsko sodišče je ravno v smislu 9. točke prvega odstavka 83. člena ZS kot nujno zadevo štelo tudi obravnavano zadevo, ki je vključena v sklop kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Oprlo se je na ureditev, ki velja za priporne zadeve, kar je utemeljilo s sklicevanjem na to, da tudi iz določbe 143.c člena ZKP izhaja, da morajo v primerih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku in organi, ki jim dajejo pravno pomoč, dolžnostno postopati posebno hitro, vsebinsko enaka določba glede posebno hitrega postopanja pa je podana tudi v določbi drugega odstavka 200. člena ZKP, ki sicer ureja institut pripora.

8. Določbe navedenih zakonov (ZS in ZKP), kljub posameznemu ujemanju tekstov zakonskih določb, ki vsebinsko enačijo postopanje pristojnih organov v pripornih zadevah in v zadevah gospodarskih kaznivih dejanj, ne določajo izrecno, da gospodarske kazenske zadeve štejejo kot nujne (pri čemer so priporne in zadeve začasnega zavarovanja izrecno navedene kot take v tretjem odstavku 83. člena ZS). Tudi določbe ZKP ne vsebujejo drugih posebnih določb, ki bi opredeljevale roke za odločanje v navedenih zadevah, zato višje sodišče ocenjuje, da obravnavanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo zato ni moč enačiti s pripornimi zadevami v smislu nujnosti obravnavanja le-teh. Nobenih razumnih razlogov ni videti, da zakonodajalec v sklop nujnih zadev, če bi to res želel, v določbo tretjega odstavka 83. člena ne bi umestil tudi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča1 izhaja, da so v kazenskem postopku nujne zadeve glede na določbo 83. člena ZS omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, zato ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet določbe 83. člena ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.

9. Prvostopenjsko sodišče bi torej ob pravilni razlagi določbe 83. člena ZS moralo ugotoviti, da obravnavana gospodarsko kazenska zadeva ni nujna v smislu navedene zakonske določbe, to pa povezati z ugotovitvijo, da v navedeni kazenski zadevi procesni rok (za vložitev pritožbe) ni tekel v času poletnega poslovanja sodišča. Upoštevaje določbo 67. člena (ZIUOOPE, Ur. l. št. 80/2020 z dne 30. 5. 2020) in določbo 4. člena Zakona o spremembi ZS (ZS-M - Ur. l. RS št. 104/2020), ki je začel veljati 25. 7. 2020 in določal, da ne glede na prvi odstavek 83. člena (ZS) in 67. člena ZIUOOPE, sodišča v letu 2020 poslujejo v omejenem obsegu (poletno poslovanje) v času od 1. do 15. avgusta, se pritožbeni 30-dnevni rok za vložitev pritožbe ni iztekel 17. 8. 2020 kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče, zaradi napačne ugotovitve, da gre v obravnavani zadevi za nujno zadevo, v kateri so tudi v času poletnega poslovanja sodišča tekli procesni roki. Zato je pritožba okrožne državne tožilke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 15. 6. 2020, ki je bila državnemu tožilstvu vročena 16. 7. 2020 in zoper katero se je pritožnica pritožila 31. 8. 2020, vložena pravočasno in v okviru upoštevanja rokov iz 88. člena ZKP ter konkretno določenega 30-dnevnega pritožbenega roka.

10. Čeprav pritožnica utemeljeno navaja, da je tudi iz postopanja prvostopenjskega sodišča tekom postopka razvidno, da je celo samo sodišče obravnavano zadevo štelo kot redno in ne nujno, in ko se je v zvezi s tem sklicevala na določitev naroka za obravnavo za 25. 5. 2020 s strani predsednika senata, tako določen narok pa je sodišče preklicalo oziroma štelo za preklicanega v obravnavani nenujni zadevi na podlagi obvestila predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 5. 2020, da so vsi naroki v nenujnih zadevah, ki so bili razpisani do uvedbe posebnih ukrepov od 16. 3. 2020 do vključno 1. 7. 2020 preklicani (list. št. 661 spisa), kar je torej spisovno potrjeno, navedeno ni imelo bistvenega pomena za sprejem (napačne) odločitve glede narave „nujnosti“ obravnavane zadeve. Navedene ugotovitve višjega sodišča so zato narekovale razveljavitev izpodbijanega sklepa.

1 Sodba I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 (točka 21).