Jedro

Sodišče pozna pravna pravila po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar se to nanaša samo na splošna in abstraktna pravna pravila, vsebovana v splošnih pravnih aktih, kar za obravnavani statut te zbornice ne velja. V primeru statuta namreč sodišče vsebino razmerja ugotavlja na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank in na podlagi dokazov, ki jih stranki predlagata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 145096/2015 z dne 26. 11. 2015 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi (I. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 34,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka). Izpodbija jo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Obrazložitev sodbe je kontradiktorna, sama s seboj v nasprotju, protispisna, v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče v 2. točki obrazložitve navede, da se je toženka med drugim sklicevala na kršitve Statuta s strani tožeče stranke (tožnice), konkretno na 6. in 11. člen Statuta, ker je tožnica ni informirala o bistvenih spremembah. Sodišče v 12. točki obrazložitve zaključi , da ugovora ni upoštevalo, ker naj toženka ne bi konkretizirala in opredelila očitkov, katere naloge iz 6. in 11. člena naj bi kršila tožnica. Takšna obrazložitev je v nasprotju sama s seboj, saj sodišče najprej navede, da se toženka sklicuje na neinformiranost o bistvenih spremembah, kar po njenem mnenju predstavlja kršitev 6. in 11. člena Statuta. Na drugi strani sodišče zaključi, da očitki o kršitvah 6. in 11. člena niso konkretizirani. Toženka je laik, očitno je zmotno navedla kršitev 6. in 11. člena Statuta, navesti pa bi morala glede neinformiranosti članov kršitev 15. člena Statuta, konkretno četrtega odstavka. Zmotna navedba toženke ne more biti odločilna in usodna pri uporabi materialnega prava, saj mora sodišče pravo poznati po uradni dolžnosti in ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke. Sodišče se je sicer do teh očitkov opredelilo v 11. točki obrazložitve, vendar zmotno, saj zaključuje, da tožnica z nobenim predpisom ni zavezana k obveščanju toženke o zakonskih spremembah in spremembah Statuta. V kolikor tožnica ni dolžna svojih članov obvestiti o tako pomembni spremembi, kot je prehod iz obveznega v prostovoljno članstvo, ni jasno, kaj naj bi bile te pomembne zadev, o katerih je na temelju Statuta dolžna obveščati svoje člane. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko zatrjevanih dejstev toženke ni presojalo z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne. Tožnica na drugi strani ni izkazala, da je izpolnila svojo obveznost iz četrtega odstavka 15. člena veljavnega Statuta o informiranosti svojih članov, do teh očitkov se ni opredelila, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na kršitev četrtega odstavka 15. člena Statuta je treba izjavo toženke o izstopu upoštevati kot pravočasno ter toženka od 1. 5. 2014 ni bila več član pri tožnici in od tega dne dalje tožnici ni bila več dolžna plačevati članarine. Toženka je namreč izstopno izjavo vložila nemudoma, ko je bila seznanjena z zakonskimi spremembami oziroma spremembami Statuta. Ugovore je toženka podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, tožnica pa ni podala navedb o tem, da je svoje člane informirala. Toženka izpostavlja tudi dejstvo, da so bili predmetni prehod iz obveznega v prostovoljno članstvo pri tožnici oziroma temu pripadajoče zakonske spremembe, ki so članom dale zelo kratko in omejeno možnost izstopa iz članstva ob prehodu sistema, nedvomno ustavnopravno spori. Članom se je naložilo obveznost, da morajo v roku treh mesecev brez izrecnega pisnega neposrednega opozorila izstopiti iz članstva, sicer se njihovo članstvo avtomatsko podaljša v prostovoljno in lahko izstopijo iz članstva zgolj pod novimi pogoji. Takšen ukrep je nesorazmeren in v slabši položaj postavlja šibkejše subjekte, s tem, da jim nalaga zelo kratek rok za izstop. V tej pravdi se je to izkazalo za zelo nesorazmerno in ustavno sporno, saj je bila toženka že več let v bolniškem staležu in se je 27. 11. 2014 zaradi zdravstvenih težav tudi invalidsko upokojila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbe ni mogoče izpodbijati.

5. Toženka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je v postopku navajala, da s spremembami zakona in spremembami Statuta ni bila seznanjena ter zatrjevala, da z neinformiranjem toženka krši lastni Statut, to je 6. in 11. člen Statuta. Sodišče je glede ugovora toženke, da s spremembami ni bila seznanjena, navedlo, da tožnica toženke o zakonskih spremembah in spremembah Statuta in bila dolžna obveščati. Navedlo je, da ji takšne dolžnosti ne nalaga noben zakon, zato so neutemeljeni očitki, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožnica z nobenim predpisom ni bila zavezana k obveščanju toženke, saj se je izreklo le o tem, da ji tega ne nalaga noben zakon. Sodišče je nadalje ugotovilo, da toženka očitkov, da naj bi tožnica kršila 6. in 11. člen Statuta, ni konkretizirala, kar je glede na podane ugovore pravilna ugotovitev, trditev, da naj bi bili razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju pa je neutemeljena.

6. Toženka šele v pritožbi navaja, da je v svojih vlogah zmotno navedla kršitev 6. in 11. člena Statuta (sodišče je torej pravilno ugotovilo, da očitki glede 6. in 11. člena niso bili konkretizirani), da pa gre pravilno za kršitev četrtega odstavka 15. člena Statuta, po katerem je tožnica dolžna svoje člane obveščati o svojem delu in drugih zadevah, pomembnih za člane. Pri tem navaja, da mora sodišče pravo poznati po uradni dolžnosti in ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke, temveč mora sodišče zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne. Očitki sodišču prve stopnje so neutemeljeni. Drži, da mora sodišče po pravilu iura novit curia poznati pravna pravila po uradni dolžnosti, vendar se to nanaša samo na splošna in abstraktna pravna pravila, vsebovana v splošnih pravnih aktih, kar za predmetni Statut ne velja. V primeru statuta namreč sodišče vsebino razmerja ugotavlja na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank in na podlagi dokazov, ki jih stranki predlagata. Pravočasnih trditev toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala, prav tako kot dokaz ni predlagala in predložila relevantnih členov Statuta. Glede na trditve in predlagane dokaze v postopku pred sodiščem prve stopnje so zato zaključki sodišča pravilni in niso sami s seboj v nasprotju, kot neutemeljeno zatrjuje toženka. Očitek sodišču, da zatrjevanih dejstev ni presojalo z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne, je ob že povedanem prav tako neutemeljen.

7. Ker torej toženka ustreznih trditev pred sodiščem prve stopnje ni podala, je neutemeljena navedba, da bi tožnica morala izkazati, da je izpolnila svojo obveznost po četrtem odstavku 15. člena Statuta o informiranosti svojih članov in bi bilo zato treba izjavo toženke o izstopu upoštevati kot pravočasno ter toženka od 1. 5. 2014 ni bila več član pri tožnici. Neutemeljena je tudi navedba, da zato, ker tožnica toženke ni informirala o bistvenih spremembah, toženka že od 1. 5. 2014 ni bila več član tožnice.

8. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilne razloge o tem, da iz Obrtnega zakona (ObrZ-E) izhaja, da obvezno članstvo pri tožnici s sprejemom tega zakona, s katerim je bilo obvezno članstvo ukinjeno, ni prenehalo avtomatično, temveč so člani tožnice pridobili možnost izstopiti iz članstva po poteku šestih mesecev od uveljavitve zakona. Iz članstva so lahko izstopili po 27. 10. 2013. Tožnica je bila nadalje dolžna sprejeti ustrezne spremembe Statuta v roku 6 mesecev iz 29. člena ObrZ-E, Statut je ustrezno prilagodila in v 16. členu uredila članstvo ter pravice, obveznosti in odgovornosti članov zbornice.

9. Glede na določila Statuta v primeru, da član vloži izstopno izjavo do 30. 9. tekočega koledarskega leta, temu članstvo preneha s pričetkom naslednjega koledarskega leta, članarino pa je dolžan plačevati za obdobje do prenehanja članstva. Tožnica je izstopno izjavo podala 23. 4. 2014 in bi ji članstvo moralo prenehati 31. 12. 2014. Ker je bila iz poslovnega registra izbrisana že pred tem datumom, pa ji je članstvo prenehalo že z dnem izbrisa 28. 11. 2014, zato je dolžna plačati članarino za obdobje do prenehanja članstva dne 28. 11. 2014. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je višje sodišče vezano, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženki naložilo v plačilo članarino za obdobje od novembra 2013 do novembra 2014 v višini 351,00 EUR s pripadki.

10. Končno so neutemeljene tudi navedbe o tem, da naj bi bil prehod iz obveznega v prostovoljno članstvo s kratko in omejeno možnostjo izstopa iz članstva ob prehodu sistema nedvomno ustavnopravno sporen, kar toženka utemeljuje s tem, da so morali člani v roku treh mesecev brez izrecnega pisnega neposrednega opozorila izstopiti iz članstva pri tožnici, sicer se je njihovo članstvo avtomatsko podaljšalo v prostovoljno in lahko izstopijo iz članstva zgolj pod novimi pogoji. ObrZ-E je bil objavljen v Uradnem listu in se na nepoznavanje prava toženka ne more uspešno sklicevati. Toženki je bila dana možnost za izstop, urejena v javno objavljenem zakonu, zato ne gre za nesorazmeren ukrep. Toženka se neutemeljeno sklicuje tudi na svoje zdravstveno stanje, saj je tudi izstopno izjavo podala po prokuristu. Neutemeljeno pa se sklicuje tudi na dejstvo, da ni nikoli podala pristopne izjave k članstvu, saj je bilo predhodno članstvo obvezno.

11. Glede na navedeno in ker sodišče stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).