Jedro

Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedbah opredeljeno navedla.

Okoliščine primera prepričljivo potrjujejo, da kljub slabi komunikaciji med pravdnima strankama in kljub dejstvu, da starša rušita avtoritete drug drugemu tudi v prisotnosti otrok, kot je to ugotovila tudi izvedenka, režim stikov, kot ga je določilo sodišče v sodbi, poteka nemoteno in v zadovoljstvo otrok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v IV. tč izreka znesek „200,00 EUR“ nadomesti z zneskom „210,00 EUR“, v V. tč. izreka pa se znesek „100,00“ EUR nadomesti z zneskom „110,00 EUR“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže (I), da se hčeri A. A., rojena ... 2008 in B. B., rojena ... 2011, zaupata v skupno varstvo in vzgojo pravdnima strankama (II), da je stalno bivališče otrok na naslovu X., kamor se pošiljajo poštne pošiljke, ki se vročajo tožniku (III), da je mesečna preživninska obveznost tožnika za vsakega otroka 200,00 EUR, toženke pa 180,00 EUR,1 da se dogovorjena preživnina uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS po količniku, ki ga objavi v Uradnem listu minister pristojen za delo, družino in socialne zadeve in obvestilom centra za socialno delo, da pravice iz Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev za otroka uveljavlja tožnik, pravdni stranki pa se lahko dogovorita drugače (IV), da se del (mesečne) preživnine in sicer tožnik v višini 100,00 EUR za vsakega otroka in toženka v višini 90,00 EUR za vsakega otroka in sredstva iz naslova ZUPJS (npr. otroški dodatek) nakazujejo do 10. dne v tekočem mesecu od pravnomočnosti sodbe dalje na skupen bančni račun staršev, ki ga starša za ta namen odpreta pri banki v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe, da preostala preživnina pokriva tekoče stroške preživljanja otrok v času bivanja otrok pri tožniku oziroma toženki (V), da se stiki otroka s staršema določijo tako, da otroka preživita izmenjaje en teden pri tožniku in en teden pri toženki, da otroka v nedeljo med 19.00 in 20.00 prevzame starš h kateremu otroka prihajata na stik pred bivališčem starša pri katerem sta otroka na stiku (VI/1), da ima starš, ki v tednu nima stikov z otrokoma, stik z otrokoma ob četrtkih po šoli, tako da otroka prideta iz šole sama do starša, pri katerem v tistem tednu nista na stiku in se vrneta do 20.00 (VI/2), da telefonski kontakti oziroma kontakti po elektronskih sporočilih otrok s staršem, pri katerem nista otroka v določenem tednu otroka, potekajo praviloma enkrat dnevno, v skladu z željami in koristmi otrok pa lahko tudi večkrat (VI/4), da praznike, jesenske in zimske počitnice otroka preživljata izmenjaje pri vsakem od staršev en praznik oziroma pri vsakem pol počitnic v skladu z dogovorom med staršema (VI/7), da se starša medsebojno tekoče obveščata o vseh pomembnih dogodkih, ki se nanašajo na otroka, bodisi v šoli, bodisi v zvezi z zunajšolskimi dejavnostmi ter o poškodbah in boleznih otrok ter ne šele ob predaji po končanem stiku, da bolniški dopust za otroka praviloma uveljavlja starš, pri katerem sta otroka na stiku, lahko pa se starša dogovorita drugače, da se ob predaji otrok predajo staršu, ki prevzema otroka, njuni osebni dokumenti (zdravstvena in osebna izkaznica, potni list, itd. - VI/6), da kar sta pravdni stranki s tožbama zahtevali več ali drugače se zavrne (VII), da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v višini 757,62 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (VIII).

_Pritožba navedbe_

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Mnenje izvedenke, da imata starša enake starševske kompetence, je bilo izdelano na podlagi razgovorov v mesecu avgustu in septembru 2020, od takrat pa so se zvrstili številni dogodki, s katerimi izvedenka ni bila seznanjena. Sodišče je izvedenko zaslišalo na naroku 15. 4. 2021, izvedenko pa ni seznanilo s stanjem spisa v vmesnem obdobju.

4. Toženka je predlagala, da se pridobi novo mnenje CSD, da se znova zasliši psihologinjo CSD in da se zasliši socialno delavko, ki je vodila razgovore na CSD. Te dokazne predloge je toženka dala glede na številne konfliktne situacije, ki so se odvijale v vmesnem času. Sodišče prve stopnje je skopo obrazložilo razloge, zaradi katerih je zavrnilo te dokazne predloge. Gre za družino, ki je dobro poznana CSD, ker sta bila starša večkrat v kontaktih z navedenima delavkama CSD.

5. Toženka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, o kateri sodišče dejansko sploh ni odločilo.

6. Stiki kot jih je določilo sodišče prve stopnje so dejansko že potekali, vendar ne tri leta, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Pretežni del tega obdobja sta bila otroka pri toženki. Le eno leto so se stiki izvrševali na način, kot to ugotavlja sodišče. 7. Med pravdnima strankama kljub časovni oddaljenosti od razpada njune skupnosti še vedno ni ustrezne komunikacije. Toženka je glede na začetno stresno situacijo po razpadu življenjske skupnosti začela funkcionirati umirjeno, brez negativnih čustev do tožnika. Negativni odnos tožnika do toženke pa se nerazumno stopnjuje, tako da njegova ravnanja škodijo otrokoma, toženka pa je sposobna sama poskrbeti za potrebe otrok.

8. Toženka je bila pripravljena na določitev skupnega skrbništva, vendar le v primeru, v kolikor bi s takšnim predlogom soglašal tožnik. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zahteva pri skupnem skrbništvu soglasje obeh staršev. Tožnik se ni strinjal s skupnim skrbništvom.

9. Otroka sta se del leta 2020 in 2021 šolala od doma, toženka je kot profesorica na srednji šoli delala od doma, tožnik pa je vztrajal, da sta otroka pri njem, kar je pomenilo, da sta bila otroka pretežni del dneva sama doma in sta se soočala s težavami pri šolanju na daljavo, nista pa si upala poklicati toženke, ker nista želela nobenega konflikta med staršema. Tožnik je s temi dejanji pokazal, da ne prepozna koristi otrok.

10. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo dogodka z dne 20. 9. 2020, ko toženka ni predala otrok tožniku ob 19.00, ker je med vožnjo prišlo do okvare vozila, tožnik pa je v prisotnosti otrok povedal, da gre na policijo, da prijavi ravnanje toženke, ker je prišlo do zamude pri predaji otrok, in otrok sploh ni prevzel. To ravnanje je zelo travmatiziralo otroka.

11. Tožnik ne obvešča toženke glede zdravstvenega stanja otrok. Tožnik ni obvestil toženke ob poškodbi hčere oziroma jo je obvestil šele ob predaji.

12. Tožnik je zelo hitro sprejel v svoje življenje prijateljico. To razmerje vpliva na odnos očeta do otrok. Tožnik nove partnerke ni vpeljal v življenje otrok na ustrezen in postopen način. Otroka imata občutek, da pri tožniku nimata več svoje intimnosti. Večkrat naletita na nerodne prizore izražanja naklonjenosti med tožnikom in njegovo partnerko.

13. Toženka je pojasnila vzgojne pomanjkljivosti na strani tožnika, predvsem pomanjkanje uvida v potrebe otrok, kar ni izkazano glede vzgojnih metod toženke. Toženka je tista, ki za otroka v celoti skrbi, otroka se toženki zaupata, med njimi je močna čustvena vez, zato toženka tudi prepozna stisko otrok in ju poskuša omiliti.

14. Tožnik je začel grdo govoriti o toženki vpričo otrok in jo diskreditirati na način, da ima zdravstvene težave psihičnega izvora. Otroka se tovrstnih reakcij bojita, bojita se tudi za toženko.

15. Dne 16. 5. 2021 je tožnik ob prevzemu otrok napadel toženko. Ko je toženka vstopila v hišo zaradi naliva, jo je z rokama zgrabil za vrat in jo potisnil ob vrata, kar se je dogajalo v prisotnosti otrok. Tožnik je po dogodku izvrševal pritisk na otroka in poskušal dogodek pokazati v drugi luči, otroka pa sta čutila nemoč in stres. Toženka je zaradi opisanih nevzdržnih razmer zoper tožnika vložila kazensko ovadbo, ki jo prilaga k pritožbi.

16. Glede na ravnanja tožnika, kot so bila predstavljena, sta otroka začela odklanjati stike in občutita stike pri tožniku kot preintenzivne. Potrebujeta precej časa, da se umirita, ko prideta nazaj k toženki. Iz tega razloga bi bilo smiselno opraviti dodatni razgovor z otrokoma oziroma vsaj dopolniti izvedensko mnenje, s tem, da se izvedenki predstavijo vsa relevantna dejstva. Sodišče je nepravilno ocenilo, da ima tožnik ustrezne kompetence, da se mu otroka lahko zaupata v varstvo in vzgojo.

17. Glede na opisane okoliščine je očitno, da je na strani tožnika še vedno veliko zamer, ki so se dodatno utrdile po prejemu sodbe sodišča prve stopnje. Vse navedeno negira ugotovitve izvedenke, da je pri tožniku prisotna sposobnost prepoznavanja potreb otrok. Tožnik izhaja iz pozicije moči, zato je treba odločitev sodišča prve stopnje spremeniti. Otroka je treba dodeliti v varstvo in vzgojo toženki, s tožnikom pa otroka ohranita stike vsak drug vikend v mesecu ter en dan v tednu, ki sledi vikendu, ko imata z očetom vikend stik ter dva dneva v tednu, ki sledi vikendu, ko ga otroka preživita z materjo.

18. V času poletnih počitnic toženka predlaga, da otroka preživita pri tožniku dvakrat po štirinajst dni, v preostalem času pa sta pri toženki, ker ima toženka glede na njen poklic daljše počitnice. Glede ostalih počitnic oziroma praznikov toženka soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje.

19. Niso jasni razlogi in podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na telefonske stike. Tovrstno omejevanje oziroma določanje telefonskih kontaktov je v nasprotju s konceptom skupnega starševstva in v nasprotju s starostjo otrok.

20. Sodišče prve stopnje bi se moralo, ne glede na izpovedbi pravdnih strank, opredeliti glede višine mesečnih potreb otrok. Zgolj določitev višine mesečne preživnine ne zadostuje in ne omogoča presoje pravilnosti odločitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker ni jasno, kakšne so posamezne mesečne potrebe otrok. Taka odločitev onemogoča nadaljnjo spremembo preživnine, do katere sta upravičena otroka. Sodišče ni upoštevalo, da so režijski stroški pri toženki višji, ker plačuje najemnino za stanovanje, zato je tudi porazdelitev preživninskega bremena zmotna.

_Odgovor na pritožbo_

21. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

_Odločitev o pritožbi_

22. Pritožba je delno utemeljena.

_Glede procesnih kršitev_

23. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

24. Toženka je predlagala, da sodišče izda začasno odredbo glede stikov. Na naroku 28. 5. 2020 sta pravdni stranki predlagali, da se namesto izdaje začasne odredbe sklene začasna sodna poravnava, ki sta jo na naroku tudi sklenili,2 zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu toženke za izdajo začasne odredbe.

25. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku zaslišalo izvedenko. Toženka oziroma njena pooblaščenka sta imeli možnost izvedenki predstaviti spremenjene okoliščine, ki jih toženka tudi navaja v pritožbi, in od izvedenke zahtevati, da se do teh dejstev opredeli, zato ni odločilna okoliščina, da sodišče prve stopnje izvedenko ni seznanilo z dejstvi, ki sta jih navajali pravdni stranki v postopku po izdelavi izvedenskega mnenja, posebej glede na okoliščine konkretnega primera, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve. Na tem mestu pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da pritožba spregleda, da sta bili pravdni stranki na zaslišanju soglasni, da sta otroka s stiki, kot potekajo do sedaj, zadovoljna in da je toženka tak način stikov tudi predlagala, zato dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila potrebna, s tem, da nobena dejstva ne potrjujejo pritožbene teze, da so stiki pri tožniku preintenzivni.

26. Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi spremenjenih okoliščin zahtevati od CSD, da izdela novo mnenje ter da znova zasliši psihologinjo CSD in da dodatno zasliši socialno delavko, ki je obravnavala sporna družinska razmerja pravdnih strank na CSD. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje te dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni določno navedlo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo teh dokazov.3 Iz pritožbenih navedb še izhaja, da je „družina dobro poznana na CSD“, v postopku je bila zaslišana psihologinja CSD, zato ni nobenega dvoma, da bi CSD obvestil sodišče prve stopnje, če bi nastopile spremenjene okoliščine, na podlagi katerih bi bile ugotovitve in zaključek CSD drugačen, kot to izhaja iz mnenja CSD z dne 15. 3. 2019. 27. Toženka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in protispisno ugotovilo, da so stiki, kot jih je določilo s sodbo, na enak način potekali tri leta pred izdajo sodbe. Toženka v pritožbi še trdi, da je pretežno ona skrbela za otroka. Te pritožbene navedbe so protispisne in v nasprotju z dokazi. Sodišče prve stopnje je imelo na razpolago številne dokaze, ki potrjujejo, da je tak režim stikov, kot ga je določilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, obstajal od razpada življenjske skupnosti, kar je zatrjevala tudi toženka.4

28. Pritožba pa utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in da so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedbah opredeljeno navedla.5 _Glede odločitve o skupnem skrbništvu_

29. Pritožbeni predlog, da se otroka dodelita toženki je v nasprotju s koristmi otrok. V postopku je bilo prepričljivo dokazano, da skupno skrbništvo zagotavlja otrokoma uspešen osebnostni razvoj, kljub zatrjevanim spremenjenim okoliščinam (po izdelavi mnenja CSD in izvedenskega mnenja), ki jih izpostavlja pritožba.

30. Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje glede dogodka z dne 16. 5. 2021, ki ga izpostavlja pritožba. V pritožbi opisan dogodek z dne 16. 5. 2021, ki ga je pritožbeno sodišče že povzelo, ko je navajalo pritožbene trditve,6 kaže na neprimerno reakcijo tožnika. Tožnik se v odgovoru na tožbo do tega dogodka ni opredelil. Ne glede na vzroke, gre za nedopustno nasilno vedenje tožnika do toženke. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da gre za neprimerno ravnanje tožnika, ki ima še posebno težo, ker je bilo storjeno v prisotnosti otrok, s tem, da je tožnik pred otrokoma poskušal dogodek prikazati v drugačni luči. 31. Vendar navedeni dogodek glede na okoliščine konkretnega primera ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ta dogodek je treba umestiti in ovrednotiti v kontekstu vseh dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz mnenja CSD izhaja, da pri tožniku ni bilo zaznati „vedenj in mišljenj, ki so značilni za izvajalce nasilja, da pa je zaznati nesorazmerje moči med njim in njegovo ženo, očitno je ona (toženka op. pritožbenega sodišča) tista, ki ima več moči in kroji situacijo in tožnika spravlja v podrejen položaj in celotno situacijo dela nepredvidljivo … toženka nima kritičnega uvida v lastna vedenja… ima potrebo po uveljavljanju svoje moči… zelo teži k temu, da se jo prepozna kot žrtev nasilja s strani moža…"7 Iz mnenja izvedenke izhaja, da "bo toženka morala sprejeti tožnikovo nadaljnje življenje in si urediti svojega, ker se bodo na ta način njeni strahovi pred izgubo otrok zmanjšali in s tem potreba po kontrolirajočem odnosu nad vsebino stikov otrok z očetom..."8 Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja toženke in mnenja izvedenke ugotovilo, da je toženka po razvezi težko sprejela razvezo zakonske zveze, vendar, da je "situacija izboljšana.". V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženka začela delovati bolj umirjeno v odnosu do tožnika. Po drugi strani pa ne gre spregledati rigidnega pristopa tožnika, ko enkratni zamudi pri predaji otrok daje neprimerno velik pomen, zaradi katerega celo ne sprejme otrok v varstvo. Nerazumljiva je tudi reakcija toženke, ko jo je tožnik (šele) ob predaji otroka obvestil, da si je hči poškodovala koleno. Tudi šolanje otrok od doma v času epidemije, ko sta bila pri tožniku in se tožnik ni strinjal s predlogom toženke, da bi bila otroka pri toženki, je treba razumeti kot del podobnih neprimernih vzorcev, s katerimi pravdni stranki izkazujeta medsebojno nezaupanje na škodo otrok.9 V opisanih primerih gre za neprimerne vzorce obnašanja pravdnih strank, katere je upoštevalo sodišče prve stopnje pri odločitvi.

32. Kljub tem dejstvom, je treba dati prednost načelu kontinuitete varstva in vzgoje. Stiki že daljše časovno obdobje potekajo na način, kot je to v sodbi odločilo sodišče prve stopnje. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da sta otroka tak enakomerni režim stikov, ko sta pri vsakemu od staršev en teden, sprejela in sta zadovoljna, da sta enako navezana na oba starša, stiki pri vsakem od staršev pa potekajo brez težav, kar izhaja tudi iz izpovedb in navedb pravdnih strank. Na ta način se zagotavlja otrokoma uspešen psihosocialni razvoj, ker otroka v tem razvoju potrebujeta oba starša, zato je po mnenju izvedenke "pomembno, da so stiki z obema staršema čim bolj enakovredni v količinskem in kakovostnem smislu."10

33. Iz mnenja CSD in mnenja izvedenke izhaja, da sta otroka zelo navezana na (oba) starša in da se starša v vzgojnih pristopih zaradi različnih pristopov dopolnjujeta. Pri tožniku imata otroka več možnosti za avtonomijo, s tem, da tožnik postavlja omejitve, ki so v razvojnem procesu otrok potrebne.11 Toženka "otrokoma postavlja dobre omejitve in zahteve, ki so koristne v njunem razvoju in ima dovolj kakovostnih emocionalnih in drugih vsebin, da je z otrokoma lahko v vlogi dobre matere... otroka sta kakovostno navezana na mamo in dobro diferencirata, katere vrednote jima mati lahko ponudi, čeprav so drugačne in različne od očetovih."12

34. Iz teh razlogov se izkaže, da so povsem neprepričljive pritožbene navedbe, da sta otroka po izdaji sodbe sodišča prve stopnje začela odklanjati stike s tožnikom. Te pritožbene navedbe bolj kažejo na to, da toženka še vedno ni sposobna predelati partnersko ločitvene problematike, ki lahko le negativno vpliva na razvoj otrok,13 predvsem pa, da ne upošteva, da sta otroka ponotranjila, da sta s takim režimom dobro sprejeta pri obeh starših.14

35. V tem kontekstu je treba tudi presojati pritožbene navedb, ki so tudi same s seboj v nasprotju, ko navaja, da je sicer pripravljena na "skupno skrbništvo, vendar zgolj v primeru, v kolikor bi s tem soglašal tožnik, tožnik pa se ni strinjal s skupnim skrbništvom, ker je zahteval, da se otroka dodelita njemu v varstvo in vzgojo." Toženka v pritožbi še zatrjuje, da je po ZZZDR sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, spregleda pa, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, vendar je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče.15

36. Okoliščine primera prepričljivo potrjujejo, da kljub slabi komunikaciji med pravdnima strankama in kljub dejstvu, da starša rušita avtoritete drug drugemu tudi v prisotnosti otrok, kot je to ugotovila tudi izvedenka, režim stikov, kot ga je določilo sodišče v sodbi, poteka nemoteno in v zadovoljstvo otrok. Pritožbene navedbe v tem delu so toliko bolj neutemeljene, ker je bila toženka tista, ki je po prejemu mnenja CSD in mnenja izvedenke, kjer so bile predstavljene prednosti in slabosti pravdnih strank, večkrat v postopku predlagala, da se določi skupno skrbništvo, čeprav je v nasprotni tožbi predlagala, da se otroka dodelita njej v varstvo in vzgojo. Tudi iz njenega zaslišanja izhaja, da se zavzema za skupno skrbništvo,16 iz njenih navedb pa izhaja, da "stiki kot so bili dogovorjeni in predaje funkcionirajo dobro ... toženka predlaga skupno starševstvo ..."17

37. Toženka v pritožbi izpostavlja, da je (sama) sposobna poskrbeti za potrebe otrok, ne upošteva pa, kar je bilo v postopku prepričljivo dokazano, da je tudi tožnik (vsaj) enako sposoben poskrbeti za potrebe otrok in da so koristi otrok (kratkoročne in dolgoročne) v najboljši meri zavarovane, če starša v količinskem in kakovostnem ter časovnem smislu enakovredno (uravnoteženo) poskrbita za varstvo in vzgojo otrok.18

38. Otroka sta izvedenki "odkrito pojasnila svoje blažje stiske, ko se vključujeta v očetovo novo partnersko skupnost, ker se bojita izgube očetove naklonjenosti." Izvedenka je pojasnila, da ima "morda na ta pogled otrok nekoliko vpliva tudi mama, ki še ni sprejela očetove nove partnerske zveze." Iz mnenja izvedenke, ne izhaja, da tožnik ni postopno in na ustrezen način vpeljal otroka v svoj nadaljnji način življenja oziroma da tožnikovega novega načina življenja otroka ne sprejemata.19

39. Otroka sta že do sedaj preživela pri vsakemu od staršev polovico letnih počitnic, zato ni nobenega razloga, da bi se ta režim spremenil. Zgolj okoliščina, da ima toženka, ki je profesorica v srednji šoli, več letnega dopusta v času poletnih šolskih počitnic, ne predstavlja razloga za spremembo teh stikov, kot so potekali do sedaj.

40. Zaradi neustreznega komuniciranja med pravdnima strankama in konfliktnih situacij je sodišče prve stopnje na predlog CSD in psihologinje CSD,20 ko je bila zaslišana, zelo natančno določilo način medsebojnega obveščanja in telefonske stike staršev z otrokoma, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu v nasprotju s konceptom skupnega skrbništva.

_Glede preživninske obveznosti pravdnih strank_

41. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da tožnik živi v skupni hiši, toženka pa v najemnem stanovanju, da so mesečni dohodki tožnika 1.900,00 EUR, toženke pa 1.800,00 EUR in da pravdni stranki na zaslišanju tudi po določeno postavljenih vprašanjih sodišča in pooblaščencev, nista znala navesti, kakšni so posamezni mesečni stroški za preživljanje otrok. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka na zaslišanju navedla le stroške, ki jih plačuje v zvezi z bivanjem v najemniškem stanovanju, tožnik pa je izpovedal, da je primerna mesečna preživnina, ki naj jo plačuje starš za posameznega otroka 180,00 EUR.21

42. Pritožbeno sodišče je določilo preživnino glede na potrebe otrok in materialne zmožnosti pravdnih strank (129. člen in 129.a členom ZZZDR). Uporabilo je enak pristop kot sodišče prve stopnje pri določitvi mesečne preživnine, s tem, da se je določno opredelilo do mesečnih stroškov, ki so potrebni za kritje življenjskih potreb otrok in pri tem upoštevalo navedbe in izpovedbe pravdnih strank, ki jih je ocenilo skozi prizmo izkustvenih in logičnih pravil. 43. Mesečni stroški preživljanja posameznega otroka v zvezi s počitnicami in stroški bivanja (razen glede najemnine) so približno enaki pri obeh pravdnih strankah, zato te stroške pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ko je ugotavljalo višino mesečnih potreb otrok, upoštevalo pa je naslednje mesečne stroške za posameznega otroka: šolske potrebščine 10,00 EUR, malica 50,00 EUR, izleti v šoli 12,50 EUR, zunajšolske dejavnosti in razvedrilo 90,00 EUR (višji skupni stroški, kot jih navaja toženka za gimnastiko, glasbeno šolo, za praznovanje rojstnih dnevov in za žepnina, niso v okviru materialnih zmožnosti pravdnih strank, jih pa bosta pravdni stranki lahko po lastni presoji plačevali),22 obleka in obutev 40,00 EUR, higiena 10,00 EUR, hrana 90,00 EUR, poletni tečaji 10,00 EUR, in najemnina 80,00 EUR. Skupni mesečni stroški preživljanja otrok so po oceni pritožbenega sodišča 390,00 EUR.

44. Ker ima tožnik višjo plačo, mora za posameznega otroka kriti 210,oo EUR mesečne preživnine, toženka pa 180,00 EUR. Ker je bilo odločeno, da se otroka zaupata v skupno varstvo in vzgojo, morata pravdni stranki del preživnine plačati na skupni bančni račun,23 in sicer tožnik 110,00 EUR, toženka pa 90,00 EUR.

_Odločitev pritožbenega sodišča_

45. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Sodišče prve stopnje v IV. in V. tč. izreka sodbe ni navedlo, da gre za mesečno preživninsko obveznost. 2 L. št. 87. 3 Glej 5. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 4 Glej npr. 6. tč. pripravljalne vloge toženke z dne 14. 5. 2020 na l. št. 82. 5 Glej IV. tč. nasprotne tožbe in pripravljalno vloge toženke z dne 9. 2. 2021 na l. št. 153. 6 Glej 15. tč. obrazložitve. 7 Podrobneje glej mnenje na l. št. 27-28. 8 Podrobneje glej izvedensko mnenje na l. št. 109. 9 Glej o tem tudi zaslišanje izvedenke na naroku 15. 4. 2021 l. št. 170. 10 Glej izvedensko mnenje na l. št. 109-110. 11 Glej npr. izvedensko mnenje na l. št. 107 in 110. 12 Glej izvedensko mnenje na l. št. 103. 13 Glej izvedensko mnenje na l. št. 103. 14 Glej izvedensko mnenje na l. št. 108. 15 Podrobneje glej 17. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 16 Glej zaslišanje toženke na l. št. 146 17 Glej npr. trditve in zastavljeno vprašanje pooblaščenke tožnice izvedenki na l. št. 167 in njene trditve na l. št. 149. 18 Glej izvedensko mnenje na l. št. 109-110. 19 Glej mnenje izvedenke na l. št. 109 in podrobneje 11. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 20 Glej izpoved psihologinje CSD na l. št. 77. 21 Glej zapisnik iz zaslišanja pravdnih strank na l. št. 144 in 146. 22 Iz enakih razlogov niso bili v celoti priznani stroški, ki jih navaja toženka za prehrano, obleko in higieno. 23 Podrobneje, kateri so ti stroški in glede plačila dela preživnine na skupni bančni račun pravdnih strank - glej V. tč. izreka in 21. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.