Jedro

Ker se je toženec s Pogodbo o poroštvu zavezal, da bo kot solidarni porok in plačnik izpolnil vsako posamično zapadlo obveznost glavnega dolžnika po Pogodbi o poslovnem sodelovanju (sklenjeni med glavnim dolžnikom in tožnico), glavni dolžnik pa je pri tožnici naročil in prejel blago, specificirano po računih v višini 1.524,70 EUR, ki jih glavni dolžnik ni plačal, je utemeljen zahtevek za plačilo zahtevanega zneska 1.524,70 EUR od toženca kot solidarnega poroka (1012. člen OZ2, 435. člen OZ3).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka mora v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razsodilo, da mora toženec v roku 8 dni tožnici plačati znesek 1.524,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od zapadlosti posameznih računov, opredeljenih v I. točki izreka (I. točka izreka), in mu naložilo, da v roku 15 dni plača stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2021 do plačila, in stroškov pravdnega postopka v višini 1.221,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka).

2.Toženec vlaga zoper sodbo pravočasno laično pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s katero sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter posledično razveljavi odločitev o stroških postopka.

Navaja, da je v skladu s pozivom sodišča prve stopnje predložil original Pogodbe št. 20664 o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dne 2. 2. 2019 (v nadaljevanju Pogodba o poslovnem sodelovanju), medtem ko originala Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki ga je predložila tožnica, toženec ni podpisal. Dokazal je, da Pogodba o poslovnem sodelovanju in k njej priložena Pogodba o poroštvu z dne 2. 2. 2019 (v nadaljevanju Pogodba o poroštvu) nista bili nikoli sklenjeni. Priča A. A., ki se je dogovarjal za tožečo stranko, je povedal, da bi naj kasneje, kdaj ni vedel, podpisal Pogodbo o poslovnem sodelovanju, katere priloga naj bi bila Pogodba o poroštvu z istim dnem. Zato slednja ne more biti veljavna in je nična ter toženca ne zavezuje (55. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Če ne obstaja glavna stvar, tudi stranska stvar ne more obstojati. Dokazano je, da toženec ni nikoli prejel originala podpisane Pogodbe o poroštvu, ampak je z njo razpolagala samo tožnica, ki jo je tožencu poslala šele 10. 6. 2024 po pozivu sodišča. Zato sodišče ni pravilo ugotovilo, da je iz Pogodbe o poroštvu razvidna identifikacija obveznosti glavnega dolžnika. Različne alineje Pogodbe o poroštvu so izpolnjene z različno pisavo in različnimi kuliji, toženec z njeno vsebino ni bil seznanjen. Obveznost glavnega dolžnika ni bila v zadostni meri identificirana, ker ne razkriva vseh elementov, pomembnih za presojo porokovega pravnega položaja (višina obveznosti ni točno določena, z dogovorjenim 20 % popustom bi bila 13 % manjša, ni dogovorjene višine obresti, zapadlosti terjatve...) in se postavlja vprašanje obličnosti Pogodbe o poroštvu.

Ni jasno, na kakšni osnovi je sodišče upoštevalo 7 % popust na računih, saj ne razpolaga z vsemi računi; tisti računi, ki jih je navedlo na drugi strani izpodbijane sodbe, pa imajo različne popuste od 0 % do 10,68 %. Toženec je 5. 4. 2024 v odgovoru na prvo tožničino pripravljalno vlogo priložil tabelo, iz katere je razvidno, da je tožnica pri poslovanju z glavnim dolžnikom v času od 2. 4. 2019 pri prodaji blaga obračunavala različne popuste, odvisno od poslovnih enot nabave blaga. Tožnica in toženec sta dogovorila 20 % popust ob začetku dogovarjanja o poslovnem sodelovanju, pri tem dogovoru pa B. B. ni bila nikoli prisotna. Oba tožničina predstavnika sta v izjavah navedla, da sta tožnica in glavni dolžnik sodelovala s posebnim dogovorom glede prodaje piva; posebni dogovor je omogočil tudi višje popuste.

Ne strinja se z ugotovitvami sodišča, da sta tožnica in glavni dolžnik sodelovala na način, da je pogodbe o poslovnem sodelovanju podpisal vodja programa C., ki je nato izvod tako podpisane pogodbe poslal kupcu - glavnemu dolžniku; v konkretnem primeru je vodja pogodbo še popravil tako, da je spremenil višino popusta, vendar o tem ni obvestil kupca niti poroka. Priče (zaposleni v podjetju tožnice) tega niso potrdili, vodja programa C. (A. A.) pa ni ničesar vedel o Pogodbi o poroštvu, ki naj bi bila priloga k Pogodbi o poslovnem sodelovanju. Tožnik in glavni dolžnik sta 2. 2. 2019 sodelovala na drugih področij (od tukaj šifra kupca 20664) in ne na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj glavni dolžnik v tem času še ni imel odprtega gostinskega lokala v Celju, na poslovanje katerega so vezani vsi vtoževani računi. Sodišče tako ni moglo ugotoviti, od kdaj in kako sta sodelovala tožnica in glavni dolžnik.

Sodišče prve stopnje prezre dejstvo, da vtoževani računi niso računi po Pogodbi o poslovnem sodelovanju, ker ta ni bila sklenjena. Ti računi tudi ne ustrezajo nespornim točkam, dogovorjenih s Pogodbo o poslovnem sodelovanju, saj ne ustrezajo bistvenim elementom, kot so cena - rabat, rok plačila, ki je od 0 do 21 dni in tudi scontu za takojšnje plačilo, ki se giblje od 1 % do 3 %. Iz računov je razvidno, da ti elementi niso vezani na Pogodbo o poslovnem sodelovanju, ampak na poslovno enoto, v kateri je glavni dolžnik robo kupoval.

Sodišče nadalje ni upoštevalo navedb, da ne more biti porok za obveznosti, s katerimi ni bil seznanjen, čeprav je v odgovoru na dopolnitev tožbe in v prvi pripravljalni vlogi navedel (pa tudi na svojem zaslišanju na naroku 29. 5. 2026 - prav 2024), da Pogodbe o poroštvu ni podpisal, je ne pozna, z njo ni seznanjen in jo je prejel šele v pravdnem postopku. Ker je tožnica original Pogodbe o poroštvu priložila šele z drugo pripravljalno vlogo, je dokaz neupošteven.

3.Pritožba je bila na podlagi 344. člena v zvezi s 442. členom ZPP vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila po pooblaščencu. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožencu naloži povrnitev stroškov njenega odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti - predmet zahtevka je denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodbo v sporih majhne vrednosti je po prvem odstavku 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar sta bili stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučeni. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik ob pravilnem materialnopravnem izhodišču v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Toženec v pritožbi vztraja, da je dokazal, da Pogodba o poslovnem sodelovanju in Pogodba o poroštvu nista bili nikoli sklenjeni, ter neveljavnost oziroma ničnost Pogodbe o poroštvu utemeljuje z napačnim razumevanjem zaključka iz izpodbijane sodbe glede obstoja Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Zmotno torej navaja, da je sodišče zaključilo, da Pogodba o poslovnem sodelovanju ni bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je namreč nasprotno zaključilo (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta bili obe pogodbi sklenjeni. Pri tem je materialnopravno pravilno pojasnilo, da je bila Pogodba št. 20664 o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dne 2. 2. 2019 sklenjena med tožnico (z. o. o.) in družbo Č. d. o. o. (glavni dolžnik), ki se oba na trgu ukvarjata s pridobitno dejavnostjo (drugi in tretji odstavek 13. člena OZ), zato gre za gospodarsko prodajno pogodbo, zanjo pa velja, da mora kupec, če kupnina v prodajni pogodbi ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe, če te ni, pa primerno kupnino (drugi odstavek 442. člen OZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kupec (glavni dolžnik) vse od začetka poslovanja plačeval račune s 7 % popusti, je pri dogovorjeni kupnini upoštevalo popust 7 % in ne 20 %, ki ga je zatrjeval toženec, kar je pravilno štelo za doseženi sporazum o ceni kot bistveni sestavini sklenjene pogodbe (15. člen OZ).

7.Glede na obrazloženo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP), niso upoštevne.

8.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano:

-tožnica in glavni dolžnik, katere direktor je bil toženec, sta poslovno sodelovala - tožnica kot prodajalka je prodajala trgovsko blago (pijače) kupcu - glavnemu dolžniku; pri tožnici je pri sklepanju pogodbo o poslovnem sodelovanju veljalo pravilo, da se pogodba o poslovnem sodelovanju na terenu izpolni v treh izvodih, kupec jih podpiše, nato pa tožničin komercialist pogodbo v treh izvodih prinese v podpis vodji prodajnega centra oz. vodji programa C., ki jo pregleda in podpiše, nato pa en izvod vrne kupcu, prodajalka pa obdrži dva izvoda; v konkretnem primeru je Pogodbo o poslovnem sodelovanju (priloga A2) med tožnico in glavnim dolžnikom v imenu tožnice podpisal A. A., vodja programa C., ki je pri pregledu pogodbe opazil, da je bil v pogodbi zapisan popust 20 %, katerega je vidno prečrtal in se zraven podpisal ter dopisal 7 %, nato pa pogodbo ožigosal in podpisal; tožnica ni predložila povratnice oz. dokazila, da je en izvod tako zapisane pogodbe kupec (glavni dolžnik) prejel, toženec pa je razpolagal s Pogodbo o poslovnem sodelovanju (priloga B8), ki je podpisana samo s strani kupca, ne pa tudi prodajalke, v kateri je bil zapisan popust v višini 20 %.

-toženec je kot direktor glavnega dolžnika urejal vse posle v zvezi z nakupom pijače in dolgoročnim sodelovanjem s tožnico; sam je izpovedal, da mu je bilo znano, da je tožnica v primeru odloga plačila sklepala pogodbe izključno takrat, kadar je bila zraven tudi pogodba o poroštvu;

-glavni dolžnik je vse od začetka poslovanja (od februarja 2019) prejemal blago, ki je bilo zaračunano z rabatom 7 %, in je najmanj do junija 2019 plačeval račune s popustom 7 %; tudi toženec je sam izpovedal, da je plačeval račune na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ker je imel opremo tožnice in je glavni dolžnik že prej posloval s tožnico, na računih pa je bila številka 20664, kar je šifra kupca (glavnega dolžnika); toženec ni dokazal, da je imel s prejšnjim tožničinim direktorjem dogovorjen rabat 20 %;

-tožnica in glavni dolžnik sta sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero je bil določen 7 %, tožnica in toženec pa sta 2. 2. 2019 sklenila tudi Pogodbo o poroštvu (priloga A 22), s katero se je toženec zavezal, da bo kot solidarni porok in plačnik izpolnil vsako posamično zapadlo obveznost kupca (glavnega dolžnika) po Pogodbi o poslovnem sodelovanju; toženec ni dokazal, da podpis na Pogodbi o poroštvu ni njegov oziroma da je ponarejen; navedba D. D. (zapis šeste črke osebnega imena z J) namesto pravilno E. E. (zapis šeste črke osebnega imena z I) kot poroka na Pogodbi o poroštvu je očitna pomota v zapisu toženčevega imena, poleg imena so zapisani vsi ostali toženčevi identifikacijski podatki (naslov, EMŠO, davčna številka), zato sodišče prve stopnje ni dvomilo, da gre za toženca;

-glavni dolžnik je pri tožnici naročil in prejel blago, specificirano po vtoževanih računih, ki se nanašajo na datume od 21. 6. do 5. 7., 12. 7., 23. 8., 10. 9. iz leta 2019, vse do 14. 8. 2020, v višini 1.524,70 EUR; glavni dolžnik teh računov ni plačal; toženec pa znesek 1.524,70 EUR dolguje tožnici na podlagi Pogodbe o poroštvu.

9.Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženec neupravičeno zavrača plačilo po vtoževanih računih. Ker se je toženec s Pogodbo o poroštvu zavezal, da bo kot solidarni porok in plačnik izpolnil vsako posamično zapadlo obveznost glavnega dolžnika po Pogodbi o poslovnem sodelovanju (sklenjeni med glavnim dolžnikom in tožnico), glavni dolžnik pa je pri tožnici naročil in prejel blago, specificirano po računih v višini 1.524,70 EUR, ki jih glavni dolžnik ni plačal, je utemeljen zahtevek za plačilo zahtevanega zneska 1.524,70 EUR od toženca kot solidarnega poroka (1012. člen OZ2, 435. člen OZ3). Toženec prisojenega zneska po posameznih računih po višini obrazloženo in konkretizirano ne izpodbija in tudi ne izpodbija konkretizirano odločitve o zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa, ki jih je sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo v skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ.

10.Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da ni jasno, na kakšni osnovi je sodišče prve stopnje upoštevalo 7 % popust na računih. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da med strankama ni bilo sporno, da je glavni dolžnik ves čas prejemal blago, ki je bilo zaračunano s 7 % rabatom (popustom) in da je tudi sam toženec, zaslišan ko stranka, izpovedal, da so račune (s takšnim rabatom), ki so jih prejemali, tudi plačevali, razen spornih računov, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glavni dolžnik od sklenitve Pogodbe o poslovnem sodelovanju februarja 2019 najmanj do junija 2019 plačeval račune z upoštevanim 7 % popustom.

11.Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati toženčeve navedbe, da ne more biti porok za obveznosti, s katerimi ni bil seznanjen, ker naj bi pravočasno navedel, da Pogodbe o poroštvu ni podpisal, je ne pozna in z njo ni seznanjen. Toženec je v pravočasnih vlogah4 (odgovor na prvo tožničino pripravljalno vlogo - dopolnitev tožbe, vložen 5. 4. 2022, in odgovor na drugo tožničino pripravljalno vlogo, vložen 24. 5. 2022) navedel le, da je podpis na Pogodbi o poroštvu ponarejen, ne pa tudi, da z samo vsebino Pogodbe o poroštvu ni seznanjen in je ne pozna. Pritožbene navedbe, da je toženec to povedal na svojem zaslišanju na naroku 29. 5. 2024, so neupoštevne, saj vsebina izvedenega dokaza (izpovedba na zaslišanju je le dokazno sredstvo) ne more nadomestiti manjkajočih trditev (primerjaj 7. in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo toženčevih navedb, da ne more biti porok za obveznost, s katero ni bil seznanjen. Iz istega razloga toženec tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami glede vprašanja obličnosti Pogodbe o poroštvu zaradi neidentificirane obveznosti glavnega dolžnika (in s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1595/2017) ter s trditvami, da sporni računi ne ustrezajo določbam Pogodbe o poslovnem sodelovanju in se ne nanašajo nanjo. Teh trditev toženec namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje v dopustnih pripravljalnih vlogah (četrti odstavek 452. člena ZPP v zvezi s 453. členom ZPP) ni podal, zato jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

12.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je original Pogodbe o poroštvu neupošteven dokaz, ker ga je tožnica priložila šele z drugo pripravljalno vlogo. Tožnica je kopijo Pogodbe o poroštvu (priloga A2) predložila pravočasno - v dopolnitvi tožbe, vloženi 2. 3. 2022 (list. št. 64 - 64), original te pogodbe (priloga A 22) pa je predložila v podeljenem roku po pozivu sodišča na naroku 29. 5. 2024, danem v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP5 in 107. člen ZPP,6 oba v zvezi s 442. členom ZPP), in sicer z drugo pripravljalno vlogo, vloženo 6. 6. 2024.

13.Toženec odločitve o stroških pravdnega postopka, vsebovane v II. točki izreka izpodbijane sodbe, konkretizirano ne izpodbija. Ker s pritožbo o glavni stvari ni uspel, je neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del izpodbijane sodbe.

14.Toženčeva pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

15.Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec svojih pritožbenih stroškov ni priglasil, ker pa s pritožbo ni uspel, mora povrniti tožnici njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP) v znesku 186,66 EUR. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), glede na vrednost izpodbijanega dela (1.524,70 EUR), in priznalo: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 posebnega dela OT), 5 točk za pavšalni znesek za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 33,66 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Toženec mora plačati odmerjene stroške v osemdnevnem izpolnitvenem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (četrti odstavek 458. člena v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP); v primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz izreka (prvi odstavek 299. člena OZ in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Gre za pritožbene navedbe: (-) o dokazanosti, da toženec ni nikoli prejel originala podpisane Pogodbe o poroštvu, zato sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je iz Pogodbe o poroštvu razvidna identifikacija obveznosti glavnega dolžnika, in v zvezi s tem sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1337/2022; (-) o nestrinjanju z ugotovitvami o načinu sodelovanja tožnice in glavnega dolžnika in podajanju lastnih dokaznih zaključkov o tem, da toženec ni ničesar vedel o Pogodbi o poroštvu; (-) o sodelovanju tožnice in glavnega dolžnika na drugih področjih in ne na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju; in (-) o tem, da vtoževani računi niso računi po Pogodbi o sodelovanju, ker ta ni bila sklenjena.