Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP je nastopila fikcija vročitve, sodna pošiljka pa je bila puščena v hišnem predalčniku. Naslednjega dne je začel teči rok za odgovor na prejeto vlogo. Tega roka pritožnik ni izkoristil. V postopkih, ki se vodijo v sporih majhne vrednosti, izvedba glavne obravnave ni obvezna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bilo tožencu naloženo, da tožnici plača 693,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2019 dalje do plačila ji povrne 353,73 EUR stroškov postopka s pripadki (točki I in II izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga toženec. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo postopek. Ni mu vročilo pripravljalne vloge ter dokazov tožnice. Naroka ni razpisalo. Napačno je ocenilo tudi dejansko stanje in ni preverilo, ali je bil toženi znesek že poravnan.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek tožnice se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, niso dovoljeni pritožbeni razlogi (prvi odstavek 458. člena ZPP).1

6. Pritožnik s trditvijo, da mu sodišče ni vročilo dopolnitve tožbe ter priloženih dokazov, zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (poseg v pravico do izjave). Očitek je neutemeljen.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila vloga tožnice tožencu vročena z nadomestno vročitvijo, ki jo opredeljuje tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP2. Kot izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, je bil poskus osebne vročitve dne 28. 10. 2019 neuspešen. Vročevalec je pritožniku zato tega dne v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodna pošiljka nahaja in rok 15 dni, v katerem jo mora dvigniti. Ker pošiljke ni dvignil, je z iztekom 15. dne, to je 12. 11. 2019, na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP, nastopila fikcija vročitve, sodna pošiljka pa mu je bila puščena v hišnem predalčniku. Naslednjega dne je začel teči rok za odgovor na prejeto vlogo. Tega roka pa pritožnik, kot izkazujejo podatki spisa, ugotavlja pa tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ni izkoristil. 8. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena od strank pa tudi ni predlagala izvedbe naroka. Takšna odločitev, ki je pritožnik graja, je pravilna.

9. V postopkih, ki se vodijo v sporih majhne vrednosti, izvedba glavne obravnave ni obvezna. Sodišču tako ni treba razpisati naroka, če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in ni drugih ovir za izdajo odločbe, ob nadaljnjem pogoju, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oz. v odgovoru na tožbo, ne v morebitnih pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. V konkretnem primeru pritožnik takšne zahteve ni dal. 10. Pritožbena navedba, da je sodišče napačno „ocenilo“ dejansko stanje in ni preverilo, ali je dolg že plačan, pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Ker taka graja glede na zgoraj citirani 458. člen ZPP ni dopustna, se pritožbeno sodišče do teh navedb podrobneje ne opredeljuje. Dodaja le to, da sodišče prve stopnje navedb tožnice v tem postopku tudi sicer ni preverjalo z izvedbo dokazov, saj je zaradi pasivnosti pritožnika (pravilno) štelo, da jih ta priznava (drugi odstavek 214. člena ZPP).

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Izjema velja le v primeru, če je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje posledica zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP). 2 Po tretjem odstavku tega določila se v primeru, če vročitev po 140. členu ZPP ni mogoča, osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Po četrtem odstavku istega določila se takšna vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če do tega ne pride, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po preteku roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.