Jedro

Vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni posega v pravno varovano sfero posameznika. Pravno relevanten postane poseg v sfero posameznika šele tedaj, ko je dovolj intenziven, da pravo daje pravno varstvo.

Tožnik ni ponudil trditev in dokazov, da bi morala tožena stranka pri preložitvi pokojnika v krsto ravnati drugače, kot je to storila. Sodišče verjame, da je bilo zanihanje glave pokojnika za tožnika travmatična izkušnja, vendar se je tožnik sam odločil, da bo prisostvoval premestitvi pokojnega očeta v krsto. Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer neprimerno, da tožena stranka izroča kuverte svojcem pokojnega tik pred pogrebom, vendar pa navedeno nima za posledico takšne prizadetosti pritožnika, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 234,09 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2017 do plačila, ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 807,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ter prvega odstavka 339. člena ZPP, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče je odločitev oprlo izključno na zaslišanje prič tožene stranke, kljub temu, da so priče tožeče stranke jasno izpovedale, da ravnanje delavcev tožene stranke ni bilo korektno in profesionalno, zaradi česar je imel tožnik posledice v duševni sferi. Po mnenju pritožbe delavca tožene stranke nista storila vsega, kar bi lahko in ne drži, da drug način prestavljanja pokojnika sploh ni bil možen. Na zaslišanju je delavec tožene stranke A. A. izpovedal, da bi glede na okoliščine primera lahko predvidel, da se bo telo upognilo in tudi to, da bo prišlo do nihanja glave pokojnika. Na podlagi te izpovedbe priče gre torej zaključiti, da bi delavca tožene stranke lahko predvidela, da bo glava pokojnika zanihala in omahnila nazaj, pa očitno nista storila vsega, kar je potrebno, da bi se to preprečilo. Smrt oziroma izguba bližnjega predstavlja največjo travmatično izkušnjo za posameznika, zaradi česar se v tistem trenutku tožnik ravnanju delavcev ni mogel upreti. Izkušnja je bila za tožnika še toliko bolj intenzivna, saj je živel skupaj s pokojnim očetom in je zanj skrbel do njegove smrti. Tožnik je izpovedal o težavah, duševnih bolečinah in stiski, ki jo je čutil kot posledico ravnanja delavcev tožene stranke, kar so potrdile tudi vse zaslišane priče. Etični kodeks pogrebne in pokopališče dejavnosti je sodišče pridobilo samoiniciativno, saj nobena od strank takšnega dokaznega predloga ni podala, sodišče pa v obrazložitvi ni navedlo, na podlagi katerih določb Etičnega kodeksa je napravilo zaključek, da drugače delavca nista mogla postopati. Ker sodišče pravdnih strank o pridobljenem dokazu ni obvestilo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi izrek sodbe je pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti, razen tega pa nasprotuje razlogom sodbe oziroma so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju glede dejstva, da sodišče priznava tožniku, da je smrt in slovo od bližnjega zelo boleča izkušnja, vendar pa ni upoštevalo izpovedb prič, ki so potrdile trpljenje tožnika zaradi opisanih dogodkov. Sodišče tudi ni navedlo, na podlagi katerih določb v kodeksu je napravilo zaključek, da drugače delavca niti nista mogla postopati. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in listinami, ki so bile vzete kot podlaga za zmotno dokazno oceno, saj bi delavca tožene stranke lahko predvidela, da bo glava pokojnika omahnila nazaj in bi z ustreznim ravnanjem to lahko tudi preprečila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo zahteva odškodnino v višini 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice do pietete. Po smrti osebe se varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega, v okviru lastnih osebnostnih pravic pa tudi pietetna čustva svojcev.2 Pieteta je spoštovanje in spomin na osebnost umrlega, ki ga posameznik goji v skladu s svojim prepričanjem. Tožnikova pietetna čustva naj bi tožena stranka prizadela s tem, ko sta njena delavca grobo in nedostojno prevzela posmrtne ostanke tožnikovega pokojnega očeta, ker se tožnik od pokojnika ni mogel posloviti, in ker je toženec prejel kuverto z računom tik pred pogrebom. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke in ker tožnik ni dokazal obstoja škode.

6. Z Ustavo RS je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS). Predpostavke odškodninske odgovornosti so protipravno ravnanje povzročitelja škode, oškodovančeva škoda in vzročna zveza med njimi, kar vse mora dokazati tožnik, ter krivda tožene stranke, ki pa se domneva. Našteti elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno. Vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni posega v pravno varovano sfero posameznika. Pravno relevanten postane poseg v sfero posameznika šele tedaj, ko je dovolj intenziven, da pravo daje pravno varstvo.

7. Pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz zgoraj navedene materialnopravne podlage ter ugotavljalo, ali je zaradi zatrjevanega ravnanja tožene stranke prišlo do posega v tožnikovo osebnostno pravico, v njegovo duševno celovitost, katere del je pietetno čustvo.

8. Dokazni postopek ni pokazal, da bi delavca tožene stranke tožniku preprečila, da bi se poslovil od trupla pokojnika. Prvo sodišče je s potrebno stopnjo prepričanja ugotovilo, da delavca tožene stranke s posmrtnimi ostanki pokojnika nista ravnala nespoštljivo. Tožena stranka je z izpovedbo prič B. B. in A. A. dokazala, da je bil način preložitve pokojnika, kot sta ga v konkretnem primeru izvedla njena delavca, primeren, nasprotno pa tožnik ni ponudil trditev in dokazov, da bi morala tožena stranka pri preložitvi pokojnika v krsto ravnati drugače, kot je to storila. Kot izhaja iz izpovedb B. B. in A. A., sta prijela pokojnika vsak na enem koncu, in sicer eden pod pazduho in eden za noge v višini kolen, in ga tako premestila v krsto. Telo še neokorelega trupla je mlahavo in ga ni mogoče premakniti, ne da bi pri tem okončine in glava omahnile navzdol. Da bi delavca tožene stranke pri tem opravilu truplo poškodovala oziroma oskrunila, pa tožnik ne zatrjuje. Sodišče verjame, da je bilo zanihanje glave pokojnika za tožnika travmatična izkušnja, vendar se je tožnik sam odločil, da bo prisostvoval premestitvi pokojnega očeta v krsto. Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer neprimerno, da tožena stranka izroča kuverte svojcem pokojnega tik pred pogrebom, vendar pa navedeno nima za posledico takšne prizadetosti pritožnika, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravnorelevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku materialnopravno tudi pravilno odločilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima. Prvo sodišče tudi ni storilo očitane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je pri odločitvi sklicevalo na Etični kodeks pogrebne in pokopališke dejavnosti. Etični kodeks vsebuje konkretne norme, katerih vsebina izhaja predvsem iz družbene morale oziroma morale posameznega poklica in gre torej za moralni in formalni pravni vir, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 234,09 EUR.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj VSL sodba II Cp 3328/2010.