Jedro

Storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari je obdolžencu dokazana, saj je ta prav z namenom, da poškoduje oškodovančev avto vanj brcnil in udaril z roko in pri tem povzročil vdrtini pločevine.

Izrek

Pritožba obdolženega M. A. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M. A. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi M. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ.Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta, pod nadaljnjim posebnim pogojem, da v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu L. D.u odškodninski zahtevek v višini 48.400,00 SIT. Takšen premoženjskopravni zahtevek je bil tudi prisojen oškodovancu in naložen v plačilu obdolžencu. Ta je bil nadalje obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 5.000,00 SIT,stroškov pooblaščenca oškodovanca odvetnika S. M. v višini 148.405,00 SIT ter plačilo povprečnine,odmerjene na 50.000,00 SIT. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi M. A. po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Drugače kot pritožnik sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili z izvedbo novih dokazov in ponovno presojo že prej izvedenih v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje odpravljeni dvomi v pravilnost očitkov obtožnega predloga obdolženemu tako, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. To, da je bil prav obdolženi tisti, ki je poškodoval njegovo vozilo, skladno, ves čas postopka, pa tudi že prej, zatrjuje oškodovanec. Temu je v njegovih navedbah verjeti in to ne le zaradi izpovedi, morda res ne preveč prepričljive priče M. D., ampak predvsem drugih dokazov. Od teh je v prvi vrsti potrebno omeniti izpoved priče - policista Z. J., pri katerem je oškodovanec podal kazensko ovadbo in mu pri tem zatrdil, da je obdolženi z njim fizično obračunal in mu poškodoval vozilo. Pri tem priča ni ovrgla navedb oškodovanca, da je bil s policijske postaje napoten najprej k zdravniku in da je bil šele zatem narejen zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe ter opravljen ogled vozila. Izkaže se tako, da je oškodovancu verjeti, da se je takoj po izvršitvi kaznivega dejanja okoli 7.30 ure napotil na policijsko postajo, ogled vozila in kazenska ovadba pa bila narejena šele po njegovem prihodu od zdravnika okoli 10.15 ure. Že pri tem ogledu je policist zaznal eno od poškodb, drugo pa šele priča S. B., za katerega tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloge zakaj mu ne bi bilo verjeti. Gre namreč za strokovnjaka, zaposlenega pri A.C., kjer vsakodnevno opravlja cenitve in oglede vozil, zato je razumljivo, da je bil na vozilo in poškodbe na njem bolj pozoren kot policist. Zaradi navedenih lastnosti te priče ni dvomiti v pravilnost njegovih nadaljnjih navedb o višini nastale škode. Ob dejstvu, da je bil obdolženi takrat na oškodovanca, s katerim že prej nista bila v najboljših odnosih, jezen, kar je potrjeno ne le z izpovedjo zaslišanih v postopku ampak tudi dokumentacijo nanašajočo se na proti obdolžencu vodeni postopek pri lovski družini, se tako izkaže, da je storitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. To velja tudi za po sodišču prve stopnje ugotovljeno njegovo naklepno ravnanje, saj prav iz ničesar ne izhaja, da bi po oškodovančevem vozilu takrat udarjal z drugim namenom in ne z namenom prizadejati mu škodo. Sodišče prve stopnje je ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon, ni pa zagrešilo niti pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožnik namreč trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov svoje odločitve oziroma, da so ti nejasni in s seboj v nasprotju. Takšna trditev nima realne osnove. Iz navedb sodišča prve stopnje namreč povsem jasno izhaja, katera dejstva je to štelo za dokazana in iz katerih razlogov. V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji in ugotovilo, da je ta v celoti primerna, zato ni videti potrebe po njenem spreminjanju v korist obdolženega. Enaka ugotovitev velja tudi v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka. Ti so v ugotovljenih višinah nastali, glede na izid postopka pa jih je dolžan plačati prav obdolženi. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi. Obdolženi s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.