Jedro

Tudi če bi v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bi bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje, si s tem stranka svojega položaja ne bi mogla več izboljšati, ker bi bili zahtevani podatki že razkriti, sodno varstvo pa bi bilo brez pomena, s čemer bi bila kršena pravica tožeča stranke do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije. Da je treba v pravnih postopkih, v katerih se presojajo pravno zavezujoče odločitve nadzornega organa (po slovenskem pravnem redu je to Informacijski pooblaščenec), vsaki fizični in pravni osebi (torej tudi upravljavcu osebnih podatkov) zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, izrecno določa tudi 1. točka 78. člena Uredba št. 2016/679.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev 1. točke izreka izpodbijane odločbe Informacijske pooblaščenke št. 07100-3/2021/9 z dne 7. 6. 2021 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških postopka si sodišče pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija 1. točko izreka odločbe št. 07100-3/2021/9 z dne 7. 6. 2021, s katero je Informacijska pooblaščenka delno ugodila pritožbi prosilke z dne 5. 1. 2021 zoper odločbo upravljavca s prejemnim žigom X z dne 23. 12. 2020 in odločila, da se odločba upravljavca odpravi ter se odloči: Upravljavec mora prosilki v 31 dneh od vročitve odločbe posredovati kopijo: - dokumenta „Opis dogodka z dne 19. 10. 2020“, in sicer besedilo od besed „Opis dogodka z dne 19. 10. 2020“ do vključno besed „priporočili NIJZ“ ter podpis osebe, ki je dokument pripravila; - e-pošte z dne 21. 10. 2020 ob 10:11, in sicer besedilo od besed „Od:“ do vključno „Študentske“ ter od „smo slišali“ do vključno „navedenega dne“.

2. V tožbi zatrjuje, da v predpisih ni podlage za posredovanje zahtevanih dokumentov z vsebovanimi osebnimi podatki pri njej zaposlenih delavcev, ki so dokumenta sestavili. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. S tožbo vlaga tožeča stranka tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje izvršitve 1. točke izpodbijane odločbe. Navaja, da zakon ne določa, da vložitev tožbe zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. Meni, da bi ji bila z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadejana težko popravljiva škoda, saj bi izvršitev zanjo pomenila izgubo pravnega interesa za tožbo, zaradi česar gre v obravnavani zadevi za situacijo, podobno tisti, ko v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja izdajo začasne odredbe predlaga stranski udeleženec. Sklicuje se na sodno prakso v teh postopkih, v skladu s katero izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti že po naravi stvari povzroči neučinkovitost sodnega varstva, kar predstavlja težko popravljivo posledico, zaradi česar lahko v takšnih primerih strankam učinkovito sodno varstvo zagotavlja le izdana začasna odredba.

4. Nastanek težko popravljive škode tožeča stranka utemeljuje tudi s sklicevanjem na dolžnosti, ki jih ima kot delodajalec ter upravljavec osebnih podatkov. Z razkritjem zahtevanih dokumentov bi namreč kršila dolžnost varovanja dostojanstva in osebnih podatkov pri njej zaposlenih delavcev in dolžnost varovanja delavcev pred nadlegovanjem in trpinčenjem s strani sodelavcev. Razkritje podatkov bi pomenilo poseg v človekove pravice delavcev, to pa bi negativno vplivalo na razmerja do zaposlenih delavcev, ki bi bila s tem porušena za zmeraj. Pri odločanju je po njenem mnenju treba upoštevati tudi to, da posamezniki, katerih osebni podatki bi se po izpodbijani odločbi razkrili, nimajo možnosti učinkovitega pravnega varstva, saj bi se z udeležbo v postopku prosilki sami razkrili.

5. Meni, da z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločitve javna korist ne bo prizadeta, ker je v javnem interesu, da se varujejo človekove pravice in da se vanje ne posega, dokler poseg ni utemeljen s pravnomočno sodno odločbo. Z odložitvijo izvršitve po njenem mnenju tudi ne bo prizadeta korist nasprotnih strank: izvršitev izpodbijane odločbe pred njeno pravnomočnostjo ni v interesu tožene stranke, ki je nadzorni organ na področju varstva okolja, zadržanje izvršitve odločbe pa tudi ne bo prizadelo prosilke, saj bo ta svoje upravičenje lahko uveljavljala po končanem sporu.

6. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Kot navaja, tožeča stranka izdajo začasne odredbe utemeljuje zgolj s sklicevanjem na sodno prakso ter s pavšalnimi navedbami o nastanku težko popravljive škode, za svoje trditve pa tudi ne predlaga nobenega dokaza.

K točki 1 izreka:

7. Zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče ugodilo iz naslednjih razlogov:

8. Po prvem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. V obravnavanem primeru tožba, vložena zoper 1. točko izpodbijane odločbe, s katero je Informacijska pooblaščenka tožeči stranki kot upravljavcu osebnih podatkov na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov; v nadaljevanju: Uredba št. 2016/679) odredila razkritje dokumentov z vsebovanimi osebnimi podatki, po zakonu ne zadrži njene izvršitve. Učinek zadržanja izvršitve je tako mogoče doseči le na podlagi vložene zahteve za izdajo začasne odredbe, če tožnik izkaže izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 10. Pri presoji izpolnjevanja pogoja nastanka težko popravljive škode kot posledice izvršitve izpodbijane odločbe je sodišče izhajalo iz stališča, ki se je v sodni praksi ustalilo v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja.1 Po tem stališču je pogoj težko popravljive škode izpolnjen, če bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe (to je z razkritjem zahtevanih podatkov) upravni spor izgubil svoj smisel. Ko so zahtevani podatki prosilcu razkriti, namreč vrnitev v prejšnje stanje že po naravi stvari ni več mogoča. Tudi če bi v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bi bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje, si s tem stranka svojega položaja ne bi mogla več izboljšati, ker bi bili zahtevani podatki že razkriti, sodno varstvo pa bi bilo brez pomena, s čemer bi bila kršena pravica tožeča stranke do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije. Da je treba v pravnih postopkih, v katerih se presojajo pravno zavezujoče odločitve nadzornega organa (po slovenskem pravnem redu je to Informacijski pooblaščenec), vsaki fizični in pravni osebi (torej tudi upravljavcu osebnih podatkov) zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, izrecno določa tudi 1. točka 78. člena Uredba št. 2016/679. 11. Tožeča stranka je tako škodo, ki bi ji nastala z izvršitvijo 1. točke izreka izpodbijane odločbe, po presoji sodišča v zadostni meri izkazala že z zatrjevanjem, da po seznanitvi prosilke z zahtevanimi dokumenti, ne bo več mogoče sanirati stanja ob morebitnem uspehu v upravnem sporu in bo sodno varstvo zato neučinkovito. Dodatno pa je grožnjo nastanka nepopravljive škode utemeljila še s sklicevanjem na dolžnost varovanja dostojanstva ter osebnih podatkov svojih zaposlenih in z zatrjevanjem, da bi lahko opustitev te dolžnosti negativno vplivala na njeno razmerje do zaposlenih.

12. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta po presoji sodišča tudi ne nasprotuje javni koristi ter koristim drugih strank v postopku, saj bi v primeru, če bi se izkazalo, da tožba ni utemeljena, zahtevani podatek postal dostopen po pravnomočnosti odločbe.

13. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala pogoje, določene v 32. členu ZUS-1, in je zato njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

K točki 2 izreka:

14. Sodišče bo o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

1 Glej sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-201/14, U-I-202/14 z dne 2. 10. 2014 ter sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 312/2015 z dne 29. 10. 2015, opr. št. I Up 72/2016 z dne 30. 3. 2016, opr. št. I Up 216/2019 z dne 18. 12. 2019, opr. št. I Up 18/2020 z dne 19. 2. 2020 in opr. št. I Up 88/2020 z dne 5. 8. 2020.