Jedro

Izvedensko mnenje invalidske komisije je javna listina, za katero se šteje, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa, s tem, da je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena. Tožeča stranka ni navedla nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena oziroma da je javna listina nepravilno sestavljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 24. 9. 2007 in št. ... z dne 19. 1. 2007 ter da se prvo tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Zoper sodbo je pritožbo vložila drugotožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je prvotožnik preživel dva infarkta, ki sta mu pustila resne posledice na zdravju. Sodišče je oprlo odločitev na mnenje invalidske komisije ter ugotovilo, da je zmožen za štiri urno lažje delo. Invalidska komisija je namreč ugotovila, da je celo sam prišel na pregled ter da je (očitno na izgled) še zmožen za lažje delo. Drugotožeča stranka je zahtevala pribavo mnenja Komisije za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v ... Ker sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, je dejansko stanje ostale zmotno in nepopolno ugotovljeno. Mnenje invalidske komisije je lahko strokovno, vendar pa je v vsakem primeru subjektivno. V delovnem času namreč prvotožnik ne dela, ker se mu delodajalec, glede na njegovo zdravstveno stanje boji odrejati kakršnokoli delo. Delodajalec (drugotožeča stranka) ugotavlja, da prvotožnik ni zmožen delati niti najlažjega dela v trajanju 4 ure dnevno. Zaradi tega vztraja pri tem, da se prvotožnika invalidsko upokoji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 24. 9. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 1. 2007. Toženec je odločil, da se prvotožniku, delovnem invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki je pretežno sedeče in psihofizično lahko delo, s polovico polnega delovnega časa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2007 dalje. Nadalje je tudi odločil, da je delodajalec dolžan prvotožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu.

V zadevi je sporno, ali je pri prvotožniku podana I. kategorija invalidnosti, torej, ali so izpolnjeni pogoji, da se invalidsko upokoji.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bil prvotožnik v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že 22. 4. 1985 dalje. Predmet novega postopka pri tožencu je bila zahteva za ugotavljanje invalidnosti zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. V predsodnem postopku sta skladno z 261. členom ZPIZ-1 mnenje glede invalidnosti podali najprej Invalidska komisija I. stopnje dne 9. 1. 2007 in nato tudi invalidska komisija II. stopnje dne 18. 7. 2007. Iz ugotovitve izhaja, da gre pri prvotožniku za stanje po blažjih možganskih kapeh (stanje po ICV). Prvo možgansko kap je utrpel v mesecu oktobru 2004, drugo možgansko kap pa v maju leta 2006. Tedaj je bil ugotovljen insult z diskretno levostransko hemiparezo. Pri kontroli 25. 7. 2006 je bila ugotovljena selektivna motorika levice, gibe izvede, izvaja grobe in fine prijeme, je pa še vedno zmanjšana groba mišična moč v vseh mišicah leve zgornje okončine. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje glede na tožbene navedbe, da v senatu invalidske komisije II. stopnje ni sodeloval specialist nevrolog, najprej pridobilo zdravstveni karton ter nato na predlog toženca izvedlo dokaz s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje. Tudi iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 12. 5. 2009, ki ga je komisija podala na podlagi proučitve medicinske dokumentacije in tudi osebnega pregleda prvotožnika, izhaja enaka ugotovitev, kot je bila podana že v predsodnem postopku, torej, da je prvo tožnik zmožen za delo na drugem delovnem mestu, kjer bo delo opravljal pretežno sede in bo delal psihofizično lahko delo. Delo na delovnem mestu „pomožni delavec za vstavljanje kolenčkov“ je po priloženem opisu za prvotožnika primerno. Mnenje je komisija podala v senatu specialist medicine dela, specialista nevrologa in specialista za varnost pri delu. Sodišče je na glavni obravnavi tudi osebno zaslišalo člana invalidske komisije II. stopnje, specialista nevrologa.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Gre za prepričljiva mnenja invalidskih komisij. Pri podaji mnenj so sodelovali ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave, predvsem tudi specialist nevrolog. Ugotovitve invalidskih komisij se tudi ne razhajajo z ugotovitvami posameznih lečečih specialistov, saj iz medicinske dokumentacije ne izhaja ugotovitev, da je pri prvotožniku podana popolna izguba delazmožnosti. Nedvomno gre za pomembne zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delazmožnost, vendar pa je v času vodenja postopka pri tožencu glede na ugotovljeno zdravstveno stanje bila še vedno podana omejena delazmožnost prvotožnika. Gre za omejitve na drugem delovnem mestu in tudi za časovno razbremenitev (delo v 4 urnem delovnem času).

Glede pritožbenih navedb, da je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno zaradi tega, ker sodišče ni izvedlo dokaza s pridobitvijo mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v ..., pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje ni vezano na dokazne predloge strank. V 2. odstavku 287. člena je določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Glede na naravo socialnih sporov pa je v 1. odstavku 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1) določeno, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (preiskovalno načelo).

Kot že rečeno, sta v sporni zadevi dokazne predloge podali obe stranki. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo najprej pribavilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in tudi zaslišalo člana omenjene komisije. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da je dejansko stanje ustrezno razčiščeno, zato je zavrnilo izvedbo ostalih dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša, kajti iz dokaznega predloga, ki ga je podala prvotožeča stranka izhaja, da je pribavo izvedenskega mnenja predlagala zgolj iz razloga, ker v senatu invalidske komisije II. stopnje v predsodnem postopku ni sodeloval specialist nevrolog, medtem ko niti prvotožeča niti drugotožeča stranka nista podali nobenih konkretnih pripomb, v čem naj bi bilo mnenje invalidskih komisij pomanjkljivo, niti tekom sodnega postopka ni bila predložena druga dokumentacija, iz katere bi izhajalo, da so mnenja pomanjkljiva oziroma da so sama s seboj v nasprotju in da je potrebno dejansko stanje razčiščevati s sodnim izvedencem. Glede pritožbenih navedb, da je mnenje invalidskih komisij sicer strokovno, vendar pa v vsakem primeru subjektivno, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je podlaga za podajo mnenj invalidskih komisij podana v že citirani določbi 261. člena ZPIZ-1. Kot to ugotavlja že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 220/2007 z dne 20. 10. 2008, ima tako mnenje invalidske komisije v sodnem postopku značaj javne listine v smislu določb 224. člena ZPP. Za javno listino se šteje, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa, s tem, da je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena (3. odstavke 224. člena ZPP).

Niti prvotožeča niti drugotožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje nista navajala nobenih konkretnih razlogov, zakaj bi bila odločitev obeh invalidskih komisij neresnična oziroma nepravilno sestavljena, drugotožeča stranka tega ne navaja niti v pritožbi, temveč navaja zgolj, da gre za subjektivno mnenje. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da so omenjene pritožbene navedbe neutemeljene in da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ki se nanašajo na izvajanje predlaganih dokazov.

Je pa že sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da je zadevo presojalo glede na stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Vse morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju (poslabšanje zdravstvenega stanja) so lahko predmet novega postopka pri tožencu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.