Jedro

Prvi odstavek 269. člena OZ, ki govori o sodnih penalih, dovoljuje določitev sodnih penalov za primer dolžnikove zamude pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Sodni penali so torej civilna sankcija za zamudo pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti.

Pravilna je presoja, da prepovedni del tožbenega zahtevka ni individualiziran, saj ni namen izvršilnega postopka v tem, da bo izvršilno sodišče opravljalo tehtanje med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ampak je to tehtanje treba opraviti že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov. Drži tudi, da tožencu ni mogoče prepovedati nekaj, česar sploh ni kršil in nima namena kršiti.

V obravnavanem primeru gre za objavo posameznika, bivšega moža hčere tožnikov in očeta njune vnukinje. Zaradi teh osebnih povezav tožencu ni mogoče vnaprej preprečiti pisanj o lastnem življenju in o ljudeh, s katerimi na opisan način prihaja v stik.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

◦v III. točki spremeni tako, da je toženec v 15 dneh dolžan tožniku (poleg že prisojenih 3.200 EUR) plačati še 4.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2021;

◦1. v V. točki spremeni tako, da je toženec v 15 dneh dolžan tožnici (poleg že prisojenih 3.000 EUR) plačati še 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2021;

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu (I.) dopustilo spremembo tožbe, (II.) naložilo tožencu, da plača tožniku 3.200 EUR odškodnine z ZZO od 18. 8. 2021, njegov višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III.), nato je (IV.) naložilo tožencu, da plača tožnici 3.000 EUR odškodnine z ZZO od 18. 8. 2021 in njen višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V.). V nadaljevanju je (VI.) določilo, da katere vsebine je toženec dolžan odstraniti s spletne strani ..., zavrnilo tožbeni zahtevek (VII.) glede odstranitve določenih objav na spletu in instagramu ter glede objave opravičila na Instagramu, spletni strani ... in v časopisu Delo ter (VIII.) v prepovednem delu. V nedoločnem delu je (IX.) tožbo zavrglo in na koncu (X.) odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2.Tožnika v pravočasni pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP), predlagata, da se sodba spremeni in se ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku.

3.Toženec v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialno pravno podlago, ki jo je povzelo v 11. - 16. točki obrazložitve: 34., 35. in 39. člen Ustave RS, 134, 132. in 178. člen Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ).

GLEDE POSAMEZNIH OBJAV:

6.Glede objave 29. 3. 2020 ("Poskusi utišanja") tožnika izpostavljata, da je zapis žaljiv, ko trdi, da naj bi tožnica tiho dopuščala hčeri (bivši toženčevi ženi A.) uživanje drog. Prav tako je žaljivo nadaljevanje o uklonitvi oz. podreditvi moža. Glede objave 22. 10. 2021 ("B. bi spet dnar") pritožba navaja, da objava nima namena informiranja javnosti o sodnem postopku, ampak je namen tožnika predstaviti kot egoistična, pohlepna materialista, "hohštaplerja", ki sta pripravljena narediti vse, da se neupravičeno dokopljeta do tujega denarja. To povezujeta z objavo "Osvobodila me je svoje gnusne, egoistične in materialistične družine". Tožnika navajata, da se trditve o sovraštvu, medsebojnem obtoževanju, hinavščini, opravljanju, "hohštaplerstvu", materializmu in sploh toksičnem okolju družine, ki ji vsebuje objava 4. 5. 2020, pojavljajo tako v objavah na spletni strani ..., kot na Instagramu, sploh pa je celotno toženčevo pisanje prežeto s takimi objektivno žaljivimi vrednostnimi sodbami. Glede objave 15. 3. 20203 pritožba povzema, da se tožnika prikazuje kot intelektualno prikrajšanega (da ne zmore napisati drugega kot tekst na ravni druge triade osnovne šole), kot popolnoma ženi (tožnici) podrejeno copato, družino pa se prikazuje kot mafijsko združbo. Tožnika menita, da so ti zapisi žaljivi. Glede objav na Instagram profilu tožnika menita, da ne more biti razlog za zavrnitev to, da se nista spomnila vsebine niti ene objave. Pomembno je namreč, da so bile vse objave prežete z zaničljivim in žaljivim tonom, tožnika pa sta jih hotela čim prej pozabiti. Izjave so bile premišljene, namen je bil žaljiv. Tožnika sta objave prebrala. Menita, da je preveč od njiju zahtevati, da se spomnita vsebine, saj so si objave sledile v daljšem časovnem obdobju, bistvena pa je njihova sporočilnost.

7.Objava 29. 3. 2020 se v prvem delu glasi: "Apeliram na mater, da jo testira na uživanje drog in jasno, a ne pričakovano, ostanem brez odgovora." Tožbena trditev glede tega pa se glasi, da je toženec trdil, da je tožnica kot neodgovorna in nesposobna mati dovoljevala in omogočala hčeri (celo med nosečnostjo) uživanje drog. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, saj z navedeno objavo toženec tožnici ni očital, da bi hčeri dovoljevala uživanje drog, cigaret oz. alkohola.

8.Drugi del iste objave pa se glasi: "A A. baje ve iz družinske zgodovine, da je najbolj učinkovit način za uklonitev ali podreditev moža tišina in nedostopnost." Pritožba navaja, da objava implicira, da je tožnik proti svoji volji popolnoma podrejen tožnici in da sodišče ni pojasnilo na koga drugega kot na tožnika naj bi se besedilo nanašalo. To objavo pritožba povezuje z objavo z dne 5. 4. 2020, češ da naj bi bil tožnik krotak, pod nadzorom tožnice, kar je sodišče prepoznalo kot poseg v osebnostne pravice tožnika. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek, da se sporno besedilo nanaša na A. in ne na tožnico. Poleg tega pa navedenega stavka sploh ni v trditveni podlagi tožbe.

9.Sporna objava z dne 22. 10. 2021 se glasi: "Ko ni uspelo z izsiljevanjem z javnim mnenjem in s starejšo hčerko, ko ne uspeva izsiljevanje z mlajšo hčerjo, so se B. izmislili novega načina, kako bi nekaj mojega denarja prišlo k njim." In pa: "A tamle v C. razmišljajo sploh o čem drugem, kot o denarju? Ogabno..." Pritožbeno sodišče tudi v tem delu soglaša s presojo sodišče prve stopnje, da gre za objavo komentarja, da je zoper toženca s strani tožnikov vložena tožba. Mogoče je toženec pri tem res nekoliko bolj provokativen, a ima sodišče prve stopnje prav, ko da prednost tožnikovi svobodi izražanja.

10.V delu, ko pritožba govori o objavi 4. 5. 2020, je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo in so pritožbene navedbe glede tega zato nejasne. Če je mišljeno, da se trditve iz te objave pojavljajo še v drugih objavah, pa so takšne pritožbene trditve presplošne in premalo konkretne, da bi jih lahko obravnavali.

11.Glede objave 15. 3. 2020 je sodišče prve stopnje odredilo odstranitev s spleta, ker je bila z objavo kršena tožnikova tajnost pisanj (tožnik je o dogajanju poslal pismo staršem toženca, toženec pa je to pismo objavil na spletu), sicer pa je ugotovilo, da tožnik, ko je bil zaslišan, ni izpovedal, da bi zaradi te objave trpel kakšno škodo. Kot je razvidno iz zapisnika o njegovem zaslišanju, je izrecno izpovedal, da ga ta objava ni nič prizadela. To pa seveda pomeni, da ni razlogov za priznanje denarne odškodnine.

12.Glede objav na Instagramu je toženec v odgovoru na pritožbo opozoril, da niti v tožbi ali kasnejših vlogah ni konkretizirana trditvena podlaga glede teh objav. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem življenjsko, da si, če te nekaj prizadene, to zapomniš. Pavšalno zatrjevanje, da sta ju prizadeli zapisi z Instagrama, ne zadošča. Že iz preprostega razloga, ker ni mogoče preveriti ali je določen zapis res bil žaljiv ali ne. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi ob zaslišanju izpovedovala tožnika o kakšnih duševnih bolečinah zaradi zapisov na Instagramu.

GLEDE VIŠINE:

13.Tožnika menita, da jima je bila prisojena prenizka odškodnina: tožniku 3.200 (2,1 plače), tožnici pa 3.000 EUR (malo manj kot 2 plači). Navajata, da je v sodni praksi višina prisojenih odškodnin različna: od 1,87 plače (II DoR 123/2019) do 14 plač (II Ips 658/2004), večinoma pa med 4 in 9 (VSL II Cp 1363/2021), pri tem pa kot pomembno izpostavljata, da je bilo med 4 in 8 plač prisojeno že za enkratni poseg (II Ips 111/2002, II Ips 582/96). Sodišče prve stopnje je štelo, da sta tožnika trpela hude duševne bolečine in primer uvrstilo med težje primere, po drugi strani pa je prisodilo eno najnižjih odškodnin za podobne primere. Opozarjata, da gre za najmanj 7 objav na spletu in najmanj 10 na Instagramu ter zelo hude žalitve, objave so dosegle širši krog ljudi na delovnem mestu in v okolju, kjer živita. Objave so dosegle ravno tiste ljudi, ki ju poznajo. Menita, da gre za primer, ki je težji od povprečnih: VSL I Cp 3129/2016 (10 plač), II Ips 528/2007 (7,8 plače), II DoR 197/2017 (8 plač), VSL I Cp 800/2023. Sodišče bi po njunem prepričanju moralo priznati celotno vtoževano odškodnino.

14.V tem delu ima pritožba prav. Objavljena sodna praksa omogoča zaključek, ki ga v pritožbi zatrjujeta tudi tožnika, da je običajna odškodnina že v primerih, ko gre za posege v osebnostne pravice z enkratno objavo, višja od prisojene. Tožnika zmotno navajata, da je v obravnavanem primeru šlo za vsaj 7 spletnih in najmanj 10 objav na Instagramu, saj so bile po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče) v primeru tožnika objave 4, v primeru tožnice pa 3. Vseeno pa se takšno število posegov mora odraziti pri odmeri pravične odškodnine.

15.Kot rečeno, je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku 2,1 povprečne plače, tožnici pa nekaj manj kot 2 plači. Po primerjavi podobnih primerov iz sodne prakse4 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je intenzivnosti in številu posegov ter na drugi strani ugotovljenim tožnikovim duševnim bolečinam ustrezna odškodnina 7.500 EUR (približno 5 plač). Ker je bilo 3.200 EUR že priznano, je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo izpodbijano odločitev in še delno za 4.300 EUR ugodilo tožbenemu zahtevku, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo v III. točki. Prenizka je tudi odškodnina, priznana tožnici. Na podlagi enakih kriterijev, kot so bili predstavljeni za tožnika, je primerna odškodnina za tožnico 6.000 EUR. Ker je bilo 3.000 EUR že priznano, je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo izpodbijano odločitev in še delno za 3.000 EUR ugodilo tožbenemu zahtevku, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo v V. točki. V preostalem delu (v III. točki za zavrnjenih 2.500 EUR, v V. točki pa za zavrnjenih 6.000 EUR) je pritožba neutemeljena in jo je treba zavrniti.

GLEDE PREPOVEDI BODOČIH POSEGOV

16.Pritožnika menita, da je glede prepovednega dela tožbenega zahtevka treba zahtevo po oblikovanju prepovednega zahtevka razlagati tako, da se nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo. Zahtevek je lahko pomensko nekoliko odprt, saj bi sicer toženec lahko prepoved obšel z uporabo drugih izrazov (II Ips 77/2020, II Ips 37/2022). Postavljen zahtevek je po prepričanju tožnikov dovolj konkretiziran, prepovedano ravnanje je dovolj razumljivo in določno opredeljeno, da ne pomeni prekomernega posega v svobodo izražanja. Tožnika nista zahtevala objavljati katerihkoli trditev v zvezi s tožnikoma, ampak sta zahtevek 23. 5. 2023 dopolnila, da se tožencu na spletu prepove objavljanje podatkov iz družinskega in osebnega življenja tožnikov, še posebej vrednostne sodbe o tožnikih, s katerimi se neupravičeno posega v zasebnost in družinsko življenje tožnikov, pri čemer se še posebej prepoveduje objava osebnih podatkov tožnikov oz. vseh podatkov, na podlagi katerih je mogoče identificirati tožnika in s tem poseči v njune osebnostne pravice (4. točka vloge z dne 23. 5. 2023). Navajata še, da so penali, ki so navedeni v 2. odstavku prepovednega dela zahtevka, določeni prav za kršitev zahtevane prepovedi.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, kako je z določitvijo sodnih penalov in kakšen je njihov namen. Prvi odstavek 269. člena OZ, ki govori o sodnih penalih, dovoljuje določitev sodnih penalov za primer dolžnikove zamude pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Sodni penali so torej civilna sankcija za zamudo pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za določitev sodnih penalov že v sodbi. Pravilna je nadalje presoja, da prepovedni del tožbenega zahtevka ni individualiziran, saj ni namen izvršilnega postopka v tem, da bo izvršilno sodišče opravljalo tehtanje med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ampak je to tehtanje treba opraviti že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov. Drži tudi, da tožencu ni mogoče prepovedati nekaj, česar sploh ni kršil in nima namena kršiti. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi, da zadevi VSRS II Ips 77/2020 in II Ips 37/2022 (ki ju omenja tudi pritožba) nista povsem primerljivi z obravnavano. V obeh primerih je šlo za medijsko objavljanje, v obravnavanem primeru pa gre za objavo posameznika, bivšega moža hčere tožnikov in očeta njune vnukinje. Zaradi teh osebnih povezav tožencu ni mogoče vnaprej preprečiti pisanj o lastnem življenju in o ljudeh, s katerimi na opisan način prihaja v stik. Na drugi strani mediji nimajo osebnih interakciji s tistimi, o katerih so pisali. Pritrditi veja tudi stališču sodišča prve stopnje, da je uveljavljani prepovedni zahtevek na ravni zakonske norme in da konkretne vsebine ne more zapolniti sodišče v izvršilnem postopku.

GLEDE OPRAVIČILA:

18.Tožnika nasprotujeta tudi zavrnitvi zahtevka, kolikor se nanaša na zahtevano opravičilo. Zahtevek z opravičilom je po njunem mnenju dovolj specificiran in ni zastavljen preširoko. Povsem jasno je, kje naj bo objavljeno opravičilo in komu je namenjeno. Bistvo in smisel opravičila ni v ponovnem navajanju vseh objavljenih žalitev, torej objav, s katerimi je bilo poseženo v njune osebnostne pravice.

19. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je zahtevano javno opravičilo preširoko: npr. iz izpovedb tožnikov je razvidno, da so ju prizadele tudi izjave, ki niso predmet tega postopka, od toženca pa ni mogoče zahtevati, da se opraviči kar poprek. Končno bi se toženec z izjavo, vsebovano v tem delu zahtevka, opravičil tudi za vse tisto, kar tožnika v tožbi sploh nista uveljavljala. Tožnika bi morala konkretno opredeliti, za katera ravnanja se toženec opravičuje.

SKLEPNO

20. V delu, ki se nanaša na priznano odškodnino, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sodbo spremenilo in prisojena zneska odškodnine ustrezno zvišalo (prvi odstavek 351. člena ZPP). V preostalem delu pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodba v delu, v katerem je pritožbeno sodišče ni spremenilo, tudi ni obremenjena z očitanimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je treba pritožbo razen, kolikor se nanaša na višino odškodnine, zavrniti in izpodbijano sodbo v tem obsegu potrditi (353. člen zpp).

21. Tožnika sta z delom pritožbe uspela, vendar je denarni zahtevek le eden izmed mnogih. Poleg denarnega zahtevka sta namreč uveljavljala še nekaj nedenarnih: na odstranitev objav s spletne strani in Instagram profila, za objavo opravičila in za prepoved bodočih posegov. Pritožbo sta uveljavljala zoper III., V., VII., VIII. in IX. točko sodbe in sklepa. Ker sta delno uspela zgolj glede denarnega zahtevka (pa še glede tega ne v celoti), njun uspeh nasproti celoti še vedno predstavlja sorazmerno majhen del, zato po določbi drugega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sama krijeta svoje pritožbene stroške. Po drugi strani pa tudi toženec sam krije svoje pritožbene stroške, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami. 2 Uradni list RS, št 83/2001, s spremembami. 3 V pritožbi je očitno pomotoma zapisano 5. 3. 4 Prim. II Ips 620/93, II Ips 179/98, II Ips 319/2000, II Ips 339/2000, II Ips 627/2001 in drugi.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 34, 35, 39 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 132, 134, 178, 269, 269/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2, 155, 155/1, 165, 351, 351/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.