Jedro

Okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da so mu grozili člani druge politične stranke), v obravnavanem primeru niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogrožen, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.3.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek, ker je lažno predstavil razloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji, na katere se je skliceval. Tožena stranka je svoj sklep pravilno oprla na dejstva: da je tožnik v izjavi 14.11.2004 in v prošnji za azil navedel, da je bil član stranke PDK (od leta 2000 do 2002) in da so ga napadli člani stranke AAK, na zaslišanju pa povedal, da je bil član stranke AAK (le-ta 2001) in da so ga napadli člani stranke PDK; da so neskladja v datumih oziroma časovnih obdobjih, za katera je tožnik trdil, da je bil član določene stranke; da je šele na zaslišanju dne 3.2.2005 povedal, da je bil pretepen in zaradi tega hospitaliziran. Navaja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da tožnik ni pojasnil razlik v svojih navedbah, čeprav je bil na te razlike in spremenjene izjave opozorjen, pri zaslišanju pa je bil navzoč tudi svetovalec za begunce in tolmač. Ker tožnik v tožbi ni ponudil nobenih pojasnjevalnih tožbenih trditev, je tudi po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka upravičeno sklepala, da je tožnik postopek za azil zlorabljal. Pravilno je tudi sklepanje tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je ta sklep oprla na poročilo OSCE o stanju v tožnikovi izvorni državi, tožnik pa tega poročila, ki je aktualno, v tožbi ne izpodbija in ne ugovarja podatkom, ki jih tožena stranka povzema iz tega poročila in tudi ne navaja ničesar nasprotnega v zvezi s podatki v poročilu oziroma s stanjem v S.R. Po presoji prvostopnega sodišča "preganjanje", kot ga zatrjuje tožnik, ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu: to je trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, ki zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, izkazovati pa mora nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le posameznih in osamljenih primerov nadlegovanj, kot jih je zatrjeval tožnik. Ker tožnik v tožbi ne navaja nobenih podrobnosti ali dokazov v zvezi z razlogom, s katerim utemeljuje svojo prošnjo za azil, prav tako ne ugovarja poročilu, na katerega se opira tožena stranka, ko sklepa, da tožnik ne more utemeljevati svojega subjektivnega strahu ob ugotovljenem objektivnem dejanskem stanju glede na to ali je bil član stranke PDK ali stranke AAK, tudi po presoji prvostopnega sodišča razlog, ki ga tožnik navaja kot razlog za azil, ni takšen, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega v primeru vrnitve v izvorno državo in zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Prvostopno sodišče še navaja, da tožnik ni zatrjeval zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in tudi ne, v čem bi lahko s svojim zaslišanjem na glavni obravnavi pojasnil, razložil oziroma dopolnil svoje navajanje. Upoštevaje posplošene tožbene navedbe sodišče ne bi moglo izvajati predlaganega dokaza na glavni obravnavi, zato je odločilo na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS. Pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. Up 422/03 in št. Up 778/04. Tožnik izpodbija sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v tožbi natančno obrazložil, kakšne težave je imel na Kosovu. V njegovi izvorni državi mu grozi preganjanje in gre torej za zakonite pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Po njegovem zatrjevanju se mu neutemeljeno očita spreminjanje izjav v postopku, saj ne gre za take razlike, ki bi ovrgle njegovo verodostojnost. Če bi ga sodišče zaslišalo, bi ugotovilo vse pomembne okoliščine in preverilo njegove izjave. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, po 2. alinei istega odstavka pa, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (1. alinea).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločala v t.i. pospešenem postopku (2.odstavek 35. člena ZAzil). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča in pred njim tožene stranke, da je tožnik zlorabil in zavajal azilni postopek s svojimi izjavami (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v upravnih spisih in sodnem spisu, je tožnik spreminjal izjave o tem, katere stranke je član, s tem, da je enkrat navajal, da je član stranke PDK, drugič, da je član stranke AAK, obstoji pa tudi neskladje v njegovih navajanjih glede časovnih obdobij, v katerih naj bi bil član teh strank. Pravilna je tudi presoja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene tudi po 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča so bile v postopku ugotovljene vse pravnorelevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Prvostopno sodišče je pravilno pritrdilo oceni tožene stranke, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da so mu grozili člani druge politične stranke), v obravnavanem primeru niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogrožen, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil preganjan zaradi že navedenih razlogov v smislu ZAzil, preganjanje oziroma grožnje, ki jih je navajal kot razlog za pridobitev azila, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni takšno, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v sodni praksi in ga je prvostopno sodišče pravilno opredelilo. Tožnikovega pavšalnega zatrjevanja o preganjanju, če bi se vrnil v izvorno državo, pa tudi ni mogoče šteti za utemeljen strah pred preganjanjem, saj bi tožnik tudi v primeru zatrjevanega preganjanja v izvorni državi lahko poiskal zaščito pri pristojnih državnih organih.

V t.i. pospešenem postopku, ki je bil izveden v obravnavanem primeru, ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče. V obravnavani zadevi pa tudi ne izhaja iz podatkov v upravnih spisih in sodnem spisu, da bi tožnik zatrjeval, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo preganjan zaradi razlogov, ki so odločilni za priznanje azila po ZAzil, v tožbi pa tudi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu s tem, ko ni izvedlo dokaznega predloga zaslišanja tožnika.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožnikov pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.